Brežiški veterani domače metal scene Dickless Tracy so, če ne drugega, dokaz velike vztrajnosti, saj ni bilo malo trenutkov, ko sta v bendu delovala le brata Cepanec. Šestnajst let obstoja benda in (šele) četrta studijska plošča se kljub temu zdi malo, a je med štirimi polnokrvnimi albumi lepo število splitov in demo posnetkov. V grind duhu pač. Poleg tega pa tekom neprekinjenega delovanja od leta 1997 na stotine koncertov doma in v tujini, pred petimi leti pa prvi čisto pravi, profesionalni, če že moram, studijski album Halls of Sickness. Po sprehodu po temačnih hodnikih bolesti Dickless Tracy tokrat na Paroxysm of Disgust ponudijo enajst izbruhov death metal gnusa.
Paroxym of Disgust je po eni strani logično nadaljevanje Halls of Sickness – večina albuma plava v toksičnih vodah umazanega, primitivnega, starošolsko zvenečega death metala. Po drugi strani pa je nova plošča tudi opomnik še bolj umazane, grind preteklosti benda, saj so na novo posnete tri klasike, Revenants, Reincremation in The New Domination, z njimi pa z roko v roki koraka grindačina Boneyard kultnih ameriških Impetigo. Kljub temu, da gre na albumu s tem za zmes starega in novega pa plošča ne zveni raztreščeno, temveč tekoče in koherentno. Stari komadi se v nekoliko osveženi podobi lepo zlijejo z novimi umazanijami, ki pa tokrat z najbolj dovršeno produkcijo do sedaj zvenijo za Dickless Tracy skoraj prelepo. A po drugi strani tako še bolj do izraza pride brutalnost in udarnost tako starega, kot novega materiala, ki Dickless Tracy predstavi v precej sveži in nekoliko drugačni podobi kot smo je bili vajeni do sedaj.
Osnova še vedno ostaja večinoma počasi se kotaleč death metal, navidez preproste, a učinkovite rifaže, grmečega Cepovega kruleža in udarnih ter razgibanih bobnov, ki ne temeljijo na ves čas ponavljajočih se vzorcih, temveč so pestri in ponudijo tudi več, kar bi lahko pričakovali od death metal bobnov. Poleg tega pa imajo komadi večinoma vsi svojo lastno dušo (čeravno izprijeno do obisti), kar album konkretne dolžine petinštiridesetih minut, rešuje iz morebitnega padca v enoličnost. Tu pa so še posamični delčki komadov, ki sami po sebi razbijajo monotonost ter presenetijo z momenti, ki jih od Dickless Tracy nismo vajeni ravno vsak dan. Pri tem prednjačijo blasfemični šus Anathema (Possessed By Christ), ki zveni kot nekaj kar bi iz sebe bruhnila in izpljunila Regan iz Exorcista, še bolj pa gruvajoči zaključek Through the Maze of Lust, lomastenje v Virus (z obveznim »UGH!« v stilu Toma Warriorja), verjetno najboljši komad albuma Realm of Fools s svojim black metal izletom ter disonačni solo izhod Tomb of Doom v samem zaključku plošče.
Paroxysm of Disgust je brez dvoma najbolj zrela plošča Dickless Tracy, ki kljub nekoliko bolj spolirani zvočni podobi še vedno ponudbi to kar od brežiške četverke najbolj pričakujemo: pristen death metal gnus!
na vrh