Švedi Opeth so v zadnjih nekaj letih doživeli fascinantno transformacijo iz progresivnega death metala v progresivni rock za kar je najbolj zaslužen njihov pevec in kitarist Mikael Åkerfeldt, veliki ljubitelj 'starošolskega' progresivnega rocka ter eden najbolj talentiranih skladateljev in pronicljivih piscev besedil sodobne skandinavske rock scene, ki se je marsičesa naučil tudi od svojega prijatelja, kultnega britanskega glasbenika in producenta Stevena Wilsona (Porcupine Tree). Slednji je kot zvočni inženir sodeloval tudi pri najnovejšem Opeth studijskem projektu. »Pale Communion« predstavlja še odločnejši in pogumnejši premik v progresivni rock, kakršen se je igral v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v primerjavi s tem kar so Opeth počeli na odličnem predhodniku »Heritage« (2011). Tokrat je prevladala še bolj melodična usmeritev z velikim poudarkom na melodičnih vokalnih harmonijah, zato ni presenetljivo, da gre za še en studijski dosežek, ki ne vsebuje Mikaelovega pevskega grčanja.
Tako kot v primeru »Heritage« se tudi na »Pale Communion« sliši slogovna smer, katero je Åkerfeldt skupaj z Wilsonom aktivno raziskoval tudi na projektu Storm Corrosion, kar pomeni, da gre za ambientalno mračni progresivni rock z občasnimi jazzovskimi, klasicističnimi in progmetalskimi finesami ter obveznim zaledjem mogočnih melotronskih zaves za katere je bil zaslužen klaviaturist Joakim Svalberg. Na melotron je Åkerfeldtova tovarišija začela prisegati celo še bolj kot kadarkoli prej in sploh ni dvoma, da bi bili, glede na obširno rabo simulirane orkestracije, na njih ponosni tudi (zgodnji) King Crimson, (zgodnji) Genesis in Camel, se pravi nekateri Mikaelovi najljubši glasbeni vzori. Večino skladb zaznamuje neko arhaično, skorajda srednjeveško vzdušje, za kar je odločilna pestra uporaba pastoralnih aranžmajev, medtem ko posamezne kitarska fraze ter dualne kitarske harmonije in ritmične nianse ponekod vnašajo skorajda orientalski pridih, kar je pri skandinavski skupini še posebno zanimivo in neobičajno.
»Eternal Rains Will Come«, ki vsebuje številne nore bobnarske prehode in bistroumno obdelovanje činel, ponudi precej brezkompromisen uvod v album ob katerem že takoj zastane dih. Precej hitro zavlada skrivnostno in mrakobno vzdušje, katerega še stopnjujejo subtilni klavirski aranžmaji in pastoralne kitarske variacije. Člani Opeth nato na mojstrski način izoblikujejo epski motiv, kateremu se sčasoma pridruži Åkerfeldtov dinamični vokal. Mogočne in nostalgične vokalne harmonije ves čas skladno povezujejo melotronske zavese, medtem ko za zabavno zvočno popestritev poskrbi tudi orientalsko obarvana kitarska fraza.
»Cusp Of Eternity«, ki je izšel tudi kot single in bo zagotovo že kmalu postal Opeth zimzelen, je podložen na odebeljene bas linije, medtem ko žgoče kitarske pasaže podpirajo Åkerfeldtovo petje, ki tokrat zveni kot moledovanje trpečega v puščavi. Vrhunec skladbe predstavlja njen pretresljiv refren z rustikalnimi okraski in epskimi vokalnimi harmonijami, medtem ko misteriozno vzdušje spominja na neke dvorne spletke v obdobju mračnega srednjega veka (na pamet pride fikcijska saga 'Pesem ledu in ognja' izpod peresa Georgea R.R. Martina). Virtuozna kitarska solaža lepo popestri dinamično strukturo te briljantno aranžirane kompozicije.
»Moon Above, Sun Below« je skorajda 11-minutni progrockovski ep, ki bo s svojo izjemno dinamično zvočno podobo gotovo všeč tudi vsem ljubitelje skupine Porcupine Tree, medtem ko so brutalni časovni prehodi in Åkerfeldtov to pot bolj robati ter jezni pevski pristop popolnoma specifični za Opeth. Vmesni, nekoliko psihadelični vložki še bolj razgibajo vseprisotno melodramatično atmosfero, kjer melotron doživi svoj veliki triumf, medtem ko ne manjka tudi elegičnih akordov na akustični kitari. Tedaj se nazorno sliši vpliv nekaterih progrockovskih skupin sedemdesetih, katere je Mikael poslušal 'po dolgem in po čez'. Bojevite progmetalske pasaže so na izjemno okusen način združene z masivnim meltronskim zaledjem, kar ob vnosu zanimivih vokalnih variacij poskrbi za pretresljivo atmosfero. Kratki akustični interludij je pravzaprav uvertura v izrazito mračno sekcijo v kateri je močan poudarek na masivnih plasteh orgel. Večglasne harmonije in nasršene kitarske fraze, kjer svoj pečat pusti predvsem drugi kitarist Fredrik Åkesson, se lepo zlivajo med seboj. Pretakajoče se melotronske zavese pa medtem zagotovijo epsko zmagoslavje nebeško-peklenskih hord iz Åkerfeldtove metafizične poezije.
»Elysian Woes« se odpre z melanholičnim, akustičnim uvodom, ki po ambientu spominja na konec nekega dolgega potovanja. Določeni simfonični aranžmaji v inštrumentalni sekciji rahlo asociirajo na klasične Genesis, kar še poveča vnos melotrona. Popolnoma svojstven izraz pa zagotovi Åkerfeldtov melodramatični vokal, ki ob melanholični spremljavi poskrbi za emocionalen zaključek. Enega izmed najboljših trenutkov na »Pale Communion« nedvomno predstavlja duhovita jazz rock fusion poslastica imenovana »Goblin«. To je fascinantna inštrumentalna stvaritev, kjer vmesne fusionistične improvizacije, zlasti med ritem navezo Mendez-Axenrot in električno kitaro, spominjajo na kakšne britanske jazzfusioniste v stilu Colosseum II ali Brand X, če pa bi jim dodali še trobento, bi gotovo spominjali na skupino Nucleus. Morda pa je ta briljantni inštrumental napoved prihodnje Opeth zvokovne usmeritve, kjer bo še večji poudarek na jazz rock fusionu, kar še zdaleč ne bi bilo slabo.
»River« se odpre kot pastoralna, folk balada s prijetnim akustičnim aranžmajem in večglasnim refrenom, kar spet spominja na nekatere dosežke prog klasikov sedemdesetih, medtem ko je treba na tem mestu priznati, da Opeth že dolgo niso zveneli tako ambientalno prijazno in svetlo, kar je za te velike skandinavske 'mračnjake' zares drastična sprememba. Okusna kitarska solaža razgiba pozitivno ozračje, medtem ko vnos sakralnih orgel in Mikaelov kameleonski pevski pristop nenadoma poskrbita, da se band, po ambientalni plati, spet vrne več stoletij nazaj v preteklost. V inštrumentalni sekciji se spet prelevijo v velike fusionistične improvizatorje, medtem ko melotronska valovanja vnovič dokažejo, da Åkerfeldtova fascinacija nad tem legendarnim klaviaturskim inštrumentom preprosto ne pozna meja. No, kljub temu je zaključek še vedno precej progmetalsko obarvan.
Na »Voice Of Treason« spet zavladajo tisti mračni Opeth, ki so pravkar prilezli nekje iz podrastij temačnih švedskih gozdov. Briljantni časovni prehodi, kjer nastopi mešanje naelektrenih kitarskih pasaž in mogočnih orkestralnih aranžmajev, so prava poslastica za vse ljubitelje melodramatičnih ambientalnih stopnjevanj. Åkerfeldt s svojo pevsko karizmo zopet poskrbi, da je v sporočilu skladbe moč izluščiti številne konspirativno-ezoterične vsebine, medtem ko se, mimogrede, v simfonično veličastje, 'od nekod' prikrade tudi orientalski motiv, ki bi bil zagotovo všeč tudi legendarni sekti Asasinov.
Zaključni ep »Faith In Others« je dokaj nesramežljivo navdahnjen po dveh King Crimson epskih klasikah, delno po »In The Wake of Poseidon« ter predvsem po »Starless«, saj vsebuje nekatere skorajda identične aranžmaje, soroden uvodni motiv kot »Starless« in tudi mračno, fatalistično atmosfero, vendar ni panike, da bi slučajno šlo za čisto kopijo. Tu nastopi dokončno zmagoslavje melotrona v najboljši možni King Crimson tradiciji. Pred leti so nekateri govorili o Stevenu Wilsonu in Porcupine Tree kot o duhovnih naslednikih King Crimson, toda očitno Opeth počasi postajajo glavni kandidati za ta laskavi naziv. Åkerfeldt se tu izkaže z najboljšo pevsko predstavo na celotnem albumu, znotraj katere ne manjka emocionalne variabilnosti, ki je v odličnem sozvočju z orkestralnimi zavesami in minimalističnimi improvizacijami na kitari. Vrhunec te izvrstne kompozicije predstavlja epski refren z večglasnimi harmonijami, ki v navezi z orkestracijo poskrbi za osupljivo melanholični, vendar veličastni finale na ravni najboljših Shakespearovih tragedij.
Opeth so s »Pale Communion« ustvarili resnega kandidata za najboljši progresivnorockovski album leta 2014. Njihovo artistično zorenje je vnovič obrodilo mojstrovino, ki s svojo zvočno-ambientalno globino navduši v vseh možnih pogledih. Nekateri zgodnji komentarji metalskih 'privržencev' v zvezi z glasbeno vsebino »Pale Communion« so bili precej nestrpni in na trenutke celo odkrito sovražni, kar je po svoje žalostno, saj kaže na popolno ignoranco in žanrsko zapečkarstvo, vendar je bilo po drugi strani tudi pričakovano, da bo Opeth baza privržencev vnovič, še bolj kot kdaj prej, razklana na dva pola. