Nekoč so bili mlad in zelo obetaven band. Leta 1999 so izdali album ID in si tako odprli vrata v nebesa, na svojo stran so dobili veliko število fanov in njihov vzpon se je samo še nadaljeval. Le kdo se ne spomni uspešnici Pot v X in Lunanai?
Potem so svoje delo samo še nadgradili z albumom Nord, ki je bil sicer nekoliko bolj hladnejši in mračnejši, a še vedno odličen. Iz dneva v dan jih je podpiralo več ljudi in jim sledilo po koncertih.
Fantje še niso odnehali, izdali so Rh-, ki je sicer zelo dodelan album, vendar precej drugačen od prejšnjih dveh. Poslušalce so ponovno presenetili in album je šel kot za med, za piko na i pa so napolnili tudi Plečnikov stadion.
A po tem je bila tišina. Dolgo smo čakali na nov album… In glede na čas, ki so si ga vzeli fantje, bi človek pričakoval da bo to najboljši album, kar so jih do sedaj izdali. Nikakor ne morem zanikati dejstva, da je album zelo kvaliteten, a kaj jim to pomaga, ko pa je v njih zamrla izvirnost!
Čuti se da so bili fantje na moč razočarani zaradi neuspešnega prodora v tujino z albumom Rh-. Dejali so, da se želijo s Petroleo vrniti nazaj v garaže, pa jim je to dejansko uspelo? In kako boleče je moralo biti to zanje- iz velikega stadiona nazaj v garažo in male klube, ker jim po izdaji albuma Petrolea ni uspelo napolniti niti večjih športnih dvoran. Boleč padec iz višine…
Zdi se, kot da je album pod prisilo na hitro "spacan" skupaj. Človeka zmoti že samo ovitek, še preden sploh sliši kakršnokoli glasbo. Ja, res je lepo oblikovan samo kaj to pomaga, ko pa se na takšni podlagi ne da prebrati teksta?
A vendar, zunanja podoba je le "finesa" celoti, zato sem v predvajalnik previdno vstavila plošček.
Najprej se zasliši umazani zvok kitare, kateri se pridruži nekoliko spačen vokal, nato pa še vsa ostala ritem sekcija. To je pesem Ohm. Čeprav je refren precej udaren, pesmi vseeno nekaj manjka, zdi se mi precej pusta in prazna, kot da inštrumenti ne bi zapolnili pravega dela v skladbi.
Domine in njihov drugi single. Spet udarna ritem sekcija, izstopa bas kitara. Vse lepo in super, dokler ne pridem do refrena, v katerem se mi spet zdi da manjka tako udarnost kot popolnost.
Il a modras, čeiz tega napravimo anagram dobimo Modra misel, vsekakor so se fantje z naslovom tu uspešno poigrali. Pesem je ena izmed boljših na celotnem albumu, začne se udarno, z odločnim in samozavestnim vokalom. Tu pa so za spremembo vsi inštrumenti pravilno razporejeni in tako zapolnijo tisto praznino, ki jo prej niso uspeli. Besedilo je tokrat usmerjeno na Zemljo in njen propad. Melodija, ki gre neverjetno hitro v uho in v človeku pusti kar nekakšen pečat.
Mr. Q se začne z zvokom vlaka, kateremu se nato pridružijo ostali inštrumenti. Tudi tu je v ospredju bas, vendar pa pesem ne gre tako hitro v uho, celo obratno, poslušam jo z veliko muko. Čeprav je refren nekoliko boljši, se jim spet zgodi, da inštrumente razporedijo tako, da se sliši neka praznina…
Neznano, najboljša pesem na albumu. Tako vokalno, kot inštrumentalno je zelo dovršena in človeka kar pritegne, da bi jo poslušal kar nekajkrat zapored. Vse do refrena gre počasi, brez inštrumentov… Pri refrenu pa se spustijo vse zavore in fantje dajo tudi tu vse od sebe. Poleg vsega se tu Tomi še poigra z izgovorjavo besed in to naredi res tisto staro Siddharto, ki si jo vsi tako želijo.
