Eloy: Performance

"Performance" je predstavljal trenutek, ko so se Eloy po dveh konceptualnih space rock mojstrovinah, kar sta nedvomno bila oba prejšnja albuma "Planets" (1981) ter "Time To Turn" (1982), odločili nekoliko "prizemljiti". To pomeni, da so opazno poenostavili svoj zvok in ga naredili nekoliko dostopnejšega tudi tistim, ki sicer ne sodijo med običajne poslušalce progresivnega rocka. Slednje so dosegli prek zmanjšanja količine kompleksnih aranžmajev medtem, ko so ostale zvočne elemente napeljali v nekoliko trše oziroma bolj hard rockerske vode. V njihov zvok je pricurljalo tudi nekaj new wave vplivov, predvsem kar se tiče nekaterih ritmičnih vložkov in tekstur na klaviaturah. Predvsem pa so se Eloy na tem albumu spet približali svojim zgodnjim, hard rockerskim izvorom, seveda v moderni produkcijski preobleki, združeni z njihovimi prepoznavnimi space rockerskimi finesami, ki so jim še vedno zagotavljale pestro mero značilnega ezoteričnega vzdušja po katerem so vedno najbolj sloveli. Za skupino, ki je v svojih začetkih odigrala pomembno vlogo pri razvoju nemškega hard rocka, je bil ta korak v času, ko je heavy metal doživljal svoje najboljše čase, dokaj logična poteza. Nase so želeli opozoriti tudi nekatere nove generacije poslušalcev, ki so zamudili leta, ko so Eloy začeli oblikovati zgodovino nemškega progresivnega rocka.

Ta poteza na srečo ni peljala k zvokovni razprodaji, temveč k dobrodošli osvežitvi še vedno prepoznavne zvočne podobe prek nekaterih zvokovnih elementov, katere do tedaj na svojih albumih še niso preizkusili. Večno pač niso mogli ustvarjati samo visoko kompleksnih, ezoterično zvenečih in z znanstveno-fantastiko navdahnjenih konceptualnih albumov. Tudi na področju kreiranja posameznih aranžmajev je bilo treba ustvariti nekaj novega, do tedaj še neizpeljanega. Lahko rečem, da se jim je kombinacija tradicionalnega space rocka, hard rocka in ščepca new wavea na "Performance" dobro posrečila. Rezultat je bil sicer opazno manj ambiciozen in zvočno globok izdelek, a vseeno je še vedno šlo za nadvse soliden in na moč poslušljiv album v katerem lahko brez težav še danes uživajo tudi ljubitelji več različnih vrst rock glasbe in ne samo progresivnega rocka. V primerjavi s kakimi Genesis, Yes ali Kansas tistega časa, so bili Eloy na "Perormance" še vedno pravo utelešenje kompleksnosti. Kitarske linije med Frankom Bornemannom in dodatnim kitaristom Hannesom Arkono se kot ponavadi čudovito prelivajo in lahko zvenijo tako udarno kot subtilno. Klaviaturist Hannes Folberth je bil poleg Frankovih kitarskih mojstrovin še vedno osrednji nosilec njihovih bogatih, večdelnih in eteričnih aranžmajev. Besedila, ki jih je pisal Frankov prijatelj, nemški Američan Sigi Hausen so prav tako opazno manj poetično-epska kot ponavadi ter bolj osebna, občasno pa tudi precej družbeno kritična.

Že uvodni "In Disguise" dokaže, da gre za album z opazno drugačnim pristopom kot je bilo za skupino do tedaj občiajno. Poskočen, a precej monoton disko ritem je prepojen z jeklenimi kitarskimi pasažami ter zaščitnim donečim zvokom večdelnih klaviatur, predvsem elektronskih sintesizerjev, ki jim zagotavljajo nekaj njihovega značilnega space rockovskega izvora. Vokalne harmonije v refrenu so izvrstne in močno pripomorejo k dramatičnemu vzdušju. Kljub temu, da gre za še kar solidno stvaritev ima slednja skoraj več skupnega s kakšnimi Judas Priest kot pa Pink Floyd. Na še bolj udarno-dramatični "Shadow And Light", ki združuje elemente proga in hard rocka, nadaljujejo s hard rockerskim, skorajda metalskim kitarskim rifingom. Vse skupaj je podloženo na prefinjene teksture klaviatur, katerih zvok nekoliko potegne na tistega, katerega so takrat uporabljali kanadski art rock prvaki Rush. Ritem linija je tu precej boljša kot na predhodni skladbi z mogočnimi in raznovrstnimi Randowovimi bobnarskimi prehodi ob izhodih posameznih pasaž na klaviaturah. Na pristnemu space rockerskemu inštrumentalu "Mirador" prevladuje počasen, monoton ritem in večdelne palete sintesizerjev. Tu Folberthu na pomoč na moog sintu priskoči tudi ritem kitarist Arkona. Pasaže na sintih ustvarjajo vesoljsko vzdušje medtem, ko rožljajoči bas ohranja srednji tempo kompozicije. Precej solidna space rockerska stvaritev s poudarkom na elektronskih zvokih klaviatur, vendar nič dramatično posebnega.

