Aerosmith: Permanent Vacation

Surova energija bostonske zasedbe, ki je v 70tih letih prejšnjega stoletja skoraj mimogrede polnila stadione onstran luže, je bila v očeh povprečne rokerske duše iz sredine 80tih le še bled spomin na davno minule čase. Aerosmith zvezda je na prelomu desetletja pričela bledeti z "velikim eksperimentom" Rock In a Hard Place, dokončno pa je mrknila z Done With Mirrors, z njo pa sta se v vrtincu izpetosti izgubila tudi ves entuziazem in odločnost enega najtežje pričakovanih povratkov 80tih. A ne za dolgo! Permanent Vacation, sicer za Aerosmith standarde precej dostopen album, predstavlja spektakularen povratek v formo, s katerim so Tyler in kompanija končno le uspeli zakorakati svetlejši prihodnosti naproti.

Aerosmisth s Permanent Vacation po slabem desetletju ponovno potrjujejo prisotnost tistega najpomembnejšega elementa glasbenega ustvarjanja, torej kreativnosti, kar še posebej velja za dvojec Tyler/Perry. Naveza nosi levji delež odgovornosti za temeljito "regeneracijo" Aerosmith zvoka, seveda poleg razumljivo opazne zvokovne adaptacije v režiji Brucea Fairairna in njegove bande Geffen kameradov. Prav neizprosnosti diktata založniške hiše gre tudi zahvala za potrato sicer dokaj obetavnih Heart's Done Time, Girl Keeps Coming Apart, še najhuje od vseh pa jo v tem pogledu skupi Simoriah. A brez panike! Nenadni izbruhi genialnosti, na katere naletimo ob žvečenju skozi Rag Doll ali Dude (Looks Like a Lady) so dovolj, da nam na koncu "permanentno poležavanje" v spominu ostane kot povsem všečna avantura. Zdi se da nič ni prepuščeno naključju. Za vsak slučaj je tule Angel, premierni poizkus igračkanja s power balado, nič manj navdušujoč od žvenketa predhodno omenjenih cvetk. Zadnji žebelj v krsto skepticizma dokaj potuhnjeno zabije kavbojska zgibanka Hangman Jury, ki predstavlja tudi enega redkejših odklonov od kar preveč fabriciranega vzdušja, ki album preveva po dolgem in po čez.

Na koncu vse lepo in prav. Aerosmith se je torej le uspelo utiriti vzdolž evolucijskih tokov, s čimer so rock & roll staroste posledično zajele vsaj malce straha v kosti. Verjetno prav zato ne čudi, da se gospoda v zaključku albuma kot trop klopov oprijemlje korenin, najprej z upravičeno izposojeno I'm Down, zastor albuma pa pade v spremstvu strašljivega inštrumentala The Movie, ki že kar premočno zadiši po "rožnatih" dnevih 70tih let.

Permanent Vacation vse do danes gotovo ostaja najtežji preizkus Aerosmith karakterja, ki ga je zasedba preskočila v velikem slogu, a z veliko mero previdnosti, ki se odraža v fleksibilnosti samega albuma, ter na vsakemu koraku prisotnemu komercialnemu pridihu. Zanj so Aerosmith plačali visoko ceno, za marsikaterega ortodoksnega aero kozmonavta gotovo previsoko. A seveda ne zaman! Smela poteza je Aerosmith godbo namreč hipoma približala mlajšim generacijam, ki so lahko prihajajoča leta kmalu brezskrbno posvetila tisti pravi stvari - torej odkrivanju tradicionalnih "aero" vrednot!