"Passion" je glasbena podlaga za kontroverzni, a odlični film Kristusova zadnja skušnjava v režiji Martina Scorseseja. Za legendarnega pevca in vsestranskega glasbenega umetnika Petra Gabriela je ta projekt predstavljal njegov drugi izdelek s področja filmske glasbe (prvi je bil glasbena podlaga za film "Birdy", 1985). Z njim je dosegel svoj artistični vrhunec na področju raziskovanja elementov svetovne glasbe, v tem primeru predvsem arabske in judovske tradicionalne glasbe. Album je bil prvotno zamišljen zgolj kot glasbena podlaga za film, vendar je Peter po izidu filma posamezne motive in sekcije še nadgradil, tako da predstavlja precej bolj ambiciozno stvaritev kot zgolj navaden filmski projekt.
"Passion" z izjemo "Long Walk Home" (2002), njegovega naslednjega filmskega projekta, predstavlja Petrov edini izdelek na katerem ni sodeloval dolgoletni basist Tony Levin (King Crimson). Vse kompozicije na albumu so bile plod njegovega samostojnega skladateljskega genija z izjemo "Open" ter "Stigmata", kateri je ustvaril na podlagi skupne improvizacije z L. Shankarjem oziroma Mahmoudom Tabrizom Zadehom. "Passion" je bil ob izidu skorajda revolucionarnega pomena kar se tiče popularizacije orientalske glasbe med zahodnim občestvom. Na "Passion" so se večini poslušalcev iz dežel "razvitega in omikanega" sveta prvič predstavili talenti kot so Nusrat Fateh Ali Khan, L. Shankar, Baaba Maal, Youssou N'Dour, itd. Gospod Gabriel je znal izkoristi svojo slavo in popularnost, katera je bila po izidu pop rockovske mojstrovine "So" (1986) na vrhuncu, da je te izvrstne glasbenike predstavil širši publiki, katera jih sicer najverjetneje ne bi nikoli odkrila. Preostalo glasbo, ki ni našla prostora na "Passion" je zbral v obliki posebnega spremljevalnega albuma "Passion-Sources", kateri je izšel pod imenom različnih izvajalcev.
Peter je skupaj s spremljevalno ekipo raznovrstnih glasbenikov iz bližnjega vzhoda in Afrike na podlagi tradicionalnih melodij Orienta poskušal poustvariti glasbo iz Kristusovih časov. Ta nakana se mu je odlično posrečila, saj je raznovrstne ritmične elemente ter melodije svetovne glasbe nadgradil z vpletanjem motivov moderne ambientalne glasbe. S tem je še razširil izpovedno globino kompozicij ter poskrbel za originalen pristop, ki se je z leti pokazal za izjemno vplivnega na generacije bodočih glasbenikov. Vzdušje starodavne Palestine zavlada že na uvodni "The Feeling Begins", katera vsebuje tradicionalne armenske melodije prek uporabe armenskega pihalnega inštrumenta doudouka. Ne manjka tudi zloveščih vzdušij kot recimo na "Gethsemane", kjer Peter poskrbi za nekaj naravnost srhljivih zvokov prek flavte in zvočnih vzorcev.
"Of These, Hope", katera vsebuje uporabo tradicionalnega egipčanskega inštrumenta arghula, je ritmično bogata fuzija svetovne in ambientalne glasbe. Raznovrstna raba tradicionalnih inštrumentov je prisotna skozi celoten album. Tako denimo "Lazarus Raised" vsebuje tradicionalno kurdistansko melodijo prek uporabe pihala kurduka, "In Doubt" vsebuje uporabo kemenče, perzijskega inštrumenta s strunami, medtem ko je na "Before Night Falls" mogoče slišati prisotnost neja, posebne arabske flavte. Med vrhunce celotne zbirke spadata "A Different Drum" s temperamentnimi vokalizacijami, pestro uporabo tolkal in violine ter "Zaar". Slednji vsebuje tradicionalni egipčanski ritem, katerega so v starodavnih ljudskih obredih uporabljali za preganjanje zlih duhov. O bogati ambientalni in ritmični izraznosti preostalih del, katere posedujejo moč, da poslušalca v duhu prenesejo v oddaljene kraje in nazaj skozi čas, bi lahko napletel številne zanimive in podrobne ugotovitve, a bo dovolj, če navedem, da na izjemno uspešen ter raznovrsten način nadaljujejo starodavno orientalsko vzdušje, katero sovpada z utripom samega filma.
