Legendarni pevec Peter Gabriel je v 80-a zakorakal s statusom suverenega in vsestranskega glasbenega umetnika, ki je imel za seboj že dva odlična samostojna izdelka, da o zapuščini, ki jo je ustvaril s progresivno rockovskimi velikani Genesis sploh ne govorimo. Gospod Gabriel je z vsakim svojim novim albumom poskrbel za neprikrito vznemirjenje med glasbenimi gurmani širnega sveta, saj je sleherni izmed njih s seboj prinesel nekaj popolnoma novega na področju zvočnega eksperimentalizma ter ga redefiniral v vlogi svojevrstnega glasbenega pustolovca. Petrovo vizionarstvo na področju inovativnih snemalnih in zvočnih tehnologij pa je v vsem sijaju zažarelo z njegovim tretjim, ponovno istoimenskim, samostojnim izdelkom. Ta je zaradi imenitne naslovnice v režiji Storma Thorgersona na kateri se nahaja pevčev "stopljeni" obraz, pogostokrat imenovan tudi "Melt". Projekt se je izkazal za enega izmed artističnih in komercialnih vrhuncev Petrove kariere ter mu navrgel dva mirovniško obarvana hita z "Games Without Frontiers" ter "Biko". Na ta način se je še dodatno uveljavil v vlogi pomembnega igralca na področju popularne glasbe.
Obzorja genialnega umetnika so na "Melt" začela vsrkavati popolnoma nove zvočne razsežnosti, katerih do tedaj ni bilo mogoče zaslediti na njegovem glasbenem meniju. Peter je v tem času razvil skorajda pobožno ljubezen do svetovne glasbe. Slednjo je skupaj z elementi hard rocka in tedaj popularnega new wavea začel vnašati v svoje nepredvidljive zvočne eksperimente. Poleg nenadne zagledanost v ritme svetovne, zlasti afriške glasbe, je Peter postajal tudi vse večji perfekcionist na področju uporabe raznovrstnih snemalnih trikov in zvočnih efektov. Razpoložljive tehnološke zmožnosti je na "Melt" izpilil do obisti, kar se pozna tudi na izvrstni produkciji. Tudi na tem področju bo ta album postal nekakšno merilo za vse njegove bodoče izdelke. Dodaten sloves pa si je prislužil kot prvi album v glasbeni zgodovini, kateri je vseboval revolucionarno tehniko bobnarskih "odmevov". Slednja ni vključevala uporabe cimbal.
Zvočno podobo "Melt" bi se slogovno lahko označilo za progresivni ali eksperimentalni rock, kateri je po zaslugi prej opisanih zvočnih inovacij in variacij, krepko oddaljen od prog rockovskih smernic njegove preteklosti z Genesis. In ko že omenjam Genesis, ne smem pozabiti omeniti, da je na albumu v vlogi dodatnega bobnarja gostoval tudi Petrov nekdanji Genesis kamerad Phil Collins, ki je po njegovem odhodu iz legendarne skupine prevzel izpraznjeno pevsko mesto. Phil je na albumu odigral zelo pomembno vlogo, saj je po Petrovih navodilih uporabil inovativno bobnarsko tehniko, katera sodi med enega izmed ključnih čarov tega izvrstnega albuma. Seznam glasbenih sodelavcev je med drugim vseboval legendarna imena kot so Petrov najljubši basist Tony Levin, kitarski maestro Robert Fripp (King Crimson), popularna pevka Kate Bush ter pevec/kitarist Paul Weller. Sicer pa je bil Peter vedno znan po tem, da je za svoje studijske projekte novačil legije najboljših možnih priložnostnih glasbenikov.
"Melt" od začetka do konca preseneča s svojo eklektično naravo, začenši z mračnjaškim "Intruder", kjer najbolj fascinira za tiste čase revolucionarna tehnologija na področju uporabe bobnov in tolkal. Njen porabnik Collins bo tovrstno tehniko kasneje uporabil tudi pri Genesis ter na svojem prvem solo hitu "In the Air Tonight". Mračna atmosfera, ki jo ustvarjajo odmevajoči bobni, zvoki posebnih efektov in tolkal ter groteskni glasovi, odlično sovpadajo z zgodbo o vlomilcu, ki pripoveduje o izkušnjah na področju svoje obrti. Peter je bil vedno izvrsten pevec/igralec karakternih vlog, zato niti malo ne preseneti, da se na tako doživet način vživi v vlogo vsiljivca. Mračna atmosfera, svojevrstna bobnarska tehnika in uporaba norih efektov se razširi skozi celoten album v kar nas dokončno prepriča hudomušno paranoični "No Self-Control", kjer se Peter poda v najbolj mračne kotičke človeške psihe. Skozi udarne rife in mogočne bobnarske prehode se na čudovit način pretakajo zvoki ksilofona, medtem ko Petrova kameleonska vokalna predstava oriše mentalno sliko nekoga, kateremu se trgajo še zadnji koščki zdravega razuma.
