Monumentalna mojstrovina "Pawn Hearts" predstavlja najboljši trenutek v povesti progresivno rockovskih velikanov Van Der Graaf Generator, ene izmed najbolj vznemirljivih, unikatnih in inovativnih glasbenih skupin vseh časov. Tem zapriseženim in neukrotljivim glasbenim vizionarjem za katere je njihov tedanji menedžer Tony Stratton-Smith pogostokrat trdil, da niso glasbena skupina v pravem pomenu besede, temveč druščina izjemnih posameznikov, ki jih družijo revolucionarne glasbene ideje, se je posrečilo dokončno zapisati med nesmrtne ikone rock glasbe. "Pawn Hearts" se dan danes, več kot zasluženo, skoraj redno uvršča na seznam deset najboljših dosežkov v povesti progresivnega rocka.
Kreativni proces med njegovim nastajanjem pa bi na koncu lahko navrgel precej drugačno glasbeno podobo, čeprav nič manj vznemirljivo in ambiciozno. V Italiji, kjer so imeli vedno poudarjeno večji posluh za eksperimentalno, duhovno bogato in do poslušalčevih sivih celic inteligentno glasbo, je album prilezel celo do prvega mesta njihove glasbene lestvice, kar je tudi največji komercialni uspeh te popolnoma antikomercialne skupine.
Ti znanstveniki progresivnega rocka so pod vodstvom genija in vizionarja, v glasbenih okvirih pa predvsem pevca, občasnega kitarista in poeta, Petra Hammilla, enega izmed najbolj inovativnih in originalnih britanskih glasbenikov in pevcev, v tistem času doživljali izjemen kreativen zanos, ki se je po izidu fenomenalnega albuma "H to He, Who Am The Only One" (1970) samo še povečal.
Hammill ter njegovi glasbeni pajdaši v podobi Hugha Bantona na orglah in bas pedalih, Guya Evansa, enega najboljših jazz-rock bobnarjev tistega časa in Davida Jacksona, ekscentričnega saksofonista in flavtista, so nedavno pred nastankom albuma ravno zaključili s snemanjem Hammillovega prvega samostojnega albuma "Fool's Mate" (1971), ki je bil, če se ga primerja z glasbo VDGG precej lahkotnejše narave in v tem pogledu že skorajda pop izdelek. V vlogi priložnostnega glasbenika jim je na tem izdelku pomagal tudi nihče drug kot ekscentrični kitarski maestro Robert Fripp (King Crimson). Slednji se zato ni mogel izogniti Hammillovem povabilu, da sodeluje tudi na snemanju novega VDGG albuma in tako je Frippova električna kitara na "Pawn Hearts" odigrala pomembno vlogo (predvsem njegove prepoznavne "frippoidne" solaže). Pogodba sklenjena v nebesih ali ustrezneje, kadar je govora o VDGG in King Crimson, v peklu.
S Frippom na električni kitari se je lahko Hammill v vlogi inštrumentalista skoraj popolnoma razbremenil (v njegovi domeni so, kot ponavadi, ostali klavir, električni klavir in akustična kitara) ter osredotočil na petje, ki je bilo od nekdaj v vseh pogledih fantastično in unikatno. Nesojeni profesor fizike je v vlogi pisca besedil dosegel enega izmed vrhuncev kariere ter ponudil tri velike zgodbe, ki so jih družile znanstveno-fantastične apokaliptične tematike in številna metafizična sporočila z zmagoslavjem v konceptualni mojstrovini "A Plague of Lighthouse Keepers", ki je tudi osrednje in najboljše delo tega albuma.
Njegov zaščitni, teatralno-poetični slog petja s številnimi prehajanji med visokimi in nizkimi, pogostokrat celo brutalnimi legami, je tudi tokrat albumu vtisnil osrednji pečat. Posamezni aranžmaji bolj kot kdajkoli jemljejo sapo, ne toliko zaradi izjemne kompleksnosti, kot izjemne lepote ter lahkotnosti pri prehajanju med posameznimi motivi in vnašanju inteligentnih improvizacij. Kljub številnim prostim formam, ki jih je na albumu zaslediti v izobilju, ni prav nič prepuščeno naključju. Ves čas poteka izjemno harmonično združevanje elementov klasične glasbe, jazza, rocka in avantgarde.
