Aleš Hadalin je dodobra znani slovenski slavček. V zadnjih letih se je z vsemi kremplji zakopal v zapuščino slovenske ljudske glasbe. Mož, ki je v lanskem letu izdal svoj novi »vsevokalni« studijski album »Ta tobak je sladka travca«, sodeluje že od leta 2009 v pevski ekipi Petzapet, ki je sicer redna obiskovalka koncertnih odrov, pa vendar do tega dne še ni posnela in izdala kakšnega glasbenega dokumenta.
Ekipa Petzapet je sestavljena in na kar namiguje že samo ime, iz petih vokalov, ki jih zastopajo že omenjeni vokalni »punker« Aleš Hadalin, nadalje pa nič manj prekaljena četverica v režiji Metod Banko (duo Silence), Tomaž Maher, Neža Peterle in Petra Trobec. Močna zasedba petih vokalnih karizem torej, ki se druži v svojevrstni vokalni makrame. No in kot se spodobi, so tudi Petzapet končno prišli na idejo, da nekega lepega aprilskega dne posnamejo v lanskem letu svoj koncertni nastop, ki je tako izšel posledično zapisan na tem avdiozvočnem nosilcu.
Čuti se da peterica sodeluje med seboj zelo dolgo. To izhaja iz izredne vokalne ubranosti, ko govorimo o sami ekspresivni moči oziroma ekspresivnem dometu, ki ga iztržijo iz same interpretacije izbranih točk. Nadalje v pretanjeni delitvi vlog, tudi o čutnih in jedrih potezah vokalnega barvanja, zlasti se pri nastavljanju aranžmajev za prelivajoče se vokalne harmonije, kjer si ne glede na dejstvo, da je moški del ekipe za enega člana močnejši od ženskega, oba spola enakovredno parirata skozi album. Ekipa izkorišča zlasti nižja moška vokala, se pravi Bankov in Maherjev, tudi v vlogi dodatnega instrumenta, ki lahko le narekuje ritem ali z dodatnimi vokalnimi vložki polni pavze med jemanjem verzov preostale četverke. To je logična in pravzaprav nujna poteza, ki dodatno razgibava samo podobo tako prirejenih točk že znanih slovenskih ljudskih standardov, med katerimi pa so tudi nekatere manj znane cvetke, ki jih je oživil s svojo detektivsko žilico znova neomajni Aleš Hadalin. Nekatere izmed skladb je na svojih preteklih izdelkih posnel že Aleš Hadalin. Tam pa je moral svoj vokal v različnih tonalitetah večkrat posneti in potem naknadno lepiti linije skupaj, da je ustvaril harmonije. V režiji Petzapet dobivajo tako sedaj tudi te točke novo ekspresivno dimenzijo.
Pejsaž 16. ljudskih točk so Petzapet tako prikrojili svojemu glasbenemu telesu! V bistroumnih adaptacijah izvirnikov, v siju iskrivo raziskovalnega žara vizije pet-vokalnega glasbenega telesa. Tako so nadvse hudomušno priredili te točke in album »Petzapet« nenehno zabava. Izbrane točke obenem zadržujejo znani melos slovenskih ljudskih izvirnikov, medtem ko so besedila prirejena mestoma na šegav in skrajno duhovit, če ne že luciden, način. Zato tudi ne presenečajo burni odzivi občinstva, ki je 23.04.2015 spremljalo nastop skupine v Salonu za ENO glasbo v Ljubljani.
Dokument ima pravzaprav eno samo šibko točko. Poseduje namreč reze premorov med skladbami. Čeprav je zadržal vso živost, vseeno v živosti in avtentičnosti, le ni povsem popoln. Obenem je bil repertoar, ki ga je ekipa izvedla v Salonu za ENO glasbo obsežnejši in velika škoda je da ni uspel najti poti na ta dokument v enem kosu. Kot celota. Učinkoval bi še bolje. Še bolj prevzetno. Je pa jasno kot beli dan, da se Petzapet posluša obvezno na koncertnih nastopih. V živo. Storite si uslugo in obiščite kakšnega izmed njih. Srčnost in šegavost zasedbe bo zagotovo napolnila še tako podhranjeno srce. Petzapet so namreč izredni dušni pastirji, ko se lotijo interpretacije. Ta hipoma uroči s strastnostjo in čutno predanostjo!
na vrh