Noctiferia ima na domačih tleh brez dvoma poseben status. Njihov demo Gods of Počka (1996) je na Slovensko prinesel black metal, prvenec Baptism at Savica Fall je prva black metal plošča pri nas, kultni videospot za Fond of Lies pa je leta 2002 kar osem tednov kraljeval na prvem mestu lestvice Videospotnic in ekstremni metal približal širši javnosti. Noctiferio je evolucija njihovega zvoka na razočaranje nekaterih in veselje drugih postopoma oddaljevala od prvinskega black in death metala. Slovenska morbida je bend predstavila v novi, eksperimentalni luči, ki je metalski osnovi dodajala elemente industriala, elektronike in etna. V kulturi smrti je bilo slišati močno nadgradnjo prej naštetega, tokrat pa z Noctiferio vstopamo v ero (navideznega?) miru. Pax.
Dovolite mi malce daljši uvod. Kultura smrti je Državo Noctiferie pripeljala tako daleč, da je se je v njej vzpostavila totalitarna vladina na obstoj katere opomni že totalitarna ikonografija preproste, a učinkovite naslovnice, ki spomni na sovjetsko propagando dobe stalinistične diktature. Človek je v antiutopični družbi le celica višjega organizma – države – in bistvo njegovega obstoja je totalna podrejenost le-tej. Ta to doseže s stanjem stalne revolucije, propagando, terorjem in političnim sistemom, ki ima oblast tako nad javnim kot zasebnim življenjem. Brez besedil je to zgolj moje sklepanje, a zdi se, da je Pax konceptualno, če ne pa vsaj tematsko zaključena celota. Pax tako predstavi vlogo rojstva totalitarne, policijske države, cilj katere je popolna dehumanizacije njenega ljudstva, bistvo katerega postane zgolj brezpogojna participacija in podrejenost državi, ki je globalna kot Orwellova Oceanija. Sleeper Is Awake je mogoče videti kot rojstvo kulta voditelja, ki kot Veliki brat bdi na vsem in vsakomer, Gaga People pa predstavi lepilo s katerim država nadzoruje družbo. Hipnopedijo in somo Krasnega novega sveta, Soylent Green istoimenskega filma in požiganje knjig Fahrenheit 451 tu zamenja hiper pop kultura, ki ljudstvo spremeni v poslušne ovce ali, kot bi jih označil Dostojevski, uši. S Cellulite of This World se ljudstvo začne prebujati iz nadzorovanega transa, The Falsifier pa je točka na kateri ugotovi, da mu oblaste laže in ga nadzoruje. Ljudstvo se odzove srdito in močno (Su Maha Ghora), sproži viharni upor (Rudra the Roarer), ki ga država skuša ustaviti z miselnostjo I Am You, a se državljani osvobodijo spon svojih vladarjev (Wetiko) s tem dosežejo višji nivo obstoja in svoje nadaljnje življenje nadaljujejo v komuni enakopravnih (Barai).
Noctiferia nas v diktaturo distopične države in totalitarne miselnosti potopi z mogočno zvočno podobo, ki tako masivno še ni zvenela. Rušilna moč zavoljo produkcije odlično zveneče plošče je resnično kot vihar upora proti tiraniji, ki po človeku udriha kot rifi kitarskega dvojca Nardin/Fileš. Ti so glavni nosilci mastnega gruva albuma, kar Noctiferio približa modernejšim skupinam, ki, če hočete, žanrsko plavajo po djentu. A Noctiferii se dolga kilometrina ter sposobnost mojstrskega skladanja in občutka za kompozicijo še kako pozna in občutka že slišanega na albumu ni. Zgolj nekaj uvodnih trenutkov potresne pošasti Rudra the Roarer zaradi rabe osemstrunskih kitar spomni na Meshuggah. Kljub groove osnovi ter industrial udarjanju pa so rifi dovolj pestri, da niti za trenutek ne postanejo enolični ali ponavljajoči se, več pozornosti pa je znova namenjeno Nardinovim solažam, ki tudi tokrat zvenijo izjemno, sveže, apokaliptično in v svoji atonalnosti grozeče kot tehnologija antiutopije. Epskost hipnotičnega kitarskega žaganja premišljeno nadgrajuje udarnost Uroševega basa, ki po strunah koplje z močjo Ludwig van učinka iz Peklenske pomaranče in še doda na atmosferi udarjanja totalitarne države po svojih državljanih. Ritem sekciji nepogrešljivo noto z grozečim, tribal bobnanjem doda Gergeta. Čeprav je bobnanje ob prvem poslušanju slišati enostavno pa vsako nadaljnje poslušanje odkriva nove dimenzije pestrih prehodov in premišljenih poudarkov ostalim inštrumentom (v navezi s kitarami raznolika ritmična lomljenja, sinkopirani deli in podobno). Novi član Damjan Tomoski s klaviaturami ustvari srhljivo atmosfero nečloveškega, robotskega življenja, številni in raznoliki sempli in vzorci ter vzhodnjaški elementi pa glasbo in njeno sporočilnost, kljub temu, da znajo mestoma učinkovati prenasičeno, zgolj podkrepijo in nadgradijo. Rezultat inštrumentalne peterke je tako mogočen, da sprva deluje skoraj preveč pompozno, a zaradi pravšnje dolžine albuma ne zapade v pretiravanje, prav tako pa je mogoče z vsakim novim poslušanjem odkriti številne, prej neslišani novosti. Tudi Gianni tokrat zveni na moč prepričljivo. Njegov growl je močan in razločen, vokal, ki mestoma ponudi tudi čiste linije pa zveni jasno, udarno in sporočilno!
Če je Gaga People kot prvi, predstavitveni singel, zvenel precej nenavadno in skorajda plesno in tako povzročal dvome o novi plošči, pa Pax kot celota prepriča morda celo tako močno kot je nazadnje Per Aspera. Pax je drzen, eksperimentalne ter tako tematsko kot glasbeno koherenten in učinkovit. Noctiferia ostaja družbeno kritična, to zapakira v svojstveno podobo in sporočilo nadgradi z rušilno močjo glasbe, ki kljub elementom, ki jih že poznamo zveni sveže in udarno. Stop what you're doing… And listen to Pax!
na vrh