Glavna vrlina albuma je, kot je to že kar nekako značilno za njihovo glasbo, izjemna in svojevrstna atmosfera, ki bi se jo lahko še najlažje opisalo kot neko vmesno stanje med nebesi in peklom. VDGG so bili ena sila redkih skupin, ki so bile sposobne poslušalca v naslednji sekundi prenesti iz veličastnih nebeških višav melodične simfonike v peklenske globine popolne jazzovsko zabeljene ritmične disonance. VDGG so bili lahko, če se nekoliko poetično izrazim, mračnejši od noči ali pa svetlejši od jutranje zore.
Ob tem je kar težko verjeti, da je bil tako ambiciozen izdelek prvotno zamišljen kot dvojen album, a so se člani skupine, na prošnjo založbe, v zadnjem hipu premislili. Prvi del naj bi predstavljale vse tri skladbe, ki so izšle na uradni verziji medtem, ko naj bi bil drugi del sestavljen iz individualnih kreacij posameznih članov. Slednje so na ponovni izdaji izšle v obliki bonus skladb. Njih se bom v recenziji dotaknil nekoliko kasneje, prvotno pa sledi opis vseh treh kompozicij, ki so iz "Pawn Hearts" naredile takšno mojstrovino, katere se nikakor ne da dovolj prehvaliti.
Potovanje skozi post-apokaliptični svet VDGG se začne s fantastičnim epom "Lemmings (including Cog)", ki pripoveduje znanstveno-fantastično zgodbo o skrivnostnih "postrušnikih" (ime, ki sicer označuje eno izmed vrst glodavcev, je le ena izmed mnogih Hammillovih metafor za izobčence), poslednjih preživelih nekoč veličastne civilizacije, ki v post-apokaliptičnem svetu, kjer vladata kaos in anarhija po zmagoslavju strojev oziroma umetne inteligence, iščejo svoje mesto pod nebom. Temu primerno skozi skladbo prevladuje srhljiva, ponekod namerno paranoična atmosfera s številnimi zloveščimi zvočnimi efekti v ozadju za katere je poskrbel Bantonov ARP sintetizator.
Po razmeroma nedolžnem uvodnem zatišju na akustični kitari in orglah vpade Petrov fantazmagorični vokal in kompozicija se v trenutku naveže zloveščih atmosferičnih prvin. Bantonove orgle v navezi z Jacksonovimi pasažami na saksofonu tvorijo raznovrstne srhljive motive medtem, ko Evans na bobnih uprizarja številne peklenske prehode. Veliko prostora je namenjenega raztresenim, pogosto disonantnim, a briljantnim jazzovsko obarvanim improvizacijam, ki se na odličen način sprehajajo skozi posamezne motive. Predvsem pa je tudi tokrat v ospredju fenomenalna Hammillova predstava, ki sije z vso teatralno karizmo in v kateri je moč zaznati pester nabor čustev; od besa, zmedenosti do melanholije.
Zatem je na vrsti veličastni ep "Man-Erg", ena izmed njihovih najboljših in najbolj priljubljenih stvaritev, kjer pridejo do poudarjenega izraza tudi njihove izjemne sposobnosti na področju kovanja melodično-teatralnih simfoničnih aranžmajev. Po nežni uvodni melodiji na klavirju, katero v ozadju spremljajo orgle, se prek sapo jemajočega Hammillovega petja izoblikuje veličasten refren ob katerem gredo mravljinci z izjemno lahkoto svojo pot po hrbtu. Osrednji aranžma, kjer se prelivajo orgle in melotron je za vse prste obliznit. Ta simfonični parnas seveda ne traja večno in VDGG se že kmalu, popolnoma nepričakovano, vržejo v peklenske globine prek ponorelih jazzovskih improvizacij na bobnih, orglah in saksofonu.
Temu sledi mirnejša sekcija z umirjenim petjem ob spremljavi orgel, duhovitih okraskih na saksofonu in podmazanih bobnarskih prehodih. Vmes priskoči na pomoč še striček Fripp s svojo značilno solažo na kitari in inštrumentalna zakuska je tako popolna. Sledi daljša inštrumentalna sekcija, ki pripravi teren za ponovitev veličastnega refrena, kjer Hammillova gate trgajoča predstava še enkrat potrdi njegovo mesto med najboljšimi pevci v povesti progresivnega rocka. Osrednji motiv se v izhodu kompozicije še večkrat ponovi nakar se prek ponorelih improviziranih vložkov izteče na povsem apokaliptični način.