Homo Carnula ima odlično klavirsko podlago, tega se nikakor ne da zanikati. Ko pa človek sliši besedilo pesmi, ga mine. Gora stokanja in "jamranja" na enem mestu. Morda so fantje to pesem naredili, ker jim ni uspel prodor v tujino. Ne vem sicer koliko ljudi se bo poistovetilo s to pesmijo, vendar mene zagotovo ne bo med njimi. Po dobrih dveh minutah izražanja trpljenja se končno le začne malo bolj udarno, ki spremeni tisti monoton in enoličen komad vsaj za odtenek. Nobenega presežka ni videti!
Plastika, še eden izmed komadov, ki ga lahko prodajajo malim otrokom in vsem tistim, ki vidijo samo Siddharto. Že videospot je bil absurdno paradoksalen, glede na material, ki so ga pokazali pred tem. Če so hoteli biti smešni, potem jim to nekako ni uspelo, ker so jih že drugi svetovni bandi prehiteli. V spotu ni bilo tiste izvirne ideje. To je pesem, ki bi jo z največjim veseljem preskočila. Nikakor mi ne gre v uho, čeprav so kitare odlično vložene pa tudi bas kitara je vrhunska. Marsikdo je mnenja, da se fantje v tej pesmi delajo norca, jaz pa pravim vse drugo kot to.
Tria je še ena izmed tistih klasičnih balad, ki govori o nastanku otroka med dvema zaljubljenima človekoma. Tudi s to pesmijo niso pokazali nobenega presežka, vsekakor pa je to besedilno nadaljevanje edinstvene in famozne Le Mavrice. Proti koncu pesmi lahko slišimo klavirski solo, ki prav popestri celotno pesem.
Disco Deluxe pa je prav prijeten balzam za ušesa, glede na prejšne skladbe. Pesem, ki človeka napolni z energijo in upanjem, skupino pa pokaže v tisti luči, kot bi si želeli verjetno tudi sami. Tako besedilno, kot inštrumentalno je pesem res vrhunsko dovršena. Stopnjevanje do vrhunca te odlične skladbe, je več kot le popolno. In to jim manjka na tem albumu!
Brezokoff je nadaljevanje odlične skladbe Rooskie (iz albuma Rh-). In tudi ta skladba ima poseben čar, ki človeka kar pozitivno preseneti. Fantje so sposobni marsičesa, če le to počnejo s srcem. Tu so dokazali, da so še vedno dobri in sposobni, le da jim vajeti bežijo iz rok. Poudarek je na celotni ritem sekciji, kar naredi skladbo res pristno. Pravi komad za tiste, ki imajo radi malo trši rock. In če se še malo poigram z besedami, bi naslov lahko pomenil tudi "brez okov".
Gnan je prav posebna pesem, z drugačno strukturo, kot smo jo vajeni pri Siddharti. Poleg vsega, so fantje poskrbeli za pravi šok z vložkom salse v komad. Čeprav pesem ni tako udarna, kot sta njeni predhodnici, da človeku vseeno misliti, kako se lahko igra s stili in kako lahko rock kombiniramo s katerimkoli žanrom, če to le znamo.
Za konec še balada Male roke. Ne vem kaj je tako posebnega v tej pesmi, da jo vsi tako hvalijo in so vsi tako navdušeni nad njo. Veliko bolje bi bilo, če bi fantje naredili še en udaren komad in tako do konca pripeljali vsaj zadnjo četrtino odličnih skladb, a žal ni tako. Klasična balada, ki govori, kako uničujemo svet in kako bodo naši otroci trpeli. Meni ta balada ne gre niti v uho, niti ne vidim res pravega pomena v njej. Te skladbe na albumu zagotovo ne bi pogrešala.
Jim bo s tem albumom tokrat uspelo v tujini.
na vrh