V zaključku recenzije pa naj navedem še nekaj besed o filmu, kateri je naletel na ogorčenje in hud odpor s strani cerkvenih institucij. Ruska pravoslavna cerkev je svojim vernikom celo prepovedala njegov ogled, medtem ko so številni vatikanisti pozivali svoje ovčice k bojkotu premiere. Vzrok za gnev cerkvenih mogočnikov se je skrival v scenariju, ki je Kristusa prikazoval v preveč človeški podobi, kot osebo iz mesa in krvi in ne kot mogočnega čudodelnika ter svetnika. Glavni igralec Willem Dafoe, katerega večina iz mlajše generacije verjetno najbolj pozna po vlogi zlobnega Zelenega goblina v hollywoodski franšizi Spider-Man, ga je na odličen način odigral kot osebo z vsemi človeškimi hibami, številnimi strahovi in dvomi, tudi na račun samo-vprašanja ali je res božji sin.
Nič manj kontroverznosti je povzročila karakterizacija Marije Magdalene in Jude Iškarijota. Slednji je prikazan kot Kristusov najljubši učenec, kateri ga je prisiljen izdati, zato ker mu je na ta način želel pomagati, da bi uresničil plemenito življenjsko poslanstvo o katerem govori Biblija. Najbolj kontroverzna scena pa se nahaja v zaključku filma, ko ima križani Kristus, tik pred smrtjo, daljšo vizijo v kateri vidi kaj bi se zgodilo, če bi podlegel hudičevi skušnjavi. V tej viziji ga hudič v podobi nedolžnega otroka premami, da se odreče trpljenja na križu, nakar se odloči za "normalno" človeško življenje. To pomeni, da se v naslednjih letih poroči z nekdanjo prostitutko Marijo Magdaleno, se po njeni smrti vnovič poroči, ima otroke ter se postara. Kot starec v zadnjih urah svojega življenja z grozo opazuje, da je na svetu izbruhnila apokalipsa ter, da ga je hudič uspel ukaniti. Postarani Juda in ostali apostoli ga pred smrtjo postavijo pred dejstvo, da je vso to tragedijo povzročil s tem, ko je podlegel skušnjavi ter se odrekel svojemu poslanstvu. Na koncu se vizija možne prihodnosti konča in scena se vrne nazaj k Jezusovim zadnjim vzdihljajem na križu. Odrešen skušnjave srečen izdihne z besedami "storjeno je". Na koncu ni prikazano posmrtno vstajenje, kar je bil še dodaten vzrok za bes cerkvenih avtoritet. Poleg Dafoea se je s svojo igro izkazal tudi Harvey Keitel kot Juda. V stranski vlogi Poncija Pilata pa je bil prepričljiv tudi Gabrielov stari znanec David Bowie.
"Passion" predstavlja Gabrielov vrhunec na področju eksperimentiranja s svetovno glasbo ter uveljavitev vloge vodilnega mecena na področju povezovanja glasbenih talentov z vseh koncev sveta. Ta odlični dosežek je s svojo zmesjo elementov tradicionalne arabske in afriške glasbe odigral ključno vlogo pri popularizaciji svetovne glasbe med zahodnim občestvom in postal nekakšno merilo kvalitete za vse bodoče zahodne glasbenike, ki so uporabljali tovrstne zvočne elemente izven njihovega tradicionalnega okolja. Nekateri Petrovi privrženci "Passion" celo štejejo za krono njegove celotne diskografije, kar se mi zdi nekoliko pretirano glede na to, da album predstavlja zgolj eno izmed mnogih zvočnih podob tega glasbenega velikana, medtem ko večina njegovih "normalnih" studijskih albumov ponuja in združuje veliko širšo paleto različnih glasbenih stilov in s tem bolj iskren pogled na njegov artistični karakter. Vsi zaljubljenci v svetovno in ambientalno glasbo imajo "Passion" gotovo že dolgo v svoji zbirki.
na vrh