Kar se njenega besedila tiče, od vseh njihovih skladb po mojem mnenju najbolj posrečeno ujame dualno naravo te skupine, saj govori o posamezniku, ki se zaveda svoje razklanosti med dobrim in zlim, kar ponazarja tudi pridevnik "erg", ki je fizikalna enota za energijo v sistemu cgs (mednarodni sistem enot ga uvršča med nedovoljene enote in ga danes raje nadomešča z enoto joule), kar je metafora za to, da je oseba iz skladbe s svojo izjemno ustvarjalno energijo sposobna tako dobrih kot slabih dejanj vendar, ker ne loči med njimi, ostaja v svoji zmedenosti nekakšen anti-junak (niti svetnik, niti begunec, niti diktator, kot se v svojih verzih izrazi Hammill).
Tako "Lemmings" kot "Man-Erg" sta še danes med vrhunci njihove kariere, kompoziciji, ki že od nekdaj burita in bosta večno burili duhove progoljubcev, a v primerjavi s tistim, kar sledi v nadaljevanju albuma, se sploh ne moreta potegovati za naslov najboljše kompozicije na "Pawn Hearts". Govor je o "A Plague of Lighthouse Keepers", več kot 23 minutni epski suiti, sestavljeni iz kar desetih različnih sekcij, sicer pa brezčasni mojstrovini in najbolj ambiciozni stvaritvi v njihovi povesti. Slednjo so dotlej v živo izvajali samo enkrat (v Bruslju, za belgijsko TV), saj je zaradi svoje izjemne kompleksnosti celo za take glasbenike kot so VDGG težek izziv. Z njo so brez dvoma dosegli svoj skladateljski vrhunec in ustvarili delo, ki spada med največje dosežke v zgodovini rock glasbe, kadar je govora o virtuoznosti, atmosferi, duhovni in poetični širini. Najprej se bom dotaknil njene lirične podobe nato pa naklonil še nekaj besed njeni glasbeni strukturi oziroma posameznim sekcijam, da bo bralec lažje razumel, kako se te navezujejo na samo zgodbo.
Hammillovo besedilo je naravnost neverjetno in se odlično ujema s srhljivo atmosfero celotne kompozicije. O njem zgolj kratek povzetek, da prek posameznih poglavij, ki so v bistvu posamezni deli suite, pripoveduje skrivnostno in temačno zgodbo o osamljenemu in postaranemu svetilničarju, ki zaradi kužne bolezni počasi umira v svojem svetilniku. Svetilničar si vse bolj želi odrešitve za svojo osamljenost in bolečino. Zato vsako noč skozi okno zre proti morskim valovom, hrepeneč po čim prejšnji odrešitvi. Neke noči z morja na obalo pridejo duhovi in mrliči ter ga začnejo klicati k sebi. Svetilničar je razklan ali bi se napotil iz svojega svetilnika in se jim pridružil v njihovem prekletstvu ali pa poskušal ponovno odkriti boga, katerega je zaradi življenjskih razočaranj, tudi nesrečne ljubezni v sebi zatrl (ponovno ta Hammillova poetična razklanost med temo in svetlobo, peklom in nebesi).
Na koncu sprejme usodno odločitev, da bi lahko našel večni mir. Odide iz svetilnika ter se spodaj na obali pridruži duhovom, saj v njih prepozna številne znane obraze iz mladosti, med njimi tudi svojo izgubljeno ljubezen, kar v racionalnem smislu pomeni, da na koncu utone v morju. Prav nič ne bom pretiraval, da se je Hammill s to lirično mojstrovino postavil ob bok največjim mojstrom srhljive literature in pesništva kot so Edgar Allan Poe, H.P. Lovecraft in Robert E. Howard.
Še nekaj besed o glasbeni strukturi tega brezčasnega super epa. Otvoritvena sekcija, "Eyewitness", polagoma ustvarja skrivnostno in zlovešče vzdušje na račun Hammillovega falseta, okraskov na saksofonu in mogočnega zvoka orgel. Že v nadaljevanju sledi sunkovit preobrat v bolj brutalno atmosfero in sekcijo "Pictures/Lighthouse" s številnimi improvizacijami na orglah in flavti. V ozadju se med seboj mešajo številni srhljivi zvočni efekti na ARP sintetizatorju, ki ponekod spominjajo na oglašanje ladijskega parnika in žvenket orožja duhov mornarjev medtem, ko ti lezejo iz morja. Sčasoma se znotraj vplete veličastna Bantonovo solaža na orglah nakar se povrne osrednji motiv s sekcije "Eyewitness", ki je tudi edini trenutek v celotnem epu, da se kakšen izmed motivov ponovi. Po še enem izjemnem Hammillovem teatralnem vložku sledi sekcija "S.H.M." z mogočnimi pasažami na saksofonu, orglah in z ubijalskimi bobnarskimi prehodi.