"Surrender" po mojem spada med ene izmed najbolj zanimivih zvokovnih eksperimentov v njihovi karieri. Gre za zabavno mešanico med space rockom, popom in funkom. Bogate večdelne plasti sintesizerjev so napeljane skozi ognjevite kitarske pasaže, v ozadju pa se sliši številne zvočne efekte podložene na funky ritem. Frankov vokal tu interpretira filozofsko besedilo, ki je kritika organiziranih religij in pretiranega racionalizma. Kompozicija dobi v nadaljevanju, predvsem pa v refrenu, nadvse zanimiv preobrat, ko se prefinjeni simfonični aranžmaji na sintesizerjih odlično pretakajo z linijami kitar in skupaj z vokalom tvorijo preprosto, a zmagoslavno melodijo. Uvod v "Heartbeat" je neverjetno podoben Pink Floyd klasiki "One Of These Days", predvsem zaradi linije rožljajočega basa ter podobnih eho efektov na klaviaturah, ki se nahajajo v njegovem uvodnem delu. V ozadju je moč slišati tudi nasnet govor nekih neznanih osebkov. Kmalu po prehodu prek vpada večdelnih sintov, kitare in vokala zaide v kompleksnejše vode, čeprav se ves čas ohranjajo melodični aranžmaji. Vokalne harmonije so ponekod potisnjene skozi poseben efekt.

"Fools" je še en precej nenavaden, neznačilen eksperiment med progom, hard rockom in new waveom, kateri vsebuje skorajda disko ritem kombiniran z zvokom večdelnih kitarskih linij v domeni Bornemann/Arkona, katere so v interakciji elektronskih zvokov sintesizerjev obeh Hannesov. Seveda pa notri ne manjka niti udarno-dramatičen hard rockerski refren. V srednjem delu kompozicije se lahko razločno sliši učinkovito kombinatoriko obeh kitaristov. Medtem, ko Frank izpod prstov vleče dramatično slide solažo, se mu z raztresenimi akordi pridruži Hannes in v nadaljevanju skupaj ustvarita nekaj lepih dvodelnih harmonij. Z zaključno epsko mojstrovino "A Broken Frame", ki je po mojem tudi najboljše delo na albumu, Eloy dokažejo, da so bili še vedno mojstri kompleksnih space rockerskih kompozicij, številnih nepredvidljivih (pre)obratov in magičnega vzdušja. Eterični zvoki sintesizerjev in skrivnostni vokal v uvodu učinkovito pripraviko podlago za dramatično nadaljevanje. Tedaj sledi odličen prehod in nastop rožljajočega basa pomešanega z donečimi teksturami na sintih ter dramatičnim vokalom. Epsko-romantičen refren je odličen in se odlično usede v siceršnjo futuristično vzdušje. Pohvaliti pa gre tudi Frankovo vokalno predstavo, ki je tu najboljša na celotnem albumu. Njegove jokajoče slide pasaže na kitari so ključne za neverjetno izpovedno moč te kompozicije. Slednjo lahko označim za Eloy klasiko, ki v mojih ušesih in očeh na koncu opazno zviša končno oceno tega albuma.

Ponovna izdaja "Performance" vsebuje tudi tri v živo odigrana dela iz tega albuma in sicer so to "Shadow And Light", "Heartbeat" ter "Fools". Vsa tri izvirajo iz turneje leta 1983. Morda ne bi bilo napak, če na njih ne bi izvedli toliko studijskega poliranja saj so za moj okus vse preveč podobne svojim studijskim verzijam in se komajda zazna, da so bile odigrane v živo.

Za dotedanje Eloy razmere precej neposredni "Performance" sicer niti slučajno ni dosegel zvokovne in konceptualne perfekcije večine svojih predhodnikov, ki so se lahko ponašali z laskavimi nazivi space rock mojstrovin, vendar so z njim ustvarili najmanj zelo soliden, če ne zelo dober izdelek. Ta je bil po mojem mnenju povsem vreden imena skupine, ki v svoji glasbi ni nikdar delala kakšnih velikih zvokovnih kompromisov in pod Frankovim skrbnim nadzorom ustvarjala glasbo za lastno srce. Nekaj o čemer so mnogi njihovi vrstniki v 80-ih samo sanjali medtem, ko so ustvarjali hite za hitom ter posredno vse manj spominjali na svoje najboljše zvokovne dni. S "Performance" so Eloy prek nadvse učinkovitega združevanja svojih tradicionalnih eteričnih space rockovskih aranžmajev, nabrušenega hard rocka in komaj zaznavnega, povsem neškodljivega ščepca new wavea, doživeli tedaj še kako potrebno zvokovno osvežitev, obenem pa uspeli ohraniti tiste svoje prepoznavne space rockerske finese, ki so definirale njihovo prepoznavno zvočno podobo. Na ta način so z njegovim izidom uspeli doseči večje zanimanje tudi s strani tistih, ki sicer niso sodili med njihove tradicionalne poslušalce zato ga lahko mirne vesti priporočim tudi vsem za raziskovanje odprtim poslušalcem nekaterih trših oblik rock glasbe.