Washingtonska zasedba Periphery, ki je dandanes znana kot glavna predstavnica gibanja djent, je približno leto in pol po obsežnem dvojnem albumu Juggernaut (recenzija TUKAJ) udarila znova. Idejni vodja Misha Mansoor je sporočil, da je v približno štirih mesecih ustvaril naslednika in da je vse pripravljeno za snemanje. Vsekakor se je zdelo, da skupina prehitro dela, še posebej, če je za njimi dvojni album. Za malo dodatka k zmedi je skupina naslovila svoj četrti album s Periphery III, s čimer nadaljuje serijo prvih dveh albumov, medtem ko Juggernaut stoji posebej.
Ena stvar, za katero je strah odveč, je zvok izdelka. Skoraj vsi člani Periphery so znani kot producenti ali zvočni inženirji. Vsak Periphery album se lahko pohvali z dobro produkcijo in zvočno obdelavo, kar se seveda pokaže v prvih taktih otvoritvene skladbe The Price Is Wrong. Omenjena skladba s svojo udarnostjo in hitrostjo navduši verjetno tiste, ki imajo radi bolj agresivno stran skupine. Z malenkost počasnejšo Motormouth Periphery še držijo moč, le malo bolj poudarka je na groovu. S skladbo Motormouth pa pokažejo svojo nežno stran. Vokalist Spencer Soltelo začne v večji meri uporabljati speven vokal, kitare postanejo bolj melodične, ritmika manj kompleksna. S skladbo dajo vedeti, da bi lahko brez težav spisali pop skladbo, vendar ambicije skupine so precej večje in daljše od treh minut. Periphery imajo izrazito težnjo po tem, da bi njihova glasba zvenela epsko, zatorej so prisotne tudi kakšne dodatne klaviature, sempli in orkestracije. Predvsem orkestracije dobivajo vedno večji pomen.
Težava albuma se kaže v nekaterih skladbah, ki ne pridejo do pravega izraza, obenem se tudi začuti, da so bile na hitro napisane. V kar nekaj skladbah je prisotnih nekaj nepotrebnih podaljšav, s čimer skladba zgubi rdečo nit. Album ima vzpone in manjše padce, kar danes ni nič nenavadnega glede na dejstvo, kako hitro so albumi narejeni dandanes. Periphery kljub temu še vedno uspeva, da izstopajo iz povprečja. Držijo se svojega stila, obenem skušajo neki doseči neki več. Dobro izstopi skladba Absolomb, ki pokaže sprva moč bas kitare, vseskozi se gradi, konec pa z orkestracijami daje epski pridih. Čeprav ima album nekaj skladb, kjer izstopa refren, Periphery niso dali na stran nepredvidljivosti. Kot primer se lahko navede skladbo Habitual Line-Stepper, ki z različnimi elementi (orkestracije, sempli, breakdown) doseže pravi učinek in progresivno naravnanost.
Z zaključno skladbo Lune dajo Periphery kompleksnost na stran, v ospredje pa dajo emocionalnost. Lune se ponaša z izrazitim čustvenimi refrenom, ki ga dodatno okrepijo orkestracije, ki odlično popeljejo album do konca, s čimer skupina pokaže, da ima še veliko manevra za prihodnje albume.
Inštrumentalno se Periphery kaj prida niso spremenili. Kitare so nedvomno v ospredju, ritem sekcija ostaja močna in razgibana, vokal pa ima spet trenutke osladnosti, kar tudi danes odvrača občinstvo, ki bi skupini omogočalo nastope v velikih dvoranah. A Periphery kot celota deluje suvereno. Produkcijsko je izdelek bogat in dodelan.
Če se potegne črta, je četrti album Periphery, ki je bil napisan v zgolj štirih mescih, izjemen dosežek. Ima sicer pomanjkljivosti, ker album ne prepriča z vsemi skladbami. Vsekakor pa skupina poskuša z nečim novim, obenem ohranja prvotna načela. Obeti za prihodnost ostajajo, a verjetno si bodo morali vzeli kakšen mesec več za ustvarjanje.
na vrh