Velenje. Nekoč Titovo, danes Cordurino. Velenje ujeto v nevihtni oblak tehničnega death metala v duhu bendov kot so Death, Pestilence, Obscura, Blotted Science, Watchtower, Cynic in podobnih. Pred dobrimi štirimi leti je kitarist Tim Draksler izdal svoj prvi EP Morbid Desire, ki je bil povod v osnovanje polnopravne skupine in tako je nastala Cordura. Prvenec Astral Projection je izšel pred dobrima dvema letoma, Miklavž pa je letos pridno in delovno skupin obdaril z drugim studijskim albumom, Pantheon of Bionic Gods.
Astral Projection je pred dvema letoma pestila predvsem slabotna produkcija, zaradi katere bend ni uspel zares eksplodirati, še bolj pa manko rdeče niti in koherence, ki se je izgubila v mestoma pretirano tehničnih in kompleksnih sprehodih. Da ne bo pomote, Cordura v svoji osnovi ostaja trdno zasidrana v žanr tehničnega death metala, a je drugi studijski album izrazita nadgradnja prvega, to pot izpiljena do potankosti. Če je prvenec le namigoval na nekaj veličastnega je šele Pantheon tisti res pravi korak v to smer. Tokrat Cordura prvič resnično deluje kot celota, na kar v prvi vrsti pozori zgolj en vokal, ki je poleg Timovih kitarskih vragolij gonilna sila albuma. Nejc Heine poskrbi za močno in mogočno vokalno predstavo, ki brez težav pred očmi naslika zf zgodbo nezemeljskih stvariteljev človeštva, ustvarjenega zgolj za suženjstvo bioničnim bogovom. Vanjo popelje Prime, ki z basovskim uvodom glasbeno spomni na soundtracke zf filmov iz osemdesetih, nato pa Cordura odpre pekel na zemlji s tehničnim death metalom, glasbenim ekvivalentom eksplozije supernove.
Pantheon of Bionic Gods je hudičevo razgibana plošča, v prvi vrsti zaradi raznolikega vokala, ki zna pošteno zakruliti, pa tudi suvereno kričati in predstaviti celo solidne čiste vokale. A za odlično vokalno predstavo stoji veličasten zvočni zid, ki ga v prvi vrsti gradi kompleksna in odpuljena Drakslerjeva rifaža, poleg njega pa prava baraža solo izletov, ki enkrat spomnijo na shred Shrapnel šole, drugič na jazz atonalnost Allana Holdswortha, tretjič pa na melodiko Chucka Schuldinerja ali Craiga Locicera in četrtič na matematično zahtevnost Rona Jarzombeka (z njim si Tim deli tudi izdelovanje lastnih kitar). Tim na tokratnem albumu razkaže zares osupljiv nabor kitarskih tehnik, ki do bržda ta trenutek ene izmed najbolj izpiljenih na naših tleh. Kljub temu pa Tim dovolj prostora pusti tudi drugim inštrumentom, predvsem se rifanje izvrstno prepleta z izjemnim bobnanjem Grege Plambergerja. Svoj košček v mogočen mozaik tudi tokrat dodajo gostje, ki pa se v celotno podobo Cordure zlijejo mnogo bolje kot na prvencu. Timovim kitarskim pirotehnikam se tudi tokrat pridruži še en kitarski norec Grega Habič, še lepše pa metalsko divjanje poživijo klaviature Lucije Hrastnik in violina Ane Novak v najbolj ambiciozni skladbi albuma Insomnia And Despair.
Cordura je s Pantheon of Bionic Gods povsem zasenčila prvenec in se nadgradila v vseh pogledih. Tako zvočnem kot skladateljskem in aranžerskem. Bend še vedno ostaja neverjetno kompleksen, zato je potrebnih nekaj več poslušanj albuma preden te bionični bogovi zares spustijo na svoj panteon, a komadi tokrat dobijo tisti pravi »flow«, ki jim je prej morda manjkal. 36 minut albuma se morda ne sliši veliko, a Cordura te z nenehnim obstreljevanjem iz svojih soničnih topov v tej minutaži pošteno izmuči, a te zaradi odlične glasbene izkušnje pusti potešenega in zadovoljnega.
na vrh