Prijateljevanje Jaded Heart s Primal Fear v zadnjem času, oh... in mimogrede - obe skupini imata sklenjeni pogodbi pri isti založbi, je očitno pustilo posledice na podobi "Perfect Sanity, novega Jaded Heart albuma. Jaded Heart, ki so v devetdesetih sloveli po nekaterih sofisticirano speglanih aranžmajih, na trenutke, so jih posebno entuzijastični posamezniki radi okarakterizirali kot nekakšne nemške Def Leppard - gre za ero s pevcem Michaelom Bormannom, so se očitno odločili, da se od tega konkretneje oddaljijo in da presekajo povezavo s tem obdobjem. Albuma "Helluva Time" (2005) in "Sinister Mind" (2007) sta nakazovala te odmike, v bolj živo in neposredno produkcijo, precej bolj naprej uperjenih kitar na eni strani, ter ritmične vprege na drugi.
Danes, ko v postavi že davno ni več obeh ustanovnih članov - bratov Bormann in ko se je skupina sprijaznila z dejstvom, da jim očitno nikdar ne bo mogoče prestopiti pragu neopaznosti in da ostajajo grozovito ter povsem krivično spregledani, se očitno nočejo več obremenjevati, ali jih kdo povoha ali ne. Albumi ostajajo odlični, skupina se redno pojavlja na odrih, pa vseeno, ko omeniš ime Jaded Heart, te vsi samo čudno gledajo. Ne glede na to, da so fantje našpičili kitare v zvoku, ne glede na to, da je tipičnih heavy metal elementov na novi plošči v takšnem izobilju kot nikdar poprej, ostajajo Jaded Heart zvesti sledenju idealne melodične špure v vodilnih motivih, zlasti refrenih, ki so ohranili pompozno arenske napeve. Da. Fahlbergov vokal je tu še vedno opremljen v sočno konfekcijo harmonij spremljevalnih vokalov in možje v tem segmentu ne popuščajo in ohranjajo kakovostni nivo preteklih izdaj. V tej prvini se drugi lahko še vedno samo učijo od njih.
Občutiti pa je nekaj. Kitarist Peter Östros, izkorišča in zapolnjuje s kitaro precej več prostora, kot ga je na "Sinister Mind". "Perfect Sanity" je šele drugi album skupine z Östrosem v postavi. Skladbe je možakar opremil z nekaterimi harmoničnimi okraski tercetnih harmonij, ki so značilne za klasično izraznost v heavy metalu in jih danes obvezno gulijo v pridigi power metalske skupine. Prav tako je presenetljivo konfiguriranje nekaterih prehodov in zlasti ter predvsem solaž, ki ne skrivajo, da je Östros tipični kitarist švedske šole in rad izziva celo hitrost in melodični klasicizem Y.J. Malmsteena (Freedom Call, Hell Just Arrived). Precej bolj odkrito in neposredno kot na "Sinister Mind". Odrezavo ostri riffi so magnificirani v tem tudi na rovaš izrazito podrejenih klaviatur, ki jih zazna uho navadno le na uvodnih delih skladb. Ko pritegne Axel Kruse na določenih točkah (Love Is A Killer) še svoj rally po dvojni bas boben stopalki, je reč že skorajda nevarno power metalsko povampirjena. Najtrši album Jaded Heart kariere? Da. V skladu z napovedmi skupine.
Tipično hard rockersko ogrodje je recimo v celoti ohranila Come To The Feast, srednje hitri, čvrsti ritem, s poudarjeno zvočno prostornino, ki odpade na bas kitaro, bi lahko v drugi produkciji deloval zveličavno arensko, celo AORovsko. Gre za rocker, ki ga mora skupina nujno uvrstiti na repeortoar koncertnih izvedb. Diši retro hard rockersko, z živo - surovo produkcijo kitarskega riffa. Podoben moment je ujet tudi v Tonight.
Fahlberg ostaja odličen gradnik podobe novih Jaded Heart. Njegovo petje nosi v linijah blage melodične smernice z B. Dickinsonom, lahko celo grlenost kakšnega A. B. Francka (Brainstorm).
Jaded Heart tudi z novim albumom natanko vedo kaj počnejo. Silno je razveseljivo spoznanje, da ta album ni kopija nobenega izmed predhodnih skupine. Skupina je ohranila izreden občutek za kreacijo nalezljivih melodičnih napevov, ki zlezejo s prve pod kožo. Ob tem se v studiu glede glasnosti in živosti ni prav v ničemer zadrževala. Produkcija je tipično nemška, kar pritiče nemškemu bendu kova Jaded Heart, kjer si arenska bombastika in surovost agresije uspešno podajata roke. Jaded Heart sodijo z novim albumom med favorite ljubiteljev skupin kot so Pink Cream 69, z izrazitim občutkom za melodijo a hkratno strupeno navitostjo kitar. "Perfect Sanity" tudi kupuje nove oboževalce! Zlasti zna album vzbuditi pozornost ljubiteljev evropskega (raje rečem nemškega) power metala, ki se kurijo na skupine, kot so recimo Edguy. Hard rock ostaja, a v osveženem in novem pregrinjalu. "Perfect Sanity" je Jaded Heart album od glave do pete. Misija uspela. Ponuditi drugačno, a ostati svoj in zvest sebi. V vsem!
na vrh