(Pre)doooolgih pet let je minilo od zadnje izdaje ameriških mojstrov progresivnega metala Symphony X, The Odyssey. Naslednik tega opusa je doživel toliko zamud in prestavljanj, da me je počasi že skrbelo, da dobivamo "Chinese Democracy" progresivnega metala. A Symphony so za razliko od nekega egomanijaka v škotskem kiltu zanesljivi in profesionalni, in to kar obljubijo tudi naredijo... pa čeprav je bilo treba tokrat malce potrpeti.
S Paradise Lost so Symphony X potešili žejo, ki je spominjala že na kakšen fatamorganski privid oaze v puščavi, izdali morda najboljšo ploščo svoje kariere, in z njo dosegli perfekcijo do katere jim je vedno, vsaj po mojem mnenju, zmanjkala le stopnička. V pet sušnih petih letih ameriški kvintet ni počival na lovorikah, temveč trdo delal, še kako uspešno delo pa se jim že obrestuje, saj Paradise Lost prejema samo (upravičeno) vzhičene in pozitivne kritike z najvišjimi ocenami, ki ploščo že z veliki črkami umeščajo med najboljše albume leta.
Osebno Smyphony X poznam precej dobro, celo več, vedno so mi bilo všeč, a več kot to, da gre za zelo dober band pri meni niso dosegli. Paradise Lost pa mi je odpihnil možgano kot dobro namerjen strel s šibrovko iz neposredne bližine! Raj v naslovu je sicer izgubljen, a Paradise Lost predstavlja prepovedano drevo, ki pa namesto, da bili zaradi njegovih sadežev iz raja izgnani, z vsakim utrganim jabolkom (beri: komadom) naslado le poveča in privabi kot vešče k plamenu!
Paradise Lost je magnum opus modernega progresivnega metala, ki predstavlja najbolj heavy in moderno delo kariere Symphony X. Še vedno so tu elementi, ki smo jih vzljubili na prejšnjih izdajah skupine, tokrat pa stopijo še korak naprej in na Paradise Lost ustvarijo najagresivnejšo ploščo skupine. Paradise Lost je nabito polna srditih neoklasičnih solaž, mogočnih bombastičnih riffov, rohneče ritem sekcije in agresivnega Allena, ki lebdi nad vsem skupaj. Russel se na novi plošči predstavi v luči v kateri ga nismo bili vajeni. Tako agresivno Allen ni zvenel še nikoli, na trenutke se že skoraj približa brutalnemu thrash vokalu, vendar pa je Allen že večkrat dokazal, da gre za neverjetno raznolikega vokalista, na Paradise Lost pa to še nadgradi. V trenutku tako zveni kot stekel pes, v naslednjem pa že sega v falzetne višave. Brezkompromisno! Symphony X so vedno znali najti tisto pravo ravnotežje med tehničnim in melodičnim zvokom, brez da bi zaplavali v prehudo razkazovanje svojih sposobnosti obvladovanja inštrumentov kot to obvladajo nekateri izmed njihovih glasbenih kolegov. Tudi na Paradise Lost se band dokazuje kot vodilna zasedba progresivnega power metala, tokrat pa vse skupaj zavijejo še v temačnejšo, resnejšo podobo h kateri so pripomogla tudi besedila o izdaji, maščevanju, korupciji, nedolžnosti, jezi, ... A brez skrbi, Symphony X se ne ujamejo v past, biti težak le zaradi lepšega. Nekaj več kot uro dolga mojstrovina tako nikoli ne izpade dolgočasno ali nenavdihnjeno. Zahvaljujoč Michael Romeu, ki tokrat poleg že pregovorno nemogočih kitarskih vragolij ponudi tudi izvrstno ritem delo (le prisluhnite Set the World on Fire, kjer Romeove ritem linije komad skupaj držijo kot lepilo), neverjetne melodične harmonije in izvirne riffe, je plošča neverjetno razgibana. Naj omenim še meni enega izmed najljubših trenutkov plošče – basist Mike LePond se vedno drži nekoliko v ozadju, basovska uvodna solaža v Domination pa ga predstavi v najboljši luči.
Paradise Lost pa ne ponuja le brutalnega žaganja, nasprotno, mirnejši, lahkotnejši, neoklasični deli so prav tako kakovostni kot tisti žagajoči. Še kako dober primer so skladbe Eve of Seduction, Seven (nad popolno divjino te skladbe bi bil ponosen tudi Hačaturjan, kot avtor odtrganega Sabre Dance) in Revelation (Divus Pennae Ex Tragoedia), pri katerih se predstavi dobri stari Allen z neverjetni, čistim glasom. Produkcija je tako kot glasba čista perfekcija, kristalno čisti so vsi inštrumenti in Allenov vokal, tudi miks je popoln. Refreni praktično vseh komadov so že skoraj prava subliminalna sporočila, sam si fantastični refren Set the World on Fire že kar nezavedno mrmram, prepričan pa sem, da bo obsedel tudi vas.
Paradise Lost je moderna mojstrovina progresivnega metala, ki ga bodo letos izredno težko presegli celo Dream Theater s Systematic Chaos, tako da lahko zlahka Paradise Lost že štejem med ene najboljših izdaj letošnjega leta. Upajmo, da do naslednjega Symphony X albuma spet ne bo preteklo pet let.
na vrh