Po skoraj desetletnem premoru, kar je število let odkar so izdali album »The Unauthorized Breakfast Item« (2003), so se legendarni šampioni canterburyske scene progresivnega rocka Caravan proti koncu leta 2013 na presenečenje številnih oboževalcev vrnili v studio. Večina privržencev je že zdavnaj opustila upanje, da bodo še kdaj slišali novo glasbo ene najbolj zanimivih in izvirnih skupin v zgodovini progresivnega rocka, ki si je veliko simpatij v sedemdesetih priborila tudi s svojim svojevrstnim, pogostokrat pikrim in erotično zabeljenim humorjem. Želja po novem studijskem dosežku je v članih banda tlela že več let, vendar so različni zunanji dejavniki vplivali na to, da se nikakor niso uspeli odpraviti v svoj canterburyski studio. Eden glavnih dejavnikov, ki so vplivali na to, da so bili Caravan, razen, če se omeni nekaj krajših koncertnih turnej, ki so večinoma potekale na britanskih tleh, v zadnjih letih dokaj neaktivni so bile zdravstvene težave originalnega bobnarja Richarda Coughlana, ki je na žalost v 66-letu starosti umrl 1. decembra 2013, se pravi devetnajst dni pred izidom »Paradise Filter«, ki je najprej izšel v digitalni obliki. Od 14. februarja 2014 dalje pa bo novi Caravan album možno slišati tudi v fizični obliki.
Coughlanova smrt je seveda predstavljala težek udarec za skupino, saj je bil ta bobnarski mojster vse od ustanovitve Caravan integralni del njihovega zvoka in poleg kitarista/pevca Pyea Hastingsa edini preostali originalni član. Njegova koncertna zamenjava je že leta 2010 postal avstralski bobnar Mark Walker in z njim v postavi so se Hastings, violinist/violist/kitarist Geofferey Richardson, basist/pevec Jim Leverton in klaviaturist Jan Schelhaas odpravili v studio, da vsem dolgoletnim privržencem dokažejo, kako so še vedno sposobni skupaj spraviti povsem spodoben studijski album, medtem ko je morebitno pričakovanje, da bi po vseh teh letih slučajno še ustvarili kakšno mojstrovino na ravni plošč iz sedemdesetih dandanes povsem nerealno. Pri njihovih letih si vsak nadpovprečen skladateljski dosežek, ki vsaj deloma spominja na 'stare dobre čase' zasluži globok priklon.
No, Caravan se na »Paradise Filter« sploh niso pretirano obremenjevali s svojo bogato zapuščino in čeprav so skoraj vse prepoznavne zvočne odlike še vedno tu, se pravi Pyeov melodični vokalni pristop, okarakteriziran s povsem specifično barvo glasu, iskrive kitarske eskapade, številne inštrumentalne jazzovske finese, baročne pasaže na violini, pa tudi nekaj pikrega humorja je ponekod še ostalo, čeprav so se na stare leta nedvomno precej, precej zresnili in gre v celoti gledano za enega njihovih najbolj melanholičnih izdelkov, na vseh kompozicijah vlada moderna produkcija s ščepcem retra na račun 'starinskega' zvoka posameznih inštrumentov, zlasti hammond orgel in violine.
Posamezne stvaritve aranžersko in improvizacijsko gledano še zdaleč niso tako kompleksne kot je bilo to značilno za 'zlata sedemdeseta', kar pa ne bo presenetilo nikogar, ki pozna oba njihova predhodna studijska albuma od ponovne vrnitve na sceno leta 1995. Pravzaprav ima album kot celota po sestavi več povezav s popom kot tradicionalnim progom, kar bo marsikatere purista pošteno pogrelo, medtem ko bodo glasbeni gurmani brez problema znali uživati v nekoliko bolj 'komercialni' verziji Caravan.
Walker se že od prve sekunde dalje izkaže kot dostojna zamenjava za Coughlana, čeprav se že takoj sliši razlika med njihovima pristopoma, Oba sta izšla iz jazzovske bobnarske šole, vendar ima najnovejši Caravan član nekoliko manj posluha za improvizacijske prodore na činelah od legendarnega predhodnika. Levertonov precej bolj 'brundajoči' vokalni pristop služi za dobro spremljavo Hastingsovemu tradicionalno višjemu vokalnemu pristopu, ki je neverjetno dobro ohranjen in se je skozi zadnja leta znižal največ za eno oktavo, čeprav se to komajda zazna.
