uvod:
Neverjetno kako se čas obrača s strupeno hitrostjo! Ni dolgo, kar so znova združeni slovenski agenti težkoželezne očetnjave granitnega metal porekla Lene kosti izdali svoj prvi pravi studijski prvenec "Do Or Die". To je visoko leteč izdelek, ki ne skriva velikih ambicij in polnega zagona skuipnei! Z njim je odplačala svoj dolg za predolgo dobo spečnosti, ki pa se je zaključila v primeru Lenih kosti z velikim prerodom. Ne le, da je "Do Or Die" naposled utelesil obsežno poglavje, ki je do njegove izdaje manjkalo v slovenski metal povesti, pač pa tudi album, ki ga krasi prepoznavna in unikatna metalska širina, njegove izjemne odlike, pa so Lenim kostem na široko odprle vrata na koncertne odre in uspešno samopromocijo. Seveda ciljam tu na Evropsko območje izza Slovenskih meja.
ozadje nastanka albuma:
Glede na izjemnost albuma "Do Or Die", je moralo v taboru Lenih kosti gotovo vzplamteti nekaj ustvarjalne treme pred snemanjem novega. Bo mogoče ustvariti naslednik, ki bo, če že ne boljši, vsaj dostojno sledil albumu "Do Or Die"? Album, ki se bo lahko najmanj enakovredno kosal v svojih izraznih glasbenih prvinah, z odličnim predhodnikom.
"Penetrator" je bil pravzaprav dokončan v naglici, tik pred odhodom skupine v studio (začetek oktobra 2011), surovo skomponirani material, pa je bil pravzaprav do končnega leska izbrušen v procesu samega snemanja, ki se je zaključilo do decembra 2011, kar je za metal sceno v Sloveniji izjemna hitrost. Vendar je strah, da je to bilo prehitro povsem odvečen! Na albumu je bobne položil Rok Večerin W.U.K.O. in z odliko opravil svoje delo ter tako uspešno nadomestil težko nadomestljivega Requiem bobnarja Miho Nedoha, ki je igral bobne za "Do Or Die".
skladbe albuma:
Če pogledamo material, se ta ne more pohvaliti s takšno motivsko raznolikostjo in deviantnostjo od osnovne metalske drže, vendar pa golo iskanje prvinske osi klasičnega metala albuma "Penetrator", to niti ne dopušča. Lene kosti so z novimi idejami znova privabile pozornost dveh prominentnih Nemških glasbenikov, ki sta sodelovala že na "Do Or Die" albumu. Prvi je pevec in basist Mat Sinner (Sinner, Primal Fear), drugi pa kitarist Manni Schmidt (ex-Rage, ex-Grave Digger). S svojima prispevkoma dodatno plemenitita zunanji videz "Penetrator-ja". Mat Sinner je položil vokalni duet z Dr. Evilom v skladbi Spread Your Legs. Naveza med obema vokalistoma, pa učinkuje nadvse posrečeno. Sinner je verjetno med več ponujenimi opcijami skupine, izbral skladbo Spread Your Legs ravno zaradi blage rockovske konotacije, kakršno poseduje tudi Let`s Rock. Obe skladbi sta trenutka nove plošče z največ podedovanih značajskih lastnosti albuma "Do Or Die". Manni Schmidt je vtaknil svojo solažo v naslovno skladbo Penetrator. Zanjo je uporabil svoj zaščitni grip - "kitarsko roko", zaščitni "trademark" zvok, ki krasi tudi njegove skladbe za skupino Grave Digger. Odlična solaža skrbne razmestitve not, strumno zabeljena s pull offi in rabo tremelo ročice, dokazuje, da je Manni ob svoji strogi glasbeni profesionalnosti, nadvse spoštljivo pristopil do novega materiala Lenih kosti. Če tako cenjena glasbenika, kot sta Mani Schmidt in Mat Sinner na polju sodobnega evropower metala, uspeta izluščiti iz bistva Lenih kosti kvalitete, za katere jima je vredno prispevati svoj delež, je to dejstvo, ki je samo po sebi indikator, da je glasba Lenih kosti resnično nekaj posebnega.