Za krajši trenutek subtilnosti poskrbi jazzovski inštrumental "Start", kjer valovi sintetizatorjev skupaj s saksofonsko solažo ustvarjajo nadvse prijetno ozračje. Sarkastični pop rocker "I Don't Remember", kjer dominirajo Levinove pulzirajoče bas linije, prepoznavna Frippova kitarska solaža ter vrsta posebnih zvočnih efektov, je ena izmed Gabejevih prezrtih klasik. Besedilo vsebuje jedko kritiko na račun razno raznih nadzorovalnih poskusov s strani "dobronamernih" institucij. Peter se tudi na "Family Snapshot" dotika mračnih lastnosti človeške psihe, saj se njegovo besedilo nanaša na psihopata Arthurja Bremerja, avtorja zapiskov, ki so kasneje izšli kot knjiga "Ubijalčev dnevnik". Bremer je želel, da bi prek atentata na rasističnega ameriškega guvernerja Georgea Wallacea doživel svojih "pet minut" slave, četudi za ceno človeškega življenja. Njegova zgodba je menda delno navdihnila kultni film Taksist z Robertom De Nirom v glavni vlogi. Potek skladbe se izvrstno navezuje z atentatorjevimi občutji. Po mirnem jazzovskem uvodu, kjer si lahko predstavljamo atentatorja med izdelavo načrta, se sprevrže v udarno hard rockersko sekcijo. Temu sledi dramatičen zaplet, ki ponazarja potek akcije ter usodni strel. Nato se razgreto vzdušje povrne v mirno sekcijo, kjer se morilec spomni na svoje nesrečno otroštvo ter se začne kesati posledic svojega zločina.
"And Through the Wire" je manj kompleksna stvaritev s številnimi hard rockerskimi pasažami, bogato zbirko ritmičnih vzorcev in Petrovim običajnim vokalnim kameleonstvom. Temu sledi fantastična klasika in hit single "Games Without Frontiers", kjer Petru na spremljevalnih vokalnih harmonijah dela družbo popularna pevka Kate Bush, znana po svoji unikatni barvi glasu. Njene vmesne vokalne linije v to nesmrtno kompozicijo, kjer kraljujejo sintetični ritmični vzorci, vnašajo prav nek poseben, recimo temu ledeno hladen piš. Petrovo petje in besedilo sodita med najbolj sarkastične v njegovi karieri, saj gre za ostro kritiko vojn in nacionalizma. Na prvem mestu gre predvsem za izvirno satiro na račun tragične zgodovine vojn med evropskimi državami skozi prizmo otroških iger. Uspešno sodelovanje med Petrom in Kate bo v prihodnosti obrodilo še skladbo "Don't Give Up", enega izmed Gabejevih najboljših hitov. Peter se z družbeno odtujenostjo spopada tudi na hard rockersko obarvanem "Not One of Us", ki med drugim vsebuje tudi pester nabor novo valovskih zvočnih eksperimentov. "Lead a Normal Life" je ambientalno-avantgardna stvaritev, grajena na zvokih ksilofona in klavirja. Pretežno umirjeno strukturo občasno sekajo zvočno manipulirane vokalne harmonije, ki vnašajo srhljivo ozračje.
Na koncu albuma pa se nahaja ena izmed Petrovih najboljših družbenih kritik na račun rasizma ter najlepših hvalnic lepoti človeškega duha, ki si je skozi leta pridobila pravcati status svetovne himne vseh zatiranih in preganjanih. "Biko" je pretresljiva posmrtna zadušnica in protestniška himna, posvečena v čast Stevea Bika, temnopoltega južnoafriškega borca proti apartheidu, katerega je policija, v službi brutalnega rasističnega režima, pretepla do smrti. Na tej veličastni klasiki je Peter z veliko žlico zajel ritmične elemente svetovne glasbe. Navkljub melanholičnem vzdušju pa je v himničnem refrenu moč zaslediti tudi žar upanja, kar dodatno potrjuje verz "lahko upihnete svečo, toda ne morete upihniti ognja". S tem poglavjem svoje kariere se je Peter za vse čase zapisal med največje svetovne glasbenike in borce na področju človekovih pravic. To zimzeleno klasiko je kasneje velikokrat uporabljal za zaključke koncertnih nastopov, kjer se mu je pri prepevanju pridružila ekstatična publika.
"Melt" spada med najlepše bisere v karieri legendarnega pevca na katerem se je prvič v polnosti izrazila njegova ljubezen do svetovne glasbe. Poleg tega se je na račun izvirne, družbeno-buditeljske, lirične ekspresije uveljavil v vlogi borca za pravice prezrtih in zatiranih. Poleg uspešnega preizkušanja na do tedaj popolnoma novih skladateljskih področjih, je Peter do maksimuma izkoristil zmožnosti, ki so jih ponujale nekatere inovativne zvočne tehnologije. "Melt" na čelu z "Biko" vsebuje zbirko samih kompozicijskih presežnikov, ki bodo kot kaže še desetletja po njihovem izidu navduševali z nezmanjšano močjo. Mojster nenehnih zvočnih redefinicij in inovacij je s tem monumentalnim dejanjem zakorakal v najbolj plodovito obdobje svoje samostojne kariere.
na vrh