Po vložku na orglah vpadejo tudi Frippovi kitarski okraski in temu sledi mračna sekcija "Presence of the Night", kjer Hammill s svojim petjem, ob poudarjenemu zvoku orgel, ustvarja izjemno melanholijo. Sledi sekcija "Kosmos Tours", kjer so v ospredju Evansovi ponoreli bobnarski prehodi, fenomenalna solaža na saksofonu in Hammillova skorajda paranoična vokalna predstava. Temu sledi daljša sekcija s poplavo ponorelih, izjemno kompleksnih improvizacij (predvsem na ARP sintetizatorju in bobnih), ki predstavljajo najbolj kompleksen in nenavaden trenutek suite. Z epsko sekcijo "(Custard's) Last Stand" suita nenadoma prevzame nekoliko svetlejše in bolj optimistične odtenke. Hammill, ki tu nenadoma poje z že skorajda angelsko nežnostjo, še enkrat osupne s kameleonsko raznovrstnostjo svojega vokalnega razpona. V ozadju se medtem pretaka nežna melodija na klavirju, orglah in melotronu.
Tega redkega svetlega trenutka v breznu teme je nenadoma na brutalen način konec s shizoidno sekcijo "The Clot Thickens", ki prek vokalnih improvizacij zapade v ponorele inštrumentalne improvizacije s peklenskim maršom na bobnih, bas pedalih in saksofonu. Zatem se Hammillu dobesedno zmeša, se pravi, da se odlično vživi v vlogo starega svetilničarja, katerega počasi zapušča razum. Po norih improvizacijah vpade umirjena sekcija "Land's End (Sineline)", katero označuje Hammillov falseto ter nežna spremljava na klavirju. Vzdušje se tu ponovno dvigne proti svetlejšim odtenkom, svoj vrhunec pa doseže v refrenu, kjer se Hammillu pri refrenu v vlogi spremljevalnih pevcev pridružita tudi Banton in Jackson. Zaključek te neverjetne epske pesnitve se zaključi z "We Go Now", inštrumentalno sekcijo, ki je nekje vmes med epsko briljantnostjo solaž na orglah in saksofonu ter srhljivostjo disonantnih zvokov, ki se pretakajo v njenem ozadju. S pomočjo slednjih ima poslušalec resnično pred očmi tisti pretresljivi trenutek, ko duhovi na koncu zgodbe starega svetilničarja s seboj potegnejo v morske globine. Kaj še poreči drugega o tej najboljši in najbolj ambiciozni stvaritvi v zgodovini skupine kot to, da bi bilo potrebno tovrstno umetnino sodobne glasbene umetnosti predlagati na seznam najpomembnejših britanskih umetniških relikvij.
Prav je, da se nekaj besed nameni tudi tistim skladbam, ki so bile mišljene za potencialno dvojno verzijo "Pawn Hearts", danes pa jih lahko najdemo v vlogi bonusov na najnovejših ponovnih izdajah CD formata te mojstrovine, saj so nekatere izmed njih nadvse posrečene. Na prvem mestu izmed slednjih je nedvomno "Theme One", ki se je v različici albuma za ameriški in kanadski trg, pojavila kot četrta skladba (med "Lemmings" in "Man-Erg"). Gre za priredbo epskega aranžmaja znamenite teme s katero je stara radijska postaja BBC 1 vsak večer zaključila svoj program. VDGG za katere je bila to sploh edina priredba v njihovi karieri so dobro spremenili njen osrednji aranžma in iz nje ustvarili izjemno mogočno stvaritev, katero odlikuje veličastni, melodični simfonično-jazzovski motiv, ki za njihove običajne razmere zveni nenavadno veselo. Originalni aranžma je napisal legendarni George Martin, ki je najbolj zaslovel kot producent še bolj legendarnih The Beatles (pogosto so ga imenovali tudi peti Beatle). V Evropi je skladba izšla kot single skupaj s skladbo "W" na njegovi drugi strani. Verzija, ki se nahaja na ponovni izdaji je drugačna od tiste z ameriške in kanadske verzije LP-ja in evropskega singla.
