Pota umetniških genijev, ki s svojimi drznimi stvaritvami vplivajo na legije bodočih generacij, so pogostokrat nedoumljiva in nepredvidljiva. V glasbenem svetu se je v tem oziru našlo le malo takšnih vizionarskih in originalnih umetnikov, kakršen je bil legendarni britanski pevec Peter Gabriel. Njegovi glasbeni projekti še danes sodijo med največje podvige v povesti popularne glasbe, še posebno kar se tiče združevanja eklektičnih glasbenih stilov in uporabe inovativnih studijskih tehnologij. Na začetku 80-ih je Peter skupaj s so-producentom Davidom Lordom posnel svoj četrti zaporedni album, ki je izšel pod njegovim lastnim imenom, medtem ko se je v ZDA prodajal pod mnogo bolj umetniškim imenom "Security".
Na njem je gospod Gabriel, v skladu s svojo tradicijo nepredvidljivega zvočnega inovatorja, postregel s številnimi za tiste čase revolucionarnimi potezami na področju snemalnih tehnologij. "Security" je eden izmed prvih albumov, kateri so bili posneti z digitalno snemalno tehniko. Inštrumentalni aranžmaji so večinoma elektronsko naravnani ter temeljijo na rabi številnih elektronskih zvočnih vzorcev ter tolkal. Tovrstne podvige je omogočila tudi uporaba za tiste čase izjemno dragega Fairlight CMI računalnika, ki dandanes kakopak spada med muzejske primerke. Uporabljanje digitalnih zvočnih vzorcev in elektronskih tolkal je od tu naprej postala ustaljena praksa Petrove nadaljnje kariere. Njegovi revolucionarni zvočni podvigi so padli na plodna tla na tem visoko ambicioznem projektu, kateri vsebuje zavidljivo mešanico elementov novega vala, svetovne glasbe in eksperimentalnega rocka. V oziru prepričljive fuzije širokih slogovnih palet in napredne snemalne tehnike, "Security predstavlja enega izmed Petrovih najbolj eksperimentalnih ter kompleksnih izdelkov, kateri ne neha navduševati s svojo nepredvidljivo naravo, zvočno-lirično transcendentalnostjo ter fenomenalno produkcijo.
Svojemu brezmejnemu kompozicijskemu, produkcijskemu in liričnemu geniju navkljub, Peter ne bi nikoli uspel uspešno izvršiti svojih norih idej, če ne bi imel ob sebi (kot vselej) preizkušene ekipe vrhunskih glasbenih tovarišev na čelu z ekipo v postavi Tony Levin (King Crimson), Jerry Marotta (ex-Orleans), Larry Fast (ex-Nektar) in David Rhodes (ex-Random Hold). Med prestižnimi gosti na albumu izstopata vrhunski priložnostni bobnar Simon Phillips, kateri je najbolj znan po sodelovanju s skupino Toto in legendarni pevec Peter Hammill (Van Der Graaf Generator, solo) v vlogi pevca spremljevalnih vokalov. Oba genialna Petra sta skupaj prvič sodelovala na albumu "Exposure" (1979), prvencu King Crimson kitarista Roberta Frippa. Striček Gabriel je tudi tokrat uspel izkoristi talente vseh teh izjemnih glasbenikov do maksimalnih potencialov.
V posameznih kompozicijah slikovito zaživijo tudi njihova sporočila, katera se dotikajo široke palete liričnih subjektov. Na njih se Peter znova izkaže kot dober poznavalec človeške psihe in socialnih problemov ter kot iskren borec na področju zaščite človekovih pravic. Njegova brezkompromisna človeška psihoanaliza zaživi že na ultra-dramatični uvodni klasiki "The Rhytm of the Heat". Besedilo je bilo navdahnjeno po bližnjem srečanju med slavnim švicarskim psihologom Carlom Jungom ter skupino afriških bobnarjev. Razbeljeno, da ne rečem peklensko vzdušje, katero temelji na zvočnih vzorcih new wavea ter ritmih svetovne glasbe, predvsem divji rabi afriških tolkal, poslušalca v trenutku uklešči v poseben trans ob katerem si ni težko predstavljati temperamentnega šamanskega plesa sredi afriške vasi. Peter se tudi v nadaljevanju albuma izkaže kot strasten zaljubljenec v ritme svetovne glasbe ter borec za zaščito zatiranih.
