To pot je izdelek v marsičem bolj premišljen kot prvenec, komadi so boljši, umazan death/grind pa precej bolj refineriran (kolikor je pač porngrind lahko). Vulvathrone so s Passion of Perversity postali pravi fukmajstri, glasbeno pa je napredek še za stop(n)ičko višji. Enajst komadov je en čisti vihar, brezkompromisnega šusa (in fuka) in nebrzdane hitrosti, da pa si četverica ne bi vnela otepačev, fantje vsake toliko padejo v počasnejše, groovy dele... da zadovoljijo tudi gospodične. No, niti ne, saj ga te že naslednji trenutek fašejo v poljubno izbrano telesno odprtino. Za to uspešno poskrbi Matkovo bobnanje, polno pestrih prehodov in zlorabljanja open. Lepo je slišati, da je fant bral Kamasutro in ne nabija le konstantnih, v grindu tako obrabljenih cupa-cupa polka ritmov, temveč te pogosto menjava ter spreminja hitrost in tempo. Škoda le, da je boben občasno precej nerazločen oziroma se izgubi v nevihti riffov. So pa ti razgibani in se ne ponavljajo, tako da lahko zadovoljijo še tako zagreto nimfomanko. Za grgranje telesnih tekočin skrbita dva vokala, kar poskrbi za potrebno dinamiko in razgibanost. Za globoke, nizke "squeal piggy" vokale kot vedno skrbi zanesljivi Herman, Ozy pa poriva z bolj klasičnim death metal growlom. Med komadi se odvrtijo krajši, hu(m)porni posnetki, ki poskrbijo za še kako potreben oddih od vsega fuka, cviljenja, stoka in sodomije.
Passion of Perversity predstavlja očiten napredek v primerjavi s prvencem, morda bi bilo smiselno izboljšati le še produkcijo. A navsezadnje je to porn grind in ne simfonija oz. je to slovenski pornič in ne Vividova produkcija. Vulvathrone niso raketna znanost, a boljši zvočni fuk boste težko našli. Ker Vulvathrone vejo, da ni vse v dolžini, temveč tudi tehniki.
na vrh