Na svojem drugem samostojnem izdelku je genialni pevec Peter Gabriel s sebe dokončno spraskal ustaljeno podobo teatralne prog rockovske ikone z lisičjo masko, katera se je ohranila iz njegovih časov z Genesis, ter se prek široke palete eksperimentalnih zvočnih vizij predstavil kot žanrsko popolnoma svoboden glasbeni umetnik za katerega je bila progresivnost nepogrešljiv način glasbenega izražanja. Po izidu odličnega istoimenskega prvenca, katerega si je širša javnost najbolj zapomnila zaradi avtobiografskega hita "Solsbury Hill", je bil odločen, da iz sebe odstrani še zadnje ostanke Genesis dediščine ter z zeleno zastavico pomaha neomejenemu zvočnemu eksperimentalizmu.
V nasprotju z relativno uspešnim prvencem in njegovimi kasnejšimi izdelki, ki so dosegli zavidljiv komercialni uspeh, je bil "II" ali "Scratch", kot ga nekateri radi imenujejo zaradi odlične naslovnice Storma Thorgersona, po tej plati precejšen grdi raček, saj razen na domačih britanskih tleh ni dosegel kakšne odmevne uvrstite na svetovnih glasbenih lestvicah. Prav tako mu ni navrgel nobenega hita, čeprav se na njem nahaja kar nekaj bleščečih biserov ob katerih se art rockovski sladokusci še danes navdušeno oblizujejo. V nasprotju z mnenji večine kritikov, ki "II" ponavadi jemljejo z levo roko in mu pripisujejo obrobno vlogo znotraj Gabejeve diskografije, gre za enega izmed njegovih najbolj dovršenih izdelkov na področju eksperimentiranja z eklektičnimi zvočnimi kulisami ter preizkušanju različnih žanrskih terenov.
Glaven vzrok za nizek profil tega imenitnega albuma ob katerem se bodo namuznili vsi prog rockovski zanesenjaki leži v tem, da je bil "Scratch" plod Petrovega tesnega sodelovanja s King Crimson poglavarjem Robertom Frippom, ki je tu nastopal v vlogi glavnega kitarista in producenta. Njegovi zaščitni kitarski prijemi so prisotni skozi večino albuma, medtem ko je produkcija po zaslugi škrlatnega kralja diktatorskih manir "kriva" za zaznavno mračnejšo atmosfero v primerjavi s Petrovim prvencem. Med paleto vrhunskih glasbenikov (kot ponavadi) izstopa njun nepogrešljivi pajdaš Tony Levin na bas kitari, ki je prispeval nekaj resnično monumentalnih bas linij. Zelo pomembno vlogo sta na albumu odigrala tudi klaviaturist Larry Fast (ex-Synergy, Nektar) s svojim sintetizatorskim kraljestvom ter bobnar Jerry Marotta, ki je v Petrovo spremljevalno zasedbo vnesel zavidljivo mero impulzivnosti. Danes sta oba člana Levinovega samostojnega banda, kar še dodatno priča v prid Petrove vloge izjemnega povezovalca različnih glasbenih talentov.
Ob takšnih mojstrih svojih inštrumentov res ne preseneča vrhunska raven izrazne ter tehnične dovršenosti, kot tudi posredovanje inovativnih zvočnih tehnologij po katerih je Peter vedno slovel. Njegova besedila se tokrat dotikajo zelo širokih tem in občutij kot so človekove svoboščine, diskriminacija, naivnost, odtujenost in domotožje. Do njegove vloge borca proti rasizmu in karizmatičnega buditelja na področju človekovih pravic ni bilo več daleč. Pri tem pa najbolj fascinira Petrova postopna evolucija v vlogi pevca, saj je teatralni pevski stil iz časov Genesis v tej fazi svoje kariere že oplemenitil z dodatnimi vokalnimi pristopi ter pri tem zadržal svojo prepoznavno, visoko karizmatično, barvo glasu.
Album ves čas pluje med raznovrstnimi žanrskimi elementi, pri čemer se nazorno čuti, kako je legendarnega umetnika gnala neukročena želja po lastni prepoznavni artistični ekspresiji s katero je publiko nenehno opozarjal, da je postal veliko več kot zgolj nekdanji Genesis pevec. Naelektreni "On the Air" na katerem je uspešno združil hard rockersko udarnost in prog rockovsko pompoznost je ena izmed najboljših uvodnih skladb v njegovi karieri. Vratolomni kitarski rifi v trenutku zarežejo v kosti, medtem ko teksture sintetizatorjev vnašajo potrebne odmerke subtilnosti. Vse skupaj povezuje Petrova neverjetna vokalna karizma, ki posreduje hudomušno besedilo o siromašnem radijskem napovedovalcu. Za prvi slogovni kontrast poskrbi že pobalinski "D.I.Y." na katerem Peter zveni kot kakšen navihan mulec, ki kaže prst celemu svetu. Njegova vokalna ekspresija, položena na impulzivni akustični spremljavi, se odlično ujame z lirično kritiko vseh sodobnih mazačev in lažnih prerokov. Zvoki brenčanja muh napovejo "Mother Violence", eno njegovih najlepših balad, katera je grajena na romantični akustični melodiji. Na tej prezrti, povsem unikatni, pastoralni klasiki, katero je napisal skupaj s svojo prvo ženo Jill, se v besedilu dotika strahu, ki je ponavadi glavni vzrok nasilja.
