»Paradise Theater« je bil četrti v neverjetnem zaporednem nizu multi-platinastih albumov s pomočjo katerih so Styx ohranjali status glavne atrakcije ameriške arena rockovske scene. »Paradise« Theater« je konceptualni album, ki skozi posamezna besedila pripoveduje zgodbo o starem čikaškem gledališču 'Paradise Theatre' od njegove ustanovitve tik pred veliko gospodarsko krizo (1928) do žalostnega propada koenc petdesetih let prejšnjega stoletja (1958). Koncept je po besedah posameznih članov služil tudi kot metafora za novo ero, ko so razmeroma idealistična sedemdeseta prešla v egoistično-materialistična osemdeseta, še posebno kar se tiče duha ameriške družbe.
Navkljub temu, da so se Styx nahajali na vrhuncu slave pa je treba omeniti, da pred začetkom snemanja njihovega desetega albuma med člani skupine ni vladala ravno prijateljska harmonija. Medtem, ko je klaviaturist/pevec Dennis DeYoung iz Styx na vsak način želel narediti pop atrakcijo s kopico ljubezenskih AOR balad, sta bila oba kitarista/pevca, se pravi Tommy Shaw in James Young, po duši trda rockerja in tako je imel vsak svojo predstavo glede njihove nadaljnje zvokovne usmeritve.
DeYoungu so na koncu popustili živci in ko je skorajda že zapustil skupino sta ga svetlolasa kitarista prepričala naj vendarle ostane ter mu dala glavno besedo pri izbiri usmeritve in koncepta, čeprav je pri Styx vedno vladala relativna demokracija, kar se tiče komponiranja, tako da so vsi trije pevci/skladatelji imeli svoje prste/glasove vsaj pri enem hitu. DeYoungova power balada »The Best of Times« je kot za šalo osvojila radijske valove, ljubitelje trših zvokov sta navdušila Shawov pomp rocker »Too much Time On My Hands«, zaradi domnevnih sublimiranih sporočil kontroverzni, vendar odlični »Snowblind« je še danes ena najbolj priljubljenih Styx klasik, medtem ko je trdo rockerski zažigač »Rockin' the Paradise« prav tako doživel presenetljivo visoko uvrstitev na lestvicah popularnosti in postal reden del otvoritvenega koncertnega repertoarja.
»Paradise Theater« je bil na splošno bolj konsistenten dosežek od predhodnika »Cornerstone«, (1979) ki je vseboval za malenkost preveč balad, saj to pot ni manjkalo polnokrvnih Styx arena rockerjev, medtem ko so bile balade v manjšini. Tokrat sta Shaw in Young vnovič pošteno nabrusila kitare, kar se lahko sliši že na izjemno temperamentnem uvodu »A.D. 1928/Rockin' the Paradise«, kjer se nežno-baladesken, na klavirski melodiji tempiran uvod prelije v pravo trdo rockersko bombo z monumentalno Shawovo solažo in borbeno razpoloženim DeYoungovim petjem. Slednji je obarvan tudi s sapico teatralnega glamurja, sicer značilnim za velikega Freddieja Mercurya in Queen. »Too Much Time Ony My Hands«, ki je med Styx privrženci že zdavnaj 'ponarodel', je strukturiran okoli novo valovsko obarvane klaviaturske linije, ki namerno zagotavlja rahljo 'porogljivo' atmosfero. Refren sredi katerega na glavnem vokalu blesti Shaw je speljan tako kot so to Styx vedno obvladali – pompozno in hiper-melodično z mogočnimi vokalnimi harmonijami, izzivalno kitarsko frazo in potentnimi ritmičnim zaledjem.
»Nothing Ever Goes As Planned«, kjer se za mikrofonom vnovič znajde DeYoung, ironično, sploh glede na njegov naslov, ni nikoli postal hit, čeprav je skupina v njega vložila veliko energije ter truda in čeprav gre za eno izmed najbolj zanimivih stvaritev na albumu s številnimi nepričakovanimi časovnimi prehodi, udarnimi 'spopadi' med obema kitaristoma, temperamentnimi pasažami na saksofonu ter duhovito-igrivimi vokalnimi harmonijami, katere klimaks doživijo skozi buditeljski refren. Power balada »The Best of Times«, največji hit z albuma, katera vsebuje osrednji motiv tega konceptualnega albuma, je še danes ena najbolj priljubljenih Styx klasik na kateri na glavnem vokalu in klavirju briljira DeYoung, medtem ko mu na monumentalnem refrenu priskočita na pomoč tudi oba preostala pevca. Na njej se nazorno pokaže izjemen smisel te legendarne skupine za fluidno prehajanje med temperamentno-buditeljskimi trenutki, kjer arena rockovski pomp doseže vrhunec ter nežnejšimi, na klavirju položenih sekcijah.
DeYoungov »Lonely People« je celo eden najbolj zanimivih eksperimentov celotne Styx kariere, kjer saksofon igra presenetljivo pomembno vlogo, medtem ko udarne kitarske pasaže in dramatične vokalne linije zagotavljajo običajno visoko-pompozno in adrenalinsko teatralnost. AOR buditelj »She Cares« je naphan s prešernim vzdušjem, kjer se Shawov vokal odlično ujame s poskočnim klavirskim motivom, nadebudnimi vokalnimi harmonijami in čudovito položeno kitarsko melodijo skozi katero so subtilno speljane temperamentne saksofonske pasaže. Pravzaprav ostaja precejšnje presenečenje, da ta odlična skladba ni nikoli postala hit.
No, tovrsten dosežek pa se je zato posrečil naslednji klasiki, »Snowblind«, katera pod sinhronim Shawovim in Youngovim vokalnim poveljstvom svari o nevarnosti drog na čelu s kokainom. Tako kot je to pričakovati gre za trše naravnan dosežek z nabrušenimi kitarskimi pasažami in dramatičnimi spremljevalnimi vokalnimi napevi, ki vrhunec dosežejo v epskem refrenu. Kontroverzni status si je 'prislužil' zaradi peščice krščanskih fundamentalistov, ki so Styx obtožili, da »Snowblind« vsebuje satanistična sublimirana sporočila (priljubljena praksa ameriških samooklicanih varuhov javne morale na čelu z versko fundamentalistko Tipper Gore, ženo kasnejšega ameriškega predsedniškega kandidata, ki je sredi osemdesetih na vsak način želela očrniti nezaželeno glasbo in zaščiti bogaboječe duše ameriške mladine).
Seveda so se člani skupine ob takšni neumnosti lahko samo držali za glavo in komajda zadrževali smeh. Ravno ta popolnoma butasta hajka pa je DeYoungu dala idejo za njihov naslednji album »Kilroy Was Here« (1983), kateri je vseboval koncept o policijski državi, kjer je vsa glasba na čelu z rockom najstrožje prepovedana. »Half-Penny, Two-Penny« je še en odličen arena rocker z mogočnimi trdo rockerskimi kitarskimi finesami na čelu z odlično Shawovo solažo, kjer Young s svojim čemernim vokalnim pristopom vnovič robanti nad dvoličnostjo 'ameriškega sna'. »A.D. 1958« je skupaj s »State Street Sadie« melanholičen klavirski zaključek, začinjen s srborito saksofonsko solažo, kjer se tretjič ponovni reprezentativni konceptualni motiv albuma in tako simbolizira slovo starega čikaškega gledališča.
»Paradise Theater« je predstavljal klimaks zlatega Styx obdobja, ko so bili člani te legendarne skupine praktično nezaustavljivi pri kovanju monumentalnih albumov in je arena rock še zadnjič resnično krojil usodo vrhov radijskih lestvic. Nabor številnih zimzelenih hitov ob manj profiliranih, vendar nič manj zanimivih stvaritvah ter nepretenciozen koncept albumu omogočajo solidno ravnovesje zato si upravičeno zasluži naslov zadnje mojstrovine tega kultnega čikaškega kvinteta.
na vrh