Transedentalni "San Jacinto", kateri odraža strah severno in južno ameriških domorodcev pred izginjanjem ter uničevanjem njihove kulture s strani belih osvajalcev, spada med najboljše kompozicije v umetnikovi samostojni karieri. Petrov glas je poln trpljenja in gneva, medtem ko je v buditeljskem refrenu mogoče začutiti optimizem ter zmago nad strahom. Njegovo odlično pevsko predstavo spremlja slikovita raba elektronskih tolkal ter vibrafona, ki v kompozicijo vnašajo vzdušje eksotičnosti, občasno pa se vmešajo še duhoviti zvočni vzorci ter udarne kitarske fraze. "I Have the Touch" je primerek vrhunskega art rocka, kateri se oplaja na melodičnih pop rockovskih aranžmajih, položenih na avantgardne ritmične manire. Petrovo petje ves čas ohranja hipnotično osrednjo melodijo, medtem ko se elektronski zvočni vzorci odlično pretakajo med Levinovimi melodičnimi bas linijami ter duhovitimi bobnarskimi prehodi v režiji Simona Phillipsa.
Naslednja kompozicija je avantgardno naravnana "The Family and the Fishing Net" v kateri je moč zaslediti sarkastično prispodobo sodobne poroke z voodoo žrtvovanjem. Tu v vsej luči zasije Gabejev prog rockovski eksperimentalizem s popolnoma norimi ritmičnimi prehodi in srhljivimi zvočnimi efekti. Zblaznele vokalne harmonije v navezi s shizoidnimi zvočnimi vzorci ter šamanskimi ritmi privedejo do svojstvenega, strašljivega vzdušja. Kar se tiče ustvarjanja izjemne atmosferične intenzivnosti je to še eden izmed vrhuncev albuma. Odlični "Shock the Monkey", kateri je dosegel lep uspeh kot hit single, je zagotovo najbolj prepoznavna stvaritev med celotnim naborom skladb. Ta zimzelena klasika je izjemno duhovita alegorija na račun ljubosumnosti prek prizme prestrašenega primata, kateri je uporabljen za metaforo osebnostnih problemov. Marsikdo se bo spomnil tudi nepozabnega, grotesknega videa v katerem Peter s pobarvanim obrazom skupaj z vidno prestrašenim makakom poskrbi za zvrhano mero britanskega črnega humorja. Petrovo duhovito, kameleonsko vokalno predstavo spremljajo odebeljene bas linije, razgibani ritmični vzorci ter temperamentni sintetizatorski vložki. Hipnotični refren je grajen v najboljši pop rockovski maniri, medtem ko fenomenalen zaključek z orientalskimi pasažami sintetizatorjev ter večdelnimi vokalnimi harmonijami poskrbi za pravcato zvočno nirvano.
Po tej nepozabni burleski se Peter ponovno "zresni". Dramatična, nekonvencionalna balada "Lay Your Hands on Me" se dotika tematike duševnega in duhovnega zdravljenja prek medsebojnega zaupanja dveh partnerjev. To zapleteno področje bo Gabe raziskoval tudi na prihodnjih albumih. Poleg Petrovega otožnega petja ne manjkajo številni eksperimentalni, skorajda avantgardni zvočni podvigi. Znotraj kompozicije je mogoče zaslediti številne elektronske zvočne vzorce, mogočne vokalne harmonije, temperamentne ritme svetovne glasbe ter celo nekaj "raperskih" vložkov. "Wallflower", kjer se Peter ponovno vživi v vlogi bojevnika za človekove pravice, saj se besedilo nanaša na slabo ravnanje s političnimi zaporniki v latinski Ameriki sredi 80-ih, je precej bližje klasični baladi. V skladu s tem spada med manj zanimive stvaritve na albumu, čeprav je osrednja melodija, grajena na klavirju in vložkih sintetizatorjev, za vse prste polizat. Petrovo do konca vživeto petje pa tudi v trenutku seže v srce. Zaključni "Kiss of Life" je razmeroma zanimiva stvaritev, ki se oplaja predvsem na duhovitih ritmičnih elementih svetovne, natančneje latino glasbe ter na sočnih pasažah sintetizatorjev. Petrovo petje je tudi tokrat obarvano z zavidljivo mero melanholičnosti, čeprav ne manjkajo občasni trenutki vokalne razigranosti, kateri odlično sovpadajo s temperamentnimi ritmičnimi okraski.
Četrto dejanje Petrove samostojne poti je obrodilo enega izmed njegovih najbolj eksperimentalnih albumov, ki še danes ne neha navduševati s svojo slogovno in ritmično raznovrstnostjo. "Security" je v vseh pogledih utelešenje skladateljske in produkcijske dovršenosti s katerim se je legendarni umetnik utrdil v vlogi velikega zvočnega inovatorja. Glede na njegovo eksperimentalno naravo je pravzaprav kar precejšnje presenečenje, da je na čelu z nekonvencionalnim pop rock hitom "Shock the Monkey" dosegel lep komercialni uspeh. S svojo zvočno prefinjenostjo je v marsičem že nakazal eno izmed tistih bistvenih prvin, ki so privedle do Petrovih kasnejših pop rockovskih zmagoslavij ter zvezdniškega statusa.
na vrh