Striček Gabe ne bi bil nekdanji Genesis pevec, če ne bi z "A Wonderful Day in a One-Way World" ustvaril vsaj eno sarkastično burlesko, katera se oplaja z britanskim črnim humorjem. Na njej na simpatičen način parodira malomeščanstvo, kar bo več let kasneje ponovil s hitom "Big Time". Tudi epski "White Shadow", kjer blestijo ambientalni valovi sintetizatorjev, veličastne pasaže na slide kitari, da o Frippovi prepoznavni, shizoidni solaži ne govorimo, je jedka satira na račun kapitalizma. Zaradi močne simfonične narave je tu najti še največ vzporednic s Petrovo Genesis zapuščino. "Indigo" na katerem pripoveduje o težki ločitvi od ljubljene osebe je ganljiva balada raznovrstnih zvočnih palet. Peter tu poje s srce parajočo melanholijo, medtem ko se v ozadju pretaka pester nabor inštrumentalnih okraskov na čelu s pomenljivimi pasažami na sintetizatorjih. "Animal Magic", drugi šaljivi trenutek albuma, je zanimiv hibrid med blues burlesko s salonskimi pasažami na klavirju in simfonično rockovskim veličastjem. Gabejeva vokalna in lirična ekspresija se med pripovedovanjem zgodbe o zgubi, ki se v želji, da bi postal "pravi moški" pridruži profesionalni vojski, kar topi od črnega humorja.
Enega izmed vrhuncev albuma predstavlja ambientalno-avantgardni "Exposure", kateri bo gotovo očaral vse ljubitelje King Crimson, saj vsebuje starega dobrega strička Boba v vsem veličastju njegovih znamenitih frippertronics (posebnih nasnetih zvočnih vzorcev, katere posreduje preko efektov na električni kitari). Interakcija med Frippovimi kitarskimi umetnijami, Levinovimi melodičnimi bas linijami in Petrovimi, nenehno menjajočimi se, vokalnimi fazami je neverjetna ter ustvari izjemno, orientalsko obarvano, vzdušje. Vsi tisti, ki ste se slučajno poigravali z divjo fantazijo, kaj bi se zgodilo, če bi Gabriel kdaj gostoval pri King Crimson, dobite tu najbližji približek tega fantaziranja. Nekoliko drugačna verzija te klasike se nahaja na Frippovem istoimenskem prvencu iz leta 1979. Po jazzovsko začinjena balada "Flotsam and Jetsam" je ganljiv vokalni in lirični prikaz neuspešnega medčloveškega razmerja, katero dodatno plemenitijo odebeljene bas linije ter duhovite klavirske poteze. "Perspective" je razposajen hard rockerski eksperiment z duhovitimi vložki na saksofonu ter klavirju. Petrovi nonšalantni pevski predstavi delajo družbo nabrite spremljevalne vokalne harmonije. Nostalgična balada "Home Sweet Home" je ganljiv zaključek albuma na katerem se Gabe med melanholično vokalno predstavo poigra z zanj netipičnimi elementi countrya, soula in jazza.
Drugo poglavje Petrove samostojne kariere je imenitna eksperimentalna enolončnica, ki predstavi umetnika v vlogi neutrudnega pustolovca na področju izražanja eklektičnih zvočnih ekspresij s katerimi je potrdil nenehno artistično dozorevanje. Lahko bi se reklo, da je na njem iznašel lasten slog progresivno rockovskega izražanja s katerim je skorajda popolnoma pokopal svojo Genesis zapuščino. Za vse tiste, ki jim slučajno ne diši njegovo kasnejše, visoko sofisticirano eksperimentiranje s svetovno glasbo in pop rockom, kot tak predstavlja tako rekoč idealen izbor. "II" je v svoji popolni kompozicijski spontanosti in (za Gabejeve običajne razmere) grobi produkciji povsem unikaten izdelek Petrove diskografije, kar je eden glavnih virov njegove širše nerazumljenosti. Kot zanimivost naj omenim, da je bil "II" prvotno mišljen kot del posebne, med seboj povezane trilogije, katero naj bi dopolnjeval skupaj s Frippovim prvencem "Exposure" ter albumom "Sacred Songs" v izvedbi Daryla Halla. Vse tri albume je družila produkcija v izvedbi strogega strička Bobbya, katerega se lahko poleg Gabeja zlahka razglasi za glavnega "zvezdnika" tega izvrstnega albuma.
na vrh