Kultni angleški neoprogresivci Pendragon so na svojem devetem studijskem albumu, precej primerno imenovanim »Passion«, nadaljevali radikalni slogovni prelom s pozitivistično naravnanim simfoničnim prog rockom, ki je zaznamoval njihove dosežke iz devetdesetih, ter nadaljevali s trendom ambientalno precej mračnejših in udarnejših stvaritev, katerega so začeli uveljavljati na precej povprečnem »Believe« (2005) in zatem izpopolnili skorajda do popolnosti na odličnem »Pure« (2008), ki je bil za marsikoga celo vrhunec njihove dosedanje diskografije. To pomeni, da so z izrazito mračnim in neobičajno ciničnim »Passion« še bolj na široko odprli vrata razdraženim elementom progresivnega metala, pa tudi elektroniki, kar ni vselej ravno idealna kombinacija, a s tako vrhunskimi glasbeniki kot so člani Pendragon lahko še tako sumljivi eksperimenti dosežejo presenetljivo dobre rezultate.
Klaviaturski mojster Clive Nolan (Arena, ex-Shadowland) nikoli prej v svoji karieri ni tako pogosto uporabljal elektronskih vzorcev, medtem ko se je poglavar banda, kitarist in pevec Nick Barrett, dokončno otresel svojega slovesa (ali prekletstva) 'karbonske kopije' Davea Gilmourja (Pink Floyd), saj je melanholičnih solaž na slide kitari to pot komajda za vzorec. Na določenih, boljših trenutkih albuma, zaradi nihilistične atmosfere in še marsičesa drugega, določene kompozicije nekoliko potegnejo na Nolanovo skupino Arena. V najslabših trenutkih »Passion« pa Pendragon zvenijo kot kakšni drugorazredni prog metalci s povprečnim vokalistom, tako da je album kot celota zelo soliden, a vendarle kakovostno dokaj mešan končni rezultat. Po odličnem »Pure« predstavljal celo manjše razočaranje, pa vendar se na njem najde tudi nekaj imenitnih idej, ko se tvegani, še pred nekaj leti nepredstavljivi zvokovni eksperimenti, odlično posrečijo.
Na uvodni in hkrati naslovni skladbi, po kratkem, elektronsko pretlačenem začetku s subtilnimi plastmi akustične kitare, kjer sumljivo spominjajo na kake moderne 'indie' art rockerje v slogu The Pineapple Thief, nenadoma preskočijo v za njihove običajne razmere precej ostro, a s simfoničnimi aranžmaji oplemeniteno prog metalsko sekcijo, kjer za trenutek potegnejo na Areno in nekoliko celo na Porcupine Tree. Gospod Barrett si ves čas pomaga z družbo dramatičnih spremljevalnih vokalov, ki pomembno obogatijo njegov tehnično precej okrnjeni pevski doprinos. Scott Higham (ex-Shadowkeep) se na bobnih s svojimi silovitimi zamahi vnovič izvrstno izkaže in demonstrira, zakaj je Barrett v band pred tremi leti pripeljal metalskega bobnarja.
Več kot 11-minutni »Empathy«, še en neobičajen, precej kompleksen, prog metalski eksperiment, vsebuje celo nekaj doom metalske atmosfere s pikrimi kitarskimi frazami in razdraženimi ritmičnimi niansami. Barrettov vokal tokrat deluje istočasno apatično in osorno. Ob Nolanovih slojevitih teksturah sintetizatorjev je edini pravi dokaz, da ima poslušalec opravka s Pendragon in ne s kakšno najnovejšo britansko prog metal/art rock atrakcijo, kar nazorno pove kam jih je z dobrimi in slabimi lastnostmi pripeljala zvokovna 'modernizacija'. V srednjem delu sledi presenetljiv preobrat v subtilno sekcijo, kjer Barrett prvič na »Passion« z briljantno, ganljivo solažo uspešno demonstrira, zakaj sodi med najboljše neoprogrockovske kitariste, medtem ko Peter Gee preseneti z nekaj neobičajnimi funkovskimi ritem linijami. Tu končno spet zaživi tista prepoznavna, tradicionalna Pendragon ambientalna magija. Vse skupaj žal v nadaljevanju pokvari precej kratek, a vseeno neokusen in nepotreben raperski vložek. Ta nepremišljen eksperiment v zaključku kompozicije nekoliko popravi krasna, melodramatična orkestralna sekcija v režiji gospoda Nolana.