Tudi "W" je zanimiva stvaritev, ki si zasluži pozornost. Po začetnih improvizacijah sledi veličasten simfonični, skorajda gotski aranžma na orglah, saksofonu in akustični kitari. Tu je tudi še ena odlična Petrova vokalna predstava s številnim prehodi med visokimi in nizkimi legami. Veličastni, visoko melodični simfonični aranžma se medtem večkrat ponovi. VDGG seveda ne bi bili VDGG, če si v nadaljevanju ne bi privoščili daljšega inštrumentalnega vložka za improvizacije. Tudi ta verzija skladbe je drugačna od tiste, ki se je pojavila na singlu.
Sledijo tri individualne kompozicije, kjer je pustil svoj pečat vsak izmed osrednjih treh inštrumentalistov skupine. Prvi je na vrsti Evansov precej avantgardno zabeljeni "Angle Of Incidents", ki je sestavljen iz bobnarske solaže, norih ritmičnih okraskov in divjih improvizacij na saksofonu, ki v srednjem delu in zaključku vsebujejo efekt razbijanja krožnikov. To je le ena izmed številnih avantgardnih improvizacij, katerih so v svoji karieri ustvarili veliko, a jih je le malo našlo pot na njihove albume (pogostokrat znotraj določenih kompozicij, a le redkokdaj kot individualne stvaritve).
"Ponker's Teme" je po drugi strani kratki in preprosti, a odlični Bantonov jazz rock fusion inštrumental. Banton na orglah in klavirju v navezi z Jacksonovim saksofonom ustvari nadvse prijeten in visoko melodičen aranžma, ki bi se lahko uporabil tudi za temo kakšne humoristične nanizanke. "Dimunitions", Jacksonov visoko avantgardni in ambientalni eksperiment, ponudi še en popolnoma drugačen glasbeni aspekt. Po zloveščih uvodnih valovanjih melotrona vpadejo improvizacije na tolkalih. V zadnjem delu se pridružijo še orgle ter spremljava disonantnih efektov. Nedvomno eno izmed njihovih najbolj avantgardnih del, ki me precej spominja na nekatere podobne eksperimente, ki so jih konec 60-ih počeli Pink Floyd. Gre za glasbo, ki zahteva veliko pozornosti in katero nikakor ne gre poslušati samo z ušesi.
Za zaključek te recenzije je izjemno težko najti ustrezne besede s katerimi bi lahko na ustrezen način izrazil svoje občudovanje do nesmrtne glasbene odličnosti, ki jo predstavlja "Pawn Hearts". VDGG so z njim napisali eno izmed najlepše napisanih progresivno rockovskih pravljic, ki resda ni doživela takega komercialnega uspeha kot nekatere klasike njihovih glasbenih vrstnikov, a se je za vekomaj zapisala v srca slehernega glasbenega gurmana, ki se požvižga na razvrstitve glasbenih lestvic. Kot že povedano je bil v tem pogledu album izjemno uspešen samo v Italiji in skupina je svoje italijanske privržence tudi ustrezno nagradila s kar dvema zaporednima italijanskima turnejama. Ta poteza pa se je kasneje izkazala za zelo naporno in člani skupine so VDGG za tri leta (od leta 1972-1974) postavili v mirovanje. To pa seveda ne pomeni, da so medtem spali, saj je predvsem Hammill v tem času postal aktiven kot samostojen glasben umetnik medtem, ko so se ostali člani, poleg gostovanja na njegovih albumih, izkazali tudi z inštrumentalnim projektom "The Long Hello" (v Italiji izšel leta 1974, v ostalih evropskih deželah 1976). Ta "počitek" se je na koncu izkazal kot izjemno koristen, a to je že zgodba za neko drugo recenzijo.
S "Pawn Hearts" so se VDGG za kratek čas znašli na vrhu progresivno rockovskega sveta. Tu in tam se najdejo nekateri, tudi med privrženci skupine, ki dajejo prednost "Godbluff" (1975) kot njihovemu vrhuncu, a ponavadi se tudi oni strinjajo, da so VDGG na "Pawn Hearts" ustvarili svojo najboljšo kompozicijo ter s tem dosegli svoj skladateljsko-lirični vrhunec. "Pawn Hearts" je v vseh pogledih legendaren album, ki še danes ostaja merilo perfekcije na področju visoko eksperimentalne glasbe in eden tistih albumov, katere bi moral slehernik slišati vsaj enkrat v življenju.
na vrh