Danes ni nič novega, ko se pojavi skupina, ki v svoji glasbi meša različne metalske žanre. A mešanje le metalskih žanrov dandanes nekako ni dovolj, zato se pojavljajo razne progresivne metal zasedbe, ki vpeljujejo elemente rocka, jazza, morebiti tudi bluesa. Pojavilo se je več nesmiselnih skupin kot pa smiselnih, ker v svoje skladbe le nametavajo elemente izven metalskih žanrov zaradi strmenja k oznaki »prog«.
Zgodba nemško-švicarske zasedbe The Ocean je drugačna. Pri prvih izdelkih je šlo za precej domiselno mešanje sludge metala in kaotičnega hardcora. Zaradi zasanjanih predelov pa so dobili še oznako post-metal. Bolj izrazito progresivna je skupina postala z albumom Precambrian, ki se je po eni strani držala kaotičnega hardcora in sludge metala, po drugi strani pa so bile nekatere skladbe kompleksne in dolge v stilu Opeth. Z albumoma Heliocentric in Anthropocentric so The Ocean pokazali svojo umirjeno stran, ki se je zgledovala po konceptih post-rock in progresivnega rocka kljub temu, da je bil Anthropocentric že bolj udaren.
Tri leta po dvojnem albumu Heliocentric/Anthropocentric je bil čas za udarec št. 7, ki ga je vodja skupine Robin Staps naslovil s Pelagial. Ponovno gre za konceptualni album, ki temelji na potopu na dno oceana. Same skladbe so postavljene po pelagijskih zonah oceana, a vendar je treba tu poudariti, da sam koncept ne temelji le na potopu. Kar se tiče inštrumentalnega dela, mogoče res. A besedila so bila navdihnjena po bizarni znanstveno-fantastični drami Andreija Tarkovskyja, Stalker.
Pelagial se začne z lahkotnim kratkim introm, v katerem je prisoten klavir, v ozadju pa je moč slišati godala. Ta lahkotnost predstavlja epipelagijsko zono oceana. Sama lahkotnost, ki predstavlja mesopelagijsko zono, se nadaljuje s skladbo Into The Uncanny, ki izstopa na začetku z violinami, kasneje pa z nalezljivim refrenom, a tu je že prisotna napoved za nadaljevanje, da bo sama glasba postala bolj udarna.
Naslednje tri skladbe, ki predstavljajo batipelagijsko zono, so nedvomno najbolj agresivne skladbe na celem album. The Ocean s temi skladbami opozarjajo, da niso pozabili svoje preteklosti. Prisotni so močni in kaotični hardcorovsko obarvani riffi v stilu albumov Precambrian, Aeolian in Fluxion. Po drugi strani pa niso porinili na stran raznih dvoglasij in sprememb v ritmiki. Preden pride do pomiritve, The Ocean udarijo s skladbo Disequilibrated, ki premore najmočnejše kitare na celem albumu, ki se jih lahko primerja tudi z death metalom.
Udarnost batipelagijske zone se pomiri v abisopelagijski zoni, sprva s skladbo Boundless Vasts, v kateri se spet pojavijo godala, s skladbo Signals of Anxiety pa skupina pokaže svojo raznovrstnost z melodičnimi kitarami, spevnim vokalom in post-rockersko atmosfero.
Po tem preide vse skupaj v hadopelagijsko zono, ki naj bi predstavljajo najbolj temačno področje oceana, a tu po kratkem udarnem in atmosferičnem intru Omen of the Deep skupina poda devetminutno skladbo Let Them Believe, ki je najbolj progresivna in epska skladba, ki zveni prijetno, z mnogimi melodijami in zasanjanimi predeli pa spominja na Opeth.
S hadopelagijsko zono The Ocean niso dosegli dna. Z Let Them Believe bi vse skupaj zvenelo prelepo in premalo morbidno. Zato so The Ocean ubrali drugo skrajnost, ki se kaže v skladbi Demersal: Cognitive Dissonance, ki vsebuje več post, sludge in doom metalskih komponent. Tu bi lahko potegnili primerjavo tudi z Neurosis. Sama atmosfera postane temu primerno temačna in melanholična. Tudi ritem sekcija se umiri in ne komplicira več. Kitare pa imajo tudi nižjo uglasitev.
Mnogi albumi z zadnjo skladbo dosežejo neki vrhunec, smiselni zaključek. The Ocean s Pelagial dosežejo dno, kar ne pomeni nič slabega. S skladbo Benthic: The Origin se uglasbi dno oceana, kjer je samo še tema. Sama glasba pa poseže po minimalizmu s tem, ko se tempo upočasni, prisotni pa so le sludgerski in doomerski atributi.
Po 53-ih minutah The Ocean dokažejo, da jim je uspelo ustvariti po svoje najboljši album v svoji karieri. Skozi cel album je poslušalec priča odlični razporeditvi glasbenih žanrov, ki niso nametani, temveč je vse skupaj smiselno strukturirano z glavo in repom. Zanimivo je med drugim dejstvo, da je Pelagial sprva bil mišljen le kot inštrumentalni album zaradi okvare glasu pevca Luica Rosettija, a kasneje so se vokali naknadno posneli, ki se odlično vklopili v sam koncept albuma.
The Ocean niso zanemarili svojih začetkov. Niso šli nazaj v korenine, temveč so vse skupaj smiselno povezali, kar je posledica eksperimentiranja in nedvomno The Ocean imajo izjemen občutek za eksperimentiranje. Se ne ponavljajo, marsikdaj presenetijo, a obenem se lahko pričakuje, da se niso izneverili svojemu zvoku, ki ga ozirajoč na prejšnje izdelke še vedno razvijajo.
Pelagial ni izstopajoč album le v svojem (pod)žanru, temveč tudi v metalu na splošno. Dandanes so albumi z zanimivimi koncepti in dobro napisanimi aranžmaji redki. The Ocean ostajajo posebneži na pravem intelektualnem nivoju. In če bodo tako nadaljevali, ne bodo mogli razočarati.
na vrh