»Feeding Frenzy«, kjer, po nepotrebnem stokanju dojenčka, sledi pravi prog metalski odklop s številnimi brezkompromisnimi časovnimi prehodi, nasršenimi kitarskimi pasažami in dramatičnimi klaviaturskimi teksturami, je eden bolj zanimivih eksperimentov na »Passion«. Dobrih 13 minut dolgi pozitivistični ep »The Green And Pleasant Land«, najbolj ambiciozno, pa tudi najboljše delo na albumu, predstavlja posrečen most med dvema slogovnima podobama te kultne skupine; 'klasičnimi' simfoničnoprogrockovskim idealisti iz devetdesetih ter s cinizmom in mrakom naphanih 'nuPendragon' 21. stoletja. Nick 'pričara' še eno magično kitarsko solažo, medtem ko ženske harmonije v ozadju poskrbijo za osupljivo subtilnost in uspešno dvigujejo mogočno atmosfero. Akustični in simfonični aranžmaji so odlično združeni skupaj, medtem ko so kompleksne ritmične nianse razporejeno ravno na pravšnjih mestih.
Vokalne harmonije so tu najboljše na celotnem albumu, kar pomeni, da je treba to pot izdatno pohvaliti Nickovo petje, ki se tu, ob minimalni vokalni asistenci Clivea in tovarišije, izkaže z neobičajnim emocionalnim žarom. V zaključni sekciji se notri prikradejo tudi 'moderni, metalsko-elektronski elementi, medtem ko je psihadelični zaključek z jodlarskimi glasovi popolnoma odvečen. To pot so Pendragon ubrali ravno pravo, zmerno pot med obema skrajnostima, pretiranim, idealističnim pozitivizmom in pretiranim, mrakobnim cinizmom.
Nekoliko psihadelično-eterični »It's Just A Matter Of Not Getting Caught« zlasti v uvodnem delu spominja na nekaj, kar bi se lahko zlahka porodilo v možganskih vijugah Porcupine Tree oziroma njihovega poglavarja Stevena Wilsona, kar pomeni, da so Nick in druščina pred snemanjem »Passion« gotovo poslušali 'izbrane' skupine, ko so se želeli prepričati, kako zveni sodobni prog rock. »Skara Brae«, kar je naziv neolitske naselbine na Škotskem, najboljše ohranjene neolitske naselbine v celotni Evropi, o čemer govori tudi besedilo, je še en energičen prog metalski eksperiment z zbadljivimi kitarskimi pasažami, ognjevitimi bobnarskimi prehodi in mogočnimi valovanji simfoničnih zaves. Brutalne, skozi vokoder potegnjene, vmesne vokalizacije so v ostrem nasprotju s subtilnimi kitarskimi harmonijami in čistimi vokali, ki vendarle prevzamejo pobudo. Veliko je tudi akustičnih fines, ki še poglobijo skrivnostno in eterično vzdušje.
Zaključna balada »Your Black Heart« se odpre z umirjeno, skorajda spokojno, na klavirju podloženo, sekcijo, katero začne sekati precej odvečna raba vokoderja. Melanholična atmosfera zlagoma narašča prek vnosa zborovski vokalnih harmonij, katere spremlja zelo lepa klavirske melodija. Slednja poskrbi za idealen zaključek albuma, katerega izdatno poglobi 'jokajoča' kitarska solaža v Nickovem prepoznavnem slogu, čeprav bi lahko bil zlahka za dve minuti krajši.
»Passion« je soliden dosežek, kjer določeni, neobičajni in tvegani slogovni eksperimenti obrodijo zelo dobre rezultate, medtem ko se Pendragon ta nova, moderna zvokovna formula s katero so še enkrat precej radikalno prelomili s simfoprogrockovsko preteklostjo, ne izide na vsakem koraku enako prepričljivo. To se zgodi predvsem tam, kjer Clive na sintetizatorjih nekoliko pretirava z vnosom elektronike in kjer Nick ob čedalje trši spremljeavi zveni vokalno nekoliko posiljeno v želji, da bi čim bolj ugajal mlajšim generacijam, kar je povsem nepotrebno, zato so najboljši dosežki na »Passion«, kot že povedano, tisti, kjer uspešno razvijejo most med starim in novim slogom. Pendragon so se v zadnjih nekaj letih nedvomno zvokovno precej spremenili. Čeprav še vedno precej nihajo v kvaliteti studijskih dosežkov, so nedvomno na pravi poti; zvenijo kot moderen band, a hkrati še vedno prepoznavno. Ne samo naslov, temveč tudi (v ZDA, kot ponavadi, cenzurirana) naslovnica »Passion« je precej nenavadna za tradicionalno 'aseksualne' Pendragon, vendar nazorno sporoča o njegovi glasbeni vsebini.
na vrh