Ph7 je kemična lestvica za meritev vodne raztopine, ko ta ni ne bazična, ne acidna. Nekako takšna pa je tudi slogovna usmeritev »ph7«, osmega studijskega albuma legendarnega Van Der Graaf Generator gromovnika Petra Hammilla za katerega je bil to obenem tudi zadnji solo dosežek za založbo Charisma Records. Po razpadu VDGG je mojster Hammill vse ustvarjalne silnice usmeril v svojo samostojno kariero, ki je do tedaj že zdavnaj pridobila epske razsežnosti.
Karizmatični pevec, ki je obenem prispeval vse kitarske delnice, tolkala in klaviature, se je tudi tokrat nahajal v odlični spremljevalni družbi, saj mu na večini del pomagata dolgoletni VDGG saksofonist/flavtist David Jackson ter violinist Graham Smith (String Driven Thing), ki je bil član VDGG zgolj na poslovilnem studijskem albumu »The Quiet Zone/The Pleasure Dome« (1977) ter koncertnemu posnetku »Vital« (1978). Fotografija za naslovnico albuma je bila posneta v New Yorku med pozno večerno uro. Nekaj minut za tem sta se menda Hammil in violinist Smith za las izognila nasilnemu obračunu z lokalno tolpo.
Album je strukturalno soroden ostalim Hammillovim dosežkom s preloma sedemdesetih oziroma začetka osemdesetih, kar pomeni, da na njem prevladuje art rockovsko fuziranje elementov novega vala s simfoničnim prog rockom. S pastoralnim ambientom ovenčana ljubezenska balada »My Favorite« je zaznamovana s prešerno melodijo na akustični kitari in violini, medtem ko besedilo dokazuje, da je Hammill hitro prebolel svojo prejšnjo ljubezensko zvezo z Alice, kateri je bil posvečen album »Over« (1977). Leta 1978 se je namreč poročil s Hilary s katero je še danes v zakonu. Album ves čas slogovno variira med ambientalno svetlejšimi in mračnejšimi trenutki. Tako ima »Careering«, ki vsebuje odsekan kitarski rif in spotakljiv ritem, spet nekoliko mračnejši, rahlo distopični podton, kar še posebno velja za njen kaotičen zaključek. »Porton Down« se nanaša na istoimenski vojaški kompleks, kjer se nahajajo raziskovalni laboratoriji za razvoj najnovejših morilskih tehnologij in je temu ustrezno izrazito mračne narave z razdraženimi, brnečimi kitarskimi linijami in toksičnim saksofonom, medtem ko 'jezičnega doktorja' med petjem vnovič premetava od vsega nakopičenega srda.
Epski »Mirror Images« ima svečano vzdušje, ustvarjeno na sintetizatorju in s pomočjo Petrovega poetičnega vokala počasi gradi na intenzivnosti. Čudovita akustična balada »Handicap and Equality« vsebuje pretresljivo besedilo o razmerju med invalidnostjo in medčloveškimi odnosi, kar pomeni, da gre po ambientalni in sporočilni plati za eno najmočnejših del na albumu. »Not For Keith« je posvečen spominu na tedaj ravno preminulega basista Keitha Ellisa, nekdanjega VDGG, The Koobas, The Misunderstood in Juicy Lucy člana. Ellis, ki je igral na prvem VDGG albumu »The Aerosol Grey Machine« (1969), je umrl leta 1978 v Nemčiji sredi turneje z Iron Butterfly. Hammill ob temu čuti krivdo, ker se je ob Keithovi smrti nahajal daleč stran in ker si nikoli ni vzel dovolj časa, da bi z njim lahko razvil pristno prijateljstvo.
Na »The Old School Tie« je mojster Hammill ob zvokih klavirja vnovič v koleričnem afektu, saj se v družbeno-ozaveščenem besedilu (vnovič) priduša nad nesposobnostjo in požrešnostjo politikov. To je še ena imenitna skladba z vrsto ambientalnim preobratov. Mračna akustična žalostinka »Time For a Change« je nastala v skladateljskem sodelovanju s Steveom Robshawom in Chrisom Judgeom Smithom, originalnim VDGG bobnarjem pred prihodom Guya Evansa. »Imperial Walls« je s svojim značilnim militarističnim, marširajočim ritmom navdahnjen s prvimi verzi anglosaksonske pesnitve iz 8. stoletja z naslovom »The Ruin«. Ti se nanašajo na račun antične rimske postojanke Aquae Sulis, ki se je nahajala sredi mesta Batham v pokrajini Somerset. Tu si mojster Hammil s pomočjo posebnega sintetizatorskega efekta privošči zanimivo manipulacijo večglasnih falsetov.
Apokaliptično-konspirativni »Mr. X (Gets Tense)« je daleč najbolj brutalna stvaritev na albumu z množico kotalečih se, razdraženih rifov na električni kitari, navihano violinsko spremljavo in Hammillom v njegovi najbolj kolerični možni fazi, kar pomeni, da se vzporednice z mogočno VDGG zapuščino ponudijo same po sebi, še posebno v popolnoma kaotičnem zaključku. Post-apokaliptični »Faculty X« je nekoliko bolj umirjeno nadaljevanje, ki prav tako zbudi številne VDGG ambientalne asociacije, ko je ostalo samo še pogorišče in peščica preživelih, se pravi tistih najslabših svojega rodu (star Hammillov poetični običaj). Veliko k temu pripomoreta Jacksonova navihana spremljava na flavti, razposajena violina, živčno stopnjevanje na klavirju, skozi efekt nasneta večglasja ter iz minute v minuto vse bolj neutolažljivo pevsko besnenje jezičnega doktorja.
Tako kot se spodobi za glasbenega umetnika takšnega kova je bil »ph7« še en slogovno izrazito variabilen album, ki je uspešno plul med belo in črno Hammillovo ambientalno podobo in obenem predstavljal mogočno slovo od založbe Charisma Records s čimer se je končalo pomembno obdobje njegove ustvarjalne kariere in začelo novo.
na vrh