Album se odpre rušilno. Skladbe The Cage in Penetrator kar tekmujeta med seboj, katera bo kateri ukradla primat. Obe sta nastavljeni v refrenih "arensko", ta občutek pa se večkrat ponovi tudi v nekaterih drugih skladbah, ki jima na albumu sledijo. Arensko? Skupina je vključila v jedro mnogih refrenov kar preproste "vzklike tolp", kar napeljuje samodejno poslušalca, da se vključi tudi sam k tem vzklikom - občutek ni mnogo drugačen, od tistega ko se znajdeš sredi delirija množic rimske arene na dvobojih gladiatorjev. Kombinacija kovanja ultrasoničnega kotaljenja dvojne bas boben stopalke, s prvinsko pogubo enostavno izpeljanih metal riffov, kjer glavnino melodije prinaša vokal Milana Krušiča. To so zlasti strupeno navite skladbe The Cage, Penetrator, Die You Bastard, Refuse To Die. Slednja s še eno fantastično solažo "Dyza" ter na drugi strani motivom, ki presunljivo asociira na skladbo Exciter zasedbe Judas Priest. Elementarno kar se da. In polno učinkujoče. Pojem kitarske fraze je Lenim kostem prekleto dobro znan.
Skladba Heavy Artillery, podložena nad grabežljivi "Maiden" ritem galop (predstavljajte si navito različico skladbe Time For Love iz albuma" Do Or Die"), ustvari novo razpoloženjsko stanje albuma, Tears Of Sadness, ki je nastavljena za njo pa je polbalada, posvečena Milanovi preminuli materi. Ta skladba dokazuje, da je Krušič v obdobju dveh let dodatno napredoval, kot interpret, saj jemlje verze še bolj razgibano v iskanju melodije, kar seveda vnaša v skladbe še več barvitosti in niza globlje nianse med posameznimi vzdušji. Tears Of Sadness dokazuje z odlično melodijo in graduiranim stopnjevanjem vzdušja s "crescendom" v napevu, da zna biti Krušič še kako sofisticiran in pretanjeno senzitiven, ko je to potrebno. Olja na ogenj prilivajo deviški spremljevalni soprano vokali šolane pevke Inez Osina.
Na albumu odstopata od navitih "klofutačev" že omenjena, z "Maiden galopom" podložena Heavy Artillery in polbaladna Tears Of Sadness. Poleg tih dveh pa odstopata tudi skladbi Devil In Disguise ter 13th Warrior. Devil In Disguise je pravzaprav drugi del skladbe Uninvited Guest iz albuma "Do Or Die", Milan Krušič pa se v njej s svojo skrajno zlobno držo približa hipoma vokalnim rešitvam samega Kinga Diamonda. Težko valeči komad popelje za hip iz kotla zla domiselna rešitev rabe akustičnega vložka na sredini, kjer Krušič s svojo pridigarsko vižo še kanček bolj asociira na Kinga Diamonda. Zaključna 13th Warrior je posebna pesem albuma. Gre za točko kariere , kjer so se Lene kosti doslej najbolj neposredno spogledale s power metalom. Poseduje karizmo epsko bombastične zabele, za kar je v prvi vrsti odgovoren iskrivo izpiljen, podkožno zapeljiv, melodični kitarski okrasek Marca Kavaša, ki se pne nad riffom, nadalje na moč kompatibilen, a nenadno šokantni obrat atmosfere v motiv orientalskega melosa in sam jurišni (vodeči) ritem skladbe, ki pred očmi z lahkoto oriše zgodovinsko poanto slehernega vojaškega marša. Od tekanja francoskih grenadirjev do Špartanskih hoplitov. Za lažjo orientacijo je 13th Warrior v grobem, kar se vzdušja tiče, nekakšen hibrid "germaniziranih" Saxon z albuma "Lionheart" (2004) ter skladbe One Shot At Glory skupine Judas Priest. Ta skladba tiho nakazuje, kam bi se še lahko pomikala v prihodnje glasbena evolucija in zorenje Lenih kosti.
Giovanni`s Mojo je dodatna skladba, namenjena tistim, ki boste preko albuma pogrešali boogie pridih predhodnih del skupine. Celotna skladba pripada Giovanniju Kavašu in pravzaprav neskromno razkazuje izreden talent glasbenika ob čemur se poraja vprašanje, zakaj se nemara sam ne loti kakšnega stranskega blues-boogie-jevsko obarvanega projekta.
produkcija in doprinos DYZ-a:
Bolj kot kdajkoli prihaja do izraza, če ne že kar potreba, po nepopustljivem solističnem rafaljiranju. Tako je dobil Domen "Dyz" Justin še več prostora, da pripomore k sooblikovanju sesipajoče podobe skreirane atmosfere na albumu. Njegovi solaži na skladbah Refuse To Die in The Cage sta zvarjeni po vzoru največjih svetovnih mojstrov igranja metala, kot so Alex Skolnick (Testament), Craig Locicero (Forbidden), ali Gary Holt (Exodus). Dyz je.zvok navil do maksimuma. Kitare so ostre kot britev in pikajo kot najbolj ošiljena sršenja žela, ki so se v besnilu sodnega dne zgrnila nad človeštvo. Zvok uteleša odlično kontrastno razmerje gradnikov, ki dosegajo sesipajoče surov in razbeljeno živ učinek. Kot bi se naenkrat znašel v gorečih plamenih požara, ki se spusti z neba na Zemljo! V ta izjemen kontrast med kotaljenjem dvojne bas bule bobnov, navito odebeljeno doneči bas in omenjen masivni zvočni zid kitarskega riffanja, je umeščen vokal Dr. Evila. Ta znova nadležno tečnari, kar pankrtski postavi polne arogance Lenih kosti nedvomno hvaležno godi! Tokrat jemlje Milan precej več verzov s čistim vokalom, če ga primerjamo s "kričavostjo" albuma "Do Or Die". Njegov vokal pa deluje na zvoku "Penetrator", kot bi prihajal iz globeli, jamskega brezna, deluje zlobno in neusmiljeno, je nekoliko ugreznjen v samo zvočno sliko. Album nosi obče mračno in pogubno atmosfero, ki ne pozna prodaje bučk in sajenja rožic. Lahko rečem, da je "Penetrator" s svojo izredno zvočno zloščenostjo prinesel tudi za razvoj samega produciranja metal albumov na slovenskem, novo dobo! Nek nov kvalitativni mejnik, s katerim se je Slovenija močno približala dosežkom najboljših svetovnih producentov na polju trših glasbenih zvrsti.
zaključek:
Tako je to vselej, kadar se lotijo igranja metala možato kosmata in bradata kljuseta kljubovalnih "zaporožcev", ki so preživeli polovico ere človeka in so za njimi prav vse punske in špartanske bitke. Nepoboljšljivi pankrti, ki jo tvori večni in znameniti triangel kreativne naveze Kavaš-Krušič-Kavaš, tudi tokrat ni zatajil. Preprosto. Glasba, ki te vodi in navdihuje je z izkušnjami, ki jo posedujejo ti fantje vseskozi mojstrsko vodena in usmerjana. Na nek način z modrostjo, znanjem in veščino bogatih izkušenj, finomehansko kalibrirana tako, da dosega vselej največji učinek. Tako ob sami interpretaciji, kot tudi ob poslušanju. In to je največ kar ti lahko pravzaprav glasbenik ponudi. In modrijani zasedbe Lene kosti ta princip polno razumejo ter mu sledijo!
"Penetrator" je album, ki se je otresel boogie predznaka. Ta se je Lenih kosti držal od pamtiveka in je zabeležen prav tako jasno na, sicer opevanem "Do Or Die". Takoj se pojavi nevarnost, da se ujameš v zahrbtno zanko generičnosti, ko se odeneš v golo šablono kovanja prvinske oblike heavy metala. Boogie je namreč prinašal Lenim kostem vselej zmagovite točke dražljive eklektičnosti. In vendar prinaša tudi "Penetrator" novi zmagoviti poker asov Lenim kostem, saj si je skupina z njim uspela izbojevati pomembno mesto na prizorišču heavy metala Slovenije. Zadržal je namreč vse glasbene posebnosti unikata skupine. "Penetrator" daje skupini pravi predznak klasičnega heavy metal purizma, za katerega lahko rečemo sledeče: "Kar so Judas Priest v Veliki Britaniji in kar so Accept v Nemčiji, so Lene kosti v Sloveniji!" Lene kosti so torej z albumom "Penetrator" zadržale svoj eklektično prepoznavni art obraz! In to je bilo v končnem seštevku glavno pri vsej stvari! Dobili smo nov odličen album, ki je presežek za Slovensko metal sceno in se kot tak lahko kadarkoli ponosno kosa z izdelki vseh sorodnih skupin Zahodne Evrope in Severne Amerike. Melos, energija in agresija so močno zbližani s sporočilnostjo tevtonske šole metala Nemčije, kar odpira Lenim kostem na stežaj vrata najmanj za uspešni preboj na tla srednje in zahodne Evrope, če ne kaj več.
na vrh