Leta 1975 se je zgodil prelomen dogodek v povesti progresivnega rocka, kateri še danes buri duhove nekaterih večnih glasbenih romantikov. Genialni pevec Peter Gabriel, eden najbolj originalnih ter karizmatičnih odrskih zabavljačev vseh časov, se je odločil na sporazumen način raziti s svojo dotedanjo skupino - progresivno rockovskimi velikani Genesis. Peter je že med nastajanjem svojega poslednjega Genesis albuma "The Lamb Lies Down On Broadway" (1974) spoznal, da je s to skupino dosegel vse, kar se je dalo doseči ter prišel do določene kreativne točke, ko ostali člani skupine niso več mogli slediti njegovim divjim ustvarjalnim vizijam. Težka odločitev, ki je pretresla svet progresivno rockovske glasbe, se je na koncu izkazala za pravilno, saj so se Genesis po njegovem odhodu pobrali nad vsemi pričakovanji, Peter pa je končno lahko odprl novo, izjemno uspešno, poglavje svoje kariere ter začel uresničevati svoj genij na stopnjah, ki so bile v okviru skupine povsem nepredstavljive. Lahko bi se reklo, da se je zanj z začetkom samostojne kariere začelo novo rojstvo.
Potem, ko je tudi uradno oznanil, da se podaja na samostojno pot, se mu je s producentom Bobom Ezrinom posrečilo zbrati zavidljivo četico vrhunskih glasbenikov na čelu s King Crimson kitaristom Robertom Frippom. Za slednjega je sodelovanje z Gabrielom predstavljalo prvo glasbeno aktivnost potem, ko je leta 1974 (začasno) razpustil King Crimson ter odrinil kitaro v kot, kar nazorno kaže na njegovo spoštovanje do progresivno rockovskega rojaka. Drugo prestižno ime je legendarni basist Tony Levin, velemojster inovativnih tehnik na področju igranja basa ter Chapman sticka ter najbolj iskani basist v povesti popularne glasbe. O njegovi zvestobi največ pove podatek, da se gospod Levin lahko še danes pobaha kot edini stalni član Petrove spremljevalne zasedbe ter kot edini, ki je sodeloval na vseh Gabrielovih dosedanjih albumih. Nenavadna pota usode so hotela, da je nekaj let kasneje združil moči s Frippom v na novo vstalih King Crimson. Petrov dolgoletni sodelavec je postavil tudi ameriški klaviaturist Larry Fast, nekdanji član lastnega projekta Synergy ter britanskih prog rock legend Nektar. Pomembno vlogo na albumu je odigral tudi izvrstni priložnostni kitarist Steve Hunter, ki je v svoji karieri sodeloval z imeni kot so Alice Cooper, Jack Bruce, Lou Reed, itd.
Od vseh Petrovih albumov je njegov odlični prvenec, preprosto poimenovan kar "Peter Gabriel" ali "Car" (zaradi naslovnice), še najbližje simfoničnemu prog rocku, katerega je gojil pri Genesis, kar je skladno z njegovo postopno evolucijo v samostojnega umetnika, ki je nenehno iskal nove izrazne sloge. Poleg prog rocka se je na albumu preizkusil tudi v drugih slogih kot so eksperimentalni rock, pop rock, hard rock in celo blues ter na ta način uspešno rušil žanrske meje. Njegova prelevitev od ekscentričnega pripovedovalca in igralca različnih vlog do vsestranskega umetnika in ikone popularne glasbe se je že na prvem poglavju njegove samostojne poti popolnoma posrečila. "Car" uteleša uspešno zmes Petrove skladateljske preteklost in prihodnosti ter ponuja visoko mero zvočne eklektičnost, katere je postala stalnica njegove samostojne poti.
To razklanost med Genesis dediščino in iskanjem novih zvokovnih usmeritev odlično uteleša že enigmatični "Moribund the Burgermeister", kjer se med seboj mešajo elementi simfoničnega proga, hard rocka in avantgarde. Groteskna pošast Moribund the Burgermeister služi kot metafora za virus množične paranoje pred umetno ustvarjenim, zmanipuliranim strahom. Orkestralni aranžmaji ustvarjajo dramatično ozračje, medtem ko vmesni kitarski efekti in ritmični okraski, kompozicijo ves čas porivajo v avantgardno skrivnostnost, če že ne v komične vode. Zimzeleni pop rocker "Solsbury Hill", avtobiografska stvaritev o Petrovi spiritualni izkušnji na vrhu hriba Solsbury, kjer je veliko razmišljal o svojem razhodu z Genesis ter o novih izzivih, ki so se nenadoma odprli pred njim, je še danes ena izmed njegovih najbolj priljubljenih ter prepoznanih klasik. Tu se prvič odkrito obelodani njegov izjemen smisel za ustvarjanje pop rockovskih standardov, katerega je sicer izkazal že pri Genesis ("I Know What I Like"), a še zdaleč ne na tako oseben in ambiciozen način. Ponazarja tudi njegovo nenadno spremembo v vlogi pisca besedil, saj so se večini težko razumljiva surealistična ter metafizična besedila iz časov Genesis potuhnila v prid bolj osebnih pogledov na svet. Lahkotna akustična melodija je združena z radostno vokalno ekspresijo, ki prihaja iz globin Petrovega srca ter izraža novo odkrite duhovne navdihe, katere je v tistem obdobju našel v dejavnostih kot so joga, vrtnarstvo, bioenergetika ter predvsem igranje klavirja.
"Modern Love" je z besedilom, katero vsebuje številne nagajive seksualne aluzije, zanimiv hibrid med popom in progresivo. Lahko bi se reklo, da je z njim prvič uveljavil svoj prepoznavni eksperimentalni art pop. Petrov teatralni način petja je tu, v nasprotju z njegovo prihodnostjo, še precej soroden tistemu iz časov Genesis. Njegovo odlično petje spremljajo sočne Fastove pasaže na hammondkah in odebeljeni hard rockerski rifi na kitari. "Excuse Me" je zabavna burleska na kateri Gabe dokaže, da je imel vedno izvrsten smisel za črni humor. Po uvodu s šaljivimi vokalnimi "Barbershop" harmonijami nastopi komičen ritem in Petrovo spakljivo petje. V besedilu je zaznati jedko satiro na praznost slave in pretiranega materialnega bogastva. Nadvse simpatična britanska ekscentričnost in družbena satira s katero se ponaša ta skladbica bi bila po mojem všeč tudi Franku Zappi, enemu izmed redkih glasbenih velikanov s katerim Gabe v svoji karieri na žalost ni dobil priložnosti sodelovanja. "Humdrum" je še ena izmed vizionarskih stvaritev, izvrstna skladba različnih razpoloženjskih motivov, ki se ponaša z izjemno vokalno toplino, obenem pa predstavlja tudi Petrovo prvo pečanje z elementi etno glasbe. Slednji bodo v nadaljevanju njegove kariere prevzeli epske razmere.
"Slowburn" je izjemno zanimiv križanec med progresivo, hard rockom in pompom z vokalnimi harmonijami, udarnimi rifi in klavirskimi vložki na katere bi bili ponosni tudi kakšni Queen. Dramatičen refren se odlično ujema z apokaliptičnim besedilom, medtem ko je zaključek na klavirju eden izmed najbolj ganljivih trenutkov celotnega albuma. "Waiting for the Big One" je nenavaden blues eksperiment in kot tak predstavlja daleč najmanj zanimivo stvaritev na albumu, saj je blues po mojem eden redkih žanrov, kjer se Petrov vokalni pristop počuti neudobno. Zato ne preseneča njegov precej grotesken poskus spreminjanja barve glasu, kjer bolj spominja na kakšnega precej prestrašenega Ozzya Osbourneja kot samega sebe. Edino, kar je na tej razvlečeni skladbi privlačno so izvrstni aranžmaji v navezi udarnih kitarskih rifov, klavirja in klaviatur.
Gabejevo spogledovanje s simfo prog rock dediščino se vnovič uveljavi na izvrstnem epu "Down the Dolce Vita", kjer kraljujejo grandiozni orkestralni aranžmaji in potentne kitarske pasaže. Tu se, predvsem s pomočjo fenomenalnega petja in dramatičnih simfoničnih okraskov, ponovno uveljavi stara dobra Genesis teatralnost. Tudi besedilo je eno izmed najboljših na albumih, saj gre za inteligentno kritiko vojnih nesmislov. Vrhunec samostojne izraznosti in zrelosti pa predstavlja pretresljiva zaključna balada "Here Comes the Flood" na kateri se že lahko zasledi umetnikova kompozicijska prihodnost. Njegova presunljiva pevska predstava v kateri opozarja na tragične posledice človekovega nepremišljenega igranja z okoljem, se ob rahločutni klavirski spremljavi in subtilnih kitarskih solažah v trenutku usidra v srce. To je kompozicija za vse čase, ki nedvomno predstavlja enega izmed vrhuncev njegove samostojne poti. Njeno reanžirano verzijo je mogoče zaslediti na Frippovem solo prvencu "Exposure" (1979).
"Peter Gabriel (I)" je izvrsten prvenec, ki je napovedal veličastno samostojno kariero enega izmed najbolj originalnih glasbenih umetnikov zadnjih desetletij. Po njem so sledili še trije albumi z istoimenskim naslovom, katerim so Gabejevi privrženci nadeli zaporedni številke izidov oziroma so jih poimenovali po njihovih naslovnicah. Ne gre prezreti dejstva, da je bil Peter v času izida svojega prvenca še vedno mlad glasbenik (27 let), ki je bil lačen novih glasbenih in življenjskih izzivov, ob tem pa je imel že dovolj izkušenj, da se ni niti malo ustrašil nekaterih eksperimentov, ki bi bili v okviru Genesis praktično nepredstavljivi. V svetu progresivnega rocka je že zdavnaj nosil status nesmrtne ikone, medtem ko sta pop in art rock s tem dejanjem dobila enega svojih največjih herojev. Petrovo neukročeno ustvarjalno svobodo s katero v trenutku zaobjame poslušalčeve najgloblje emocije je mogoče čutiti skozi celoten album. Že prvo poglavje njegove kariere nazorno izraža postopno dozorevanje ter svojevrsten most med iskanjem novih glasbenih izzivov ter veličastno dediščino.
na vrh