'Liga nevsakdanjih gospodov' je bil strip kakršnega si lahko izmislijo samo Angleži oziroma se lahko porodi samo v možganskih vijugah takega stripovskega čudaka kot je sloviti stripovski avtor Alan Moore, ki je tudi nekaterim priljubljenim junakom iz ameriške stripovske produkcije na svoj tipičen, družbenokritičen in nekoliko ekscentričen, način vnesel dušo. Večni kritik ameriškega stripovskega giganta DC je pograbil klasično idejo o superherojih, jo prestavil v mračni čas viktorijanske Anglije in v glavne vloge postavil literarne (anti)junake iz klasičnih britanskih romanov kot so karizmatični kapitan Nemo, nečimrni nesmrtnik Dorian Gray, shizofreni doktor Jekyll/mister Hyde, stari lovski maček Allan Quatermain, strastna vampirka Mina Harker ter nesrečni Nevidni človek Hawley Griffin, like s tragično in vse prej kot herojsko preteklostjo, ki so na posamezne situacije reagirali s kopico črnega humorja in samoironije. Nasproti jim je postavil klasične literarne negativce kot sta bila denimo Fu Manchu in profesor Moriarty, stari 'znanec' Sherlocka Holmesa.
Očitno je bil prekaljeni Arena in Pendragon klaviaturist Clive Nolan vnet bralec 'Lige nevsakdanjih gospodov', saj je na ta način dobil navdih za koncept šestega Arena albuma z naslovom »Pepper's Ghost«, kjer so se člani banda na posameznih besedilih, pa tudi skozi poseben strip, ki je bil narisan posebej za to ploščo, spremenili v skupino viktorijanskih superjunakov z naslovom 'Vitezi londonske megle', katerih glavni namen je bil, da ščitijo London pred napadi vseh družbenih izmečkov pod poveljstvom demonskega Luciusa. Naslov albuma je bil po drugi strani povezan z izumom znanstvenika Johna Henrya Pepperja, ki je v 19. stoletju, izumil posebno tehniko iluzije, ko je prek svetlobnega projektorja in ogledal uspel ustvariti nenavaden efekt, pri katerem se je zdelo kot, da so igralci na odru postali nekakšni nematerialni duhovi. Ogled njegovih predstav je postala priljubljena zabava v petičnih viktorijanskih krogih.
Prej omenjeni koncept priča o tem, da bolj tipično angleške skupine v neoprogresivnem rocku kot so Arena zlepa ni moč najti, pa vendar je »Pepper's Ghost« na logičen način nadaljeval serijo konceptualnih mojstrovin, kakršni sta bila »The Visitor« (1998) in »Contagion« (2003), ki sta, tako kot tudi odlični »Immortal« (2000), ki so vse po vrsti postavile zavidljiva skladateljska merila, kako ustvariti sodoben prog album z globokim sporočilom, zato so bila pričakovanja privržencev pred izidom novega Arena albuma temu razumljivo precej visoka. Po tako kompleksnem konceptualnem dosežku kot je bil »Contagion« se je na »Pepper's Ghost« vsekakor prilegla nekoliko bolj sproščujoča in recimo temu preprosta konceptualna ideja o nekonvencionalnih superjunakih v podobi članov banda, pri čemer je moč razbrati veliko samoironije. Večina skladb na albumu, z izjemo otvoritvene in zaključne kompozicije, ki predstavljata uvod in epski finale, prek glasbe in besedil (ta so sicer precej bolj kompleksna kot se zdi na prvi pogled in vsebujejo, kar je značilno za Nolana, tudi ogromno alegorij, ki nimajo zveze s stripom) pripoveduje o izvoru posameznih članov ekipe 'Vitezov londonske megle'.
Kar se tiče samega vzdušja je »Pepper's Ghost« za malenkost nekoliko manj mračen dosežek od predhodnika, vendar posamezni aranžmaji na njem zvenijo še bolj viktorijansko in epsko, tako da tudi po tej strani predstavlja nekaj posebnega v njihovi dosedanji diskografiji. Razen tega pa so se Arena, predvsem po zaslugi kitarista/spremljevalnega pevca Johna Mitchella in njegovih večdelnih harmonij ter žgočih pasaž, pa tudi določenih divjih krošejev in celo občasni uporabi dvojne bas stopalke v režiji bobnarja Micka Pointerja, bolj kot kdaj koli prej približali prog metalu, čeprav so bile določene metalske tendence zaznavne že na nekaterih preteklih dosežkih. No, na srečo pa jih nikoli pretirano ne zanese na metalsko področje za kar je najbolj zaslužen maestro Nolan, eden najboljših 'učencev' legendarnega Ricka Wakemana (ex-Yes), ki s svojimi klaviaturskimi mojstrovinami ves čas marljivo skrbi za usklajeno simfonično ravnovesje. Pevec Rob Sowden za katerega je bil »Pepper's Ghost«, kot se je izkazalo več let kasneje, žal poslednje studijsko sodelovanje z Areno, kar sicer velja tudi za basista Iana Salmona, ki je s svojimi melodičnimi bas linijami tvoril odlično ritmično ravnovesje nasproti Pointerjevi vehementni obdelavi bobnarske postavitve, je prek izjemnega vživetja pri predstavitvi likov iz koncepta, prav gotovo zapustil najboljšo vokalno predstavo v karieri.
»Pepper's Ghost« se odpre z »Bedlam Fayre«, kompleksnim energetskim katalizatorjem, ki se, po kratkem uvodu s karnevalskimi zvoki, na račun dramatičnih kitarskih pasaž in sakralnih sintetizatorskih eskapad, podprtih z ubijalski bobnarski krošeji, prelevi v epsko izpoved o dogajanju v viktorijanskem Londonu, kjer v vsaki senci preži okrvavljen nož in kjer samo prisotnost prej omenjenih junakov odganja morečo meglo in mrak v srcih ljudi. Rob Sowden s svojo čustveno pevsko predstavo, ki je zabeljena z Nolanovimi sakralno obarvanimi simfoničnimi umetninami, medtem ko so Mitchellove kitarske pasaže svojevrstna mešanica sofisticiranosti in udarnosti, neverjetno uspešno pričara mračno atmosfero apatičnega, v meglo zavitega in moralno izkrivljenega Londona, kakršen je pravzaprav v marsikaterem pogledu še dandanes. »Smoke And Mirrors«, pri katerem še posebno izstopa refren, kot ustvarjen za poživitev Arena koncertnih nastopov, je zaznamovan z epskimi simfoničnim aranžmaji in 'jokajočimi' kitarskimi pasažami, medtem ko Sowden na odličen način predstavi pripoved o rojstvu in vzponu 'svojega' lika, skrivnostnega Grofa, ki je, kljub temu, da se je rodil kot albin, postal obdarjen z nadnaravnimi vrlinami in zato v posest dobil nevsakdanji meč.
»The Shattered Room«, zgodba o tragediji in 'ponovnem rojstvu' Samuela Gunna (Mick Pointer), nekdanje modre bluze in edinega, ki je preživel napad severnoameriških domorodcev, da bi se na koncu prek ritualov podučil njihove modrosti, s skoraj 10-imi minutami sodi med dva najbolj kompleksna dosežka na albumu, kjer ne manjka dramatičnih časovnih prehodov in nenadnih sprememb atmosfere. Eterični uvodni del se hitro prelevi v udarno in kompleksno inštrumentalno sekcijo iz katere se porodi dvigujoč aranžma sredi katerega Sowden naglo spremeni barvo glasu in tako vnovič pričara nepozabno vzdušje. Viktorijanski aranžmaji na klaviaturah močno spominjajo na tiste, kakršne je v sedemdesetih ustvarjal legendarni Tony Banks (Genesis), kar je še en kompliment Nolanovim virtuoznim veščinam. V zaključnem delu, po kratki 'psihadelični' sekciji, sledi dramatičen prehod v 'metalsko' sekcijo z drdrajočo bobnarsko podlago in visokimi toni na mini moogu, medtem ko Mitchell ne neha navduševati s svojo kitarsko improvizatoriko.
»The Eyes of Lara Moon«, eden najbolj slikovitih dosežkov na »Pepper's Ghost« je tista kompozicija na albumu, kjer poslušalec izve, kako je gospod Parish (Clive Nolan) prišel do svojih mističnih moči, potem ko se je v zapuščeni hiši spopadel z maščevalnim duhom Lare Moon s katerim od tedaj naprej bije večni notranji boj. Skrivnostni, pastoralni uvod je zaznamovan z akordi Mitchellove akustične kitare in Sowdenovim presunljivim pevskim pristopom, medtem ko Nolan s svojimi simfoničnimi teksturami hitro poskrbi za melodramatično veličastje, ki naznani prihod preklete in nemirne duše pokojne Lare Moon. Mitchellove epske kitarske harmonije posrečeno soustvarijo osrednji, svečani motiv.
Od vseh kompozicij na albumu je »Tantalus« prav gotovo najbolj tragična, kar velja tako za glasbo kot samo besedilo v katerem je na večne tantalove muke obsojeni Michael Tempus (John Mitchell), poleg Parisha gotovo najbolj simpatetičen lik, predstavljen kot posameznik, ki kljub temu, da je izumil način, da lahko manipulira s časom, nikakor ne more spremeniti svoje usode. Tempus je namreč iznašel časovni stroj s katerim lahko zavrti čas nazaj v preteklost, a zgolj za nekaj sekund, kar še poveča njegovo osebno tragedijo, ko odkrije, da je Jack Razparač tik pred preizkusom izuma ubil njegovo zaročenko. Kljub večkratnim poskusom vračanja skozi čas nikakor ne more zaustaviti tragičnega dogodka in zato je obsojen na večno trpljenje. Tudi v glasbenem oziru je »Tantalus« ne samo eno najboljših del na albumu, temveč celotne Arena kariere, kjer dobi Mitchell ogromno manevrskega prostora za svoje kitarske mojstrovine. Krhki, klavirsko usmerjeni in izdatno melanholični uvodni del, ki je ponesen z mogočno vokalno predstavo, se postopoma prelevi v epsko sekcijo, kjer ritem narekujejo udarne kitarske pasaže in večplastne sintetizatorske teksture. Ritem sekcija ves čas lepo ohranja ravnovesje med udarnostjo in subtilnostjo, ki se nenehno borita za ambientalni primat, medtem ko je Sowden ponavadi najboljši ravno takrat kadar mora posredovati med seboj nasprotujoče si emocije. Mitchell v izteku skladbe s fenomenalno solažo ne pozabi navdušiti vse kitarske gurmane.
Od vseh ozadij posameznih likov je še najmanj zanimiva zgodba o izvoru gospoda Katane (Ian Salmon), ki je slikovito predstavljena na sicer odličnem »Purgatory Road«, saj gre za precej obrabljeno pripoved o angleškem otroku, siroti, katerega so nekje v Aziji posvojili nepalski budistični menihi, nakar je v odrasli dobi, ko je postal njihov najboljši bojevnik, moral izbrati lastno usodo. Tu si Arena privoščijo kar nekaj nepričakovanih in ne ravno samoumevnih eksperimentalnih podvigov, kot je že uvodna kitarska improvizacija, hkrati pa ves čas vzdržujejo prevladujočo melodično komponento, ki seva predvsem iz osrednjega simfoničnega aranžmaja, ki zveni zares veličastno. Tudi mogočen refren je izgrajen sredi slikovitih ambientalnih okraskov, pri čemer se razločno slišijo spremljevalne vokalne harmonije v režiji Nolana in Mitchella.
Arena ne bi bili Arena, če ne bi za zaključek albuma postregli s fantastično kompozicijo epskih razsežnosti v podobi 13-minutne mojstrovine z naslovom »Opera Fanatica«, ki je celo eden resnih kandidatov za najboljšo stvaritev v njihovi karieri. Že samo epska sakralna otvoritev z mogočnimi moško-ženskimi operetnimi vokali tudi po neštetih poslušanjih kot za šalo sproži mravljince po celem telesu, nakar nepričakovano nastopi prehod v ultradramatično in nekoliko brutalno, progmetalsko sekcijo z udrihanjem dvojne bas stopalke in svečanimi orkestralnimi aranžmaji. Sčasoma se notri vključijo še Mitchellove subtilne kitarske improvizacije, ki atmosfero dvignejo za še en nivo više, medtem ko vstop Sowdenovega vokala 'na sceno' dokončno pričara podobo končnega spopada med viktorijanskimi junaki in Luciusom, potem ko se ta sredi operne predstave spremeni v demona in 'za nagrado' prejme metek v 'čelo blesavo'. Opera po smrti demonskega manijaka pogori do tal, a o 'Vitezih londonske megle' po uspešni misiji ni več ne duha ne sluha. Številni orkestralni, sakralno začinjeni vložki posrečeno dvigujejo dramo, kar sicer velja tudi za ognjevite improvizacije na kitari in klaviaturah v kompleksnem srednjem delu, ki še dodatno poudarijo epski finale. Ta se dokončno razcveti s svečanim refrenom v katerega je Sowden ob pomoči spremljevalnih vokalov vložil ves svoj pevski talent.
Konceptualna umetnina »Pepper's Ghost« je bil nazoren dokaz, da so imeli Arena še vedno dovolj moči za kovanje novih mojstrovin in da je zasedba, ki je nastala leta 1998 v tem času razvila neverjetno medsebojno kemijo. Ravno zaradi slednjega podatka je bila še posebna škoda, da so se po »Pepper's Ghost« za več let kreativno izčrpali in rajši naredili daljši premor, tako da je ta inkarnacija banda razpadla še preden so lahko posneli naslednji studijski album. Sowdenovo obdobje, ki je svoj vrhunec doseglo s »Pepper's Ghost«, po izidu pospremljen s turnejo ob deseti obletnici nastanka skupine, bo še kar nekaj časa upravičeno veljalo za najbolj uspešno in stabilno v njihovi karieri in veliko vprašanje je ali ga bodo kdaj presegli.
na vrh