V kvalitativnem smislu ne zaostaja za najbolj razvpitimi Pretty Maids izdajami osemdesetih let, kot je to bila denimo plošča "Future World", spremenilo pa se je v tem času marsikaj. Generacija, ki je evforično norela na Pretty Maids v osemdesetih je odrasla in danes ne nori več, ko izdajo Pretty Maids novi album. Obenem je faktor, zaradi katerega so ti odlični Danci ostali nekako zasenčeni na rock obzorju, tudi ta, da jim ni uspelo v osemdesetih ali začetku devetdesetih spraviti na tržišče hitovskega zimzelena. V hipotetičnem smislu toliko bolje, saj jih je ta manjša komercialna "aktualnost" vselej izrivala na rob zanimanja (čeravno daleč od tega, da bi v karieri ostali Danci neopazni) in jih tako verjetno dodatno podžigala, da vztrajajo pri svojem. Nevarnost "mehkuženja" in eksperimentiranja ter s tem "prilagajanja novotarijam", ki so nenazadnje prinesla tovrstnim potezam le še en nehvaležen dokaz s potrdilom, da se skupina stara in jo požira kriza srednjih let, je izročilu Pretty Maids popolna tujka! Če odstrnemo še en zastor te zgodbe, pa tega nikakor ne moremo trditi za nekatere studijske "potegavščine" skupin podobnega EMŠO kalibra, kot so Scorpions ali Bon Jovi ali Def Leppard ali Europe. Naslednja reč, ki je botrovala temu, da se zasedba ni prebila na polje komercialnega uspeha leži tudi v dejstvu, da ni ponudila dovolj zanimivosti. Ne glasbene prepoznavnosti, ne tiste s katero bi izstopala po zunanjem videzu, manirah ali/in značajskih lastnostih. Kljub zakoličenju svoje špure in sloga, je bil ta slog še vedno premalo "odmaknjen" in masovno manj privlačen In kvaliteta, ki je nikakor ne moremo tajiti v tem primeru ne šteje nič, v kolikor ti ne uspe spraviti iz sebe masovnega zimzelena. Če greš skozi osemdeseta, ki so veljala za zlata leta hard rocka, kot so šli Pretty Maids, žal ne šteje nič.
No, da preneham "mikastiti" biblijske nagovore praočetov o tem kaj bi, če bi in tako dalje.... se raje osredotočimo na "Pandemonium". To je zanimiv album. Na njem kažejo Pretty Maids svoje značilnosti trde branže, kar sodi nekako v sklop pričakovanj do novega albuma. Po drugi plati, pa se je prikradlo na posamezne skladbe novega albuma precej trenutkov, ki bi ob bolj kontrolirani in spolirani produkciji, lahko prinesli v nekih drugih (žal preteklih) časih, pravi AOR hitovski potres.
Takšno potrditev dobimo že takoj ob prejetem kontrastu otvoritvene naslovne skladbe in za njo I.N.V.U. Prva je pričakovani visoko naviti rušilec s katero Danci načnejo svoj novi album in v katerem godi odlična povampirjeno živa produkcija hreščavih kitar in "grozilnega" Atkinsovega petja, ki napada z vso močjo skozi značilni grlen pristop. V I.N.V.U. pa se za razliko od udarnosti in zmetalizirane nepopustljivosti otvoritve, iskri izreden občutek za nizanje perfektnih vodilnih melodij. Tega poudarja Atkinsov čist pristop, ki poglablja ta doživeti kontrast v vibraciji in atmosferi obeh skladb, I.N.V.U. pa se tako oprijemlje AOR atribut. Da bi bila šok terapija še bolj prevzetna, pa poskrbi Little Drops Of Heaven, ki je prvi kandidat za zmagovalca, če bi morali že meriti okuženost skladb novega albuma z AOR elementom. Refren je nov vrhunec, ki nepovratno in v trenutku zleze pod kožo. Dovršena melodična kombinacija, ki ti še dolgo odzvanja v ušesih, s čutnim, čistim Atkinsonovim vokalom v središču. Za vsa krvaveča srca tega sveta! Atkins dokazuje s kameleonstvom vokala preko celotnega albuma, zakaj so Pretty Maids, pred nastankom bili skupina, ki je preigravala priredbe velikanov rocka Thin Lizzy, Led Zeppelin, Kiss, Slade,...
Ob tem občutku AORovstva na "Pandemonium" pripomore nadvse tudi raba sintetizatorjev. Zvok sintetizatorjev je tradicionalen in izvablja šarm osemdesetih let. Naj bom neposreden. Med norveškimi "new wave sint pop" estradniki osemdesetih A-HA in našimi kolegi Pretty Maids v tem zvoku rabe sintetizatorjev ni posebne razlike. Le vgraviran je v drugačen žanr in tako posledično odigra povsem različni vlogi. Morten Sandager, ki je s tem albumom postal stalni član skupine, je v tem oziru izvabljanja AOR momentov odigral ključno vlogo na albumu.
Če iščemo spretno srednjo hojo med elementoma neposredne udarnosti in kreacije visokega vzdušja s pomočjo izdelanih melodičnih motivov, bi to lahko brez težav ugotovili za srednje hitri One World One Truth in za njo Final Day Of Innoncence. Slednja v uvodnem in izhodnem motivu na sintetizatorjih sumljivo povleče na enega najbolj znanih uvodnihi motivov ustvarjenih v zgodovini rock glasbe - na uvod komada Baba O'Riley (The Who).
Da pa se reči ne bi pomaknile preveč nevarno proti "mehkobi" in/ali (bog ne daj) "solzavo-subtilnemu bruhanju emocij", pa poskrbi na sredini najbolj navita skladba albuma Cielo Drive, ki bo iz spanca brez zavor prebudila tudi vse zimske hibernatorje na čelu s kočevskimi medvedi! V perfektno oblikovani kompaktni kompoziciji kremenito suvajočega kontrasta med kitico in refrenom, godi še posebej Atkinsova nepopustljivost v refrenskem verzu "Hell... Tonight... No One Left Alive!" Drama moment je še kako nujno potreben. In v takšnih točkah fantastično funkcionira. Pretty Maids ne le da to vedo, pač pa to znajo dosegati z lahkoto v studiu! Tu sta temačna It Comes At Night in za njo odlična, polakustično baladno usmerjena Old Enough To Know. Kako pomenljiv naslov nosi ta skladba, kadar je treba na hitro izbrskati dokazna sredstva o neizpodbitni kvaliteti zadnjih studijskih stvaritev z izkušnjami oboroženih in skozi leta vseskozi ustvarjalno zorečih Dancev. Tudi v tem najbolj osebno izpovednem trenutku albuma, kvaliteta "Pandemonium" ne pojenja.
Album vseskozi zadovoljivo valovi skozi visoko vibrantno vzdušje, ki ga slika izreden dinamičen razvoj dogodkov. Zahvaljujoč naboru skladb, ki so si med seboj v vodilnih motivih raznolike, hkrati s tem pa tudi nizanju slikovitega razvoj razpoloženjskih stanj in pritajenega občutka spontanosti, je "Pandemonium" nov vrhunski Pretty Maids album. Z njim skupina ne bo premaknila kontinentov na planetu ali ovrgla Einsteinove relativnostne teorije. Je pa nekaj. Pretty Maids niso rekli zadnje in tolčejo s polno paro naprej! Album zaključita visoko atmosferični skladbi srednje hitrega tempa Beautiful Madness in za njo Breathless, ki se po nalezljivo oblikovanem refrenu na moč približa AOR občutku skladbe Final Day Of Innocence.
Kaj naj sploh človek poreče k zaključku tega spisa? "Pandemonium" je nov odličen Pretty Maids album, ki nekoliko preseneča nad ekspresivnim poudarkom subtilnejše plati skupine. Ostrine in metalske rušilnosti je manj, kot smo jo pričakovali, podrugi plati pa se toliko bolj iskrita prirojen občutek avtorjev albuma za ekspresijo nalezljivih refrenov polno melodične izkoriščenosti. Z atmosferičnimi vrhunci v refrenih, pa hvaležno narašča na tem albumu prepotreben občutek visoko ubranega drama teatra! To je nov in drugačen Pretty Maids album, a še vedno v vsem 100% Pretty Maids album, ki sodi v ligo najkakovostnejših melodičnih hard rock izdaj za letošnje leto. Naredite si uslugo in si odtrgajte od ust nekaj evrov, kajti "Pandemonium" nedvomno nagrajuje ljubitelje osnovnih principov izročila v melodičnem hard rocku.
na vrh