: Phase Two: Slowboat To Hades

 Številni ustvarjalci si sčasoma zaželijo izgraditi nekaj, kar je lahko ekvivalent Beatlesom in njihovem konceptualnem artizmu na albumu St. Pepper's Lonely Heart Band, a jih večina nima jajc pretiravati tako kot to storijo posebneži, z Grammyjem nagrajeni Gorillaz. Sami so se oklicali za največji bend na svetu- v kvalitativnem smislu. In to so lahko tudi fizično, saj so se odpovedali telesu ter postali binarna koda, računalniška animacija na ogromnih platnih, s katerih vas nagovarjajo in provocirajo med svojimi živimi nastopi. Ega jim ne manjka. Gorillaz (ali Damon Albarn in Jemie Hewlett) so postregli z novim DVD-jem, polnim presenečenj in vzvišenimi ter čudovitimi melodijami, ki vas lahko zadenejo v vaše golo bistvo. Bolj kot glasbeno pa znajo navdušiti z vizualijami, poigravanjem z vašimi optičnimi živci ter možganskimi sinapsami. Vsebinsko pa postavljajo v ospredje cinizem, sarkazem na za pop netipičen pop način. Gorillaz prekrojijo pop ravno v njegovo nasprotje, razbijajo klišeje in to je njihova nespregledljiva posebnost.

Gorillaz s Phase Two: Slowboat to Hades provocirajo in vabijo na popotovanje po svojem kaotičnem svetu mentalnega preigravanja in manipulacije. Ime ustreza temu, česar ste deležni kot nič hudega sluteči obiskovalec, kupec, imetnik tega DVD-ja. Je vizualna razlaga zadnjega albuma Demon Days (2005). Lahko bi dobili vse na dlani, a tega tu ne morete pričakovati, ker gorillaz terjajo neinstantno, nelinearno prizadevanje priti do srži, katere ne boste nikoli povsem dojeli. Vprašanje ali sploh obstaja, ker je občasno prisotno občutje formalizma, gole forme in prikritih pomenov, ki jih dejansko ni. Estetika nadraste vsebino. Larpurlatizem je ena od možnih premis. Lepota je fragmentirana in bližnjic ne nudijo. Tudi ko prvič pokukate v ta univerzum ugotoviti, da je anarhija glavno vodilo. Preden najdete iskano vas lahko iskanje že pošteno utrudi, vse skupaj pa postane lahko odveč in vas mine.

Gorillaz DVD-ji niso za omahljivce. Kdor nima potrpljenja in dovolj prostega časa lahko kmalu obupa. Od 41-ih posnetkov lahko preprosto, z naključnim interaktivnim klikanjem po stvareh (vmesnik spominja na kakšno pustolovsko igrico, za katere pa itak veste, da potrebujete jeklene živce) najdete 16 ali celo manj. Večina posnetkov se na različnih nadstropjih Gorillaz dvorca, po katerem blodite, večkrat ponovi. Ostale so lahko skrite do konca. To je glavni manjko pričujočega izdelka.

Pa preidimo na svelte plati, da vam dvignem moralo! Medtem, ko gledate videoposnetke, animacije (skicirne korake nastanke posameznih videospotov, scenarijev), parodije MTV oddaj (denimo ironična predstavitev svojega domovanja v lastni različici oddaje MTV Cribs) ter koncertne posnetke, ugotovite, da so vizualije na nadpovprečno visoki ravni, da so kvalitetno obdelane (bodisi zvočno bodisi grafično); nedvomno je Jemie Hewlett en tistih grafičnih oblikovalcev, ki jim lahko le malokdo parira. Ogledati si je dovolj le videospote, ki vam bodo postavili nove kriterije resolucije DVD videospotov, katere ste gledali do zdaj- 'Rockit', 'Dirty Hary', 'Feel good Inc', 'El Manana' in 'Dare'. Vendar se posnetki ne predvajajo dovolj dolgo, da bi pozabili na zagate, ki ste jih imeli, da bi želeno našli. Kmalu ste spet v svetu s peklenskim vmesnikom, ki preizkuša vašo voljo najti naslednjo dozo audiovizualnega užitka, medtem pa vam živce parajo prazgodovinska polifonična zvonjenja ter ostala navlaka, na katero ste, žal, že večkrat naleteli. To vzamete v zakup ali pa ne. 'Dirty Harry' briljira kot videospot, ki ste se ga na TV ekranih že nažrli do sitega. Zato pa je toliko bolj intenzivno empatično vživljanje v koncertno atmosfero med nastopom MTV Music Awards in še bi lahko naštevali.

Biseri pa se vseeno najdejo. Eden takšnih je minimalistični artizem skeča 'Murdoc Is God'- preprost križ na brezšumnem virtualnem celuloidnem traku, ki bi briljiral v projekciji na kakšni steni bližnjega bara, kluba ali prostora, v katerega zahajate na pivo ali sok. Tipično angleški humor, ki spominja na legendarne Monty Python, pa je dodatni razlog, da si DVD enostavno morate ogledati. Že zato, da vas Murdoc nagovori v svoji različici kraljičinega božičnega nagovora.l 'Hail Satan'obračuna z zadnjim glasbenim umotvorom Jamesa Blunta kot z napovedjo apokalipse. Ali potrebuje kdo Valium? Raje vam ne bi nizal vsega, ker je vsega preveč. In še to: dodaten CD-rom, ki je priložen v paketu, vas dodatno obdari s paketom šestnajstih računalniških igric, z jagodnim izborom ozadij za računalnik in s screensaverji. Kar se od vas terja je le par ur (v mojem primeru nekaj več od tri ure) vašega časa in dobro mero dobre volje.

Slowboat To Hades je izdelek, ki presega ozke kriterije pop kulturne ponudbe in definitvno razvaja do skrajnosti. Če ste fan boste po tej obdaritvi lahko svoje življenje srečno sklenili in umrli z nasmehom na ustih. Kdor pa to ni, bo naslednjič morebiti izjavil, da vse, kar je pop, ne obtiči nujno kot kost v grlu. Tudi želodci ne bodo trpeli preveč, ker je v primeru tega DVD-ja v ospredju predvsem kvaliteta, idejna polnost in bogastvo tega, česar si niste upali nadejati, a ste vseeno dobili. Priporočam ogled in vam želim dolgotrajno uživanje, začinjeno s pravo mero smeha in zabave!