»Paradise Filter« se odpre z »All This Could Be Yours«, ki je, ne samo po naslovu, temveč tudi po strukturi, tipična Caravan stvaritev z razigranim in veseljaškim vzdušjem. Gostoleče plasti hammond orgel izdatno podpirajo prijetno kitarsko melodijo, medtem ko Pyeov sproščeni vokal vnaša skorajda otroško razposajenost. Hudomušne pasaže na violini še poudarijo retro sedemdeseta atmosfero, medtem ko besedilo precej spominja na tiste burkaške dosežke iz njihovih najboljših časov. To je skladba, ki v trenutku prepriča dolgoletne privržence da v članih banda še vedno žari mladostniška iskrivost.
Ena izmed zanimivejših stvaritev na albumu je tudi »I'm On My Way«, ki z osrednjo kitarsko frazo malce potegne na Montrose klasiko »I've Got the Fire«, kar pa je tudi edina podobnost, saj gre v vseh ozirih za še eno precej tradicionalistično Caravan kompozicijo s številnimi simfoničnimi in jazzovskimi elementi. Tu se Hastingsu pri petju pridruži Leverton in skupaj ustvarita zares lep, večglasen refren, medtem ko domiselna kitarska solaža dokaže, da Pye še zdaleč ni rekel zadnje besede v vlogi kultnega kitarskega virtuoza.
»Fingers In The Till« je melanholična balada z izrazito melodičnim refrenom, kakršna se je pojavila na skoraj vsakem prejšnjem Caravan albumu in vsebuje tudi nadvse subtilen klavirski aranžma. Temperamentni »This Is What We Are« se ponaša s precej mračnejšim vzdušjem v primerjavi z ostalimi kompozicijami na albumu, pa tudi z neobičajno udarno kitarsko frazo, medtem ko osrednjo melodijo tokrat dirigirajo mogočne orglarske plasti, prek katerih je speljan Pyeov bravurozni vokal. »Dead Man Walking« je prežet z neobičajnim bluesovskim melosom za kar so odgovorne melanholične kitarske pasaže, 'salonski' klavir ter zvok orglic, čeprav odebeljene bas linije hitro poskrbijo, da se proti koncu vse skupaj zasuka v bolj kompleksno, improvizacijsko smer. »Farewell My Old Friend«, še ena klavirsko orientirana balada, je posvečena v spomin na Richarda Coughlana. Pye se tu izkaže s svojo nežno vokalno predstavo, ki je izdatno podprta s svečanimi klavirskimi aranžmaji, kar pomeni, da je band ustvaril zelo lepo in iskreno posvetilo pokojnemu tovarišu.
»Pain In The Arse« že s svojim naslovom sporoči, da bo šlo za nabrito in duhovito kompozicijo s hudomušnimi orglarskimi pasažami ter nagruvanimi bas linijami, medtem ko Pyeov vokal tudi zaradi burkaškega besedila, ki je v popolnoma karakterističnem slogu, spominja na kakšnega nebrzdanega mladeniča. »Trust Me I Am a Doctor« je še ena veseljaška in hudomušna skladbica s svečanimi aranžmaji na akustični kitari in orglah ter z večglasnim pristopom. Ljubezenska balada »I'll Be There For You«, kjer vladajo pastoralni aranžmaji, je izrazito spokojna stvaritev, kar pomeni, da proti svojemu koncu album 'nekoliko zaspi' glede same atmosfere in se band morda za malenkost preveč prepusti starostniški sentimentalnosti, pa čeprav je vse še vedno odigrano na zavidljivi ravni. Naslovna skladba, še ena pastoralna balada, kjer vokalno pobudo prevzame basist Leverton, ki svojo nalogo opravi z odliko, je prežeta z izrazito nostalgično atmosfero, še posebno na račun orkestralnih zaves, tako da je ves čas prisotna tista 'starožitniško-angleška' Caravan magija.
»Paradise Filter« je na moč soliden dosežek s strani progrockovskih ikon od katerih tako rekoč noben privrženec ni pričakoval, niti zahteval nove glasbe, čeprav se je odločitev da se vrnejo v studio na koncu pokazala za pravilno. Prog puristi bodo nad novim albumom gotovo vsaj nekoliko vihali nosove, saj so se Caravan tokrat odločili za precej bolj preprost skladateljski pristop, kot ga je večina vajena ob poslušanju njihovih dosežkov iz sedemdesetih, pa vendar se v njihovem primeru odločitev za nekoliko bolj minimalističen in melodičen skladateljski pristop s krajšimi skladbami ni pokazala za slabo potezo. Pogostokrat je namreč precej težje ustvariti kvaliteten pop rocker s hit potencialom kot pa denimo dvajsetminutni progresivnorockovski ep z divjimi improvizacijskimi vložki. Dejstvo, da so Caravan še vedno sposobni ustvarjati kompozicije s hit pedigrejem, ki bi kakšnemu veliko mlajšemu bandu morda celo prinesle komercialni uspeh, je le še en dokaz njihove brezčasnosti.
Opomba: ta recenzija je posvečena Richardu Coughlanu (1947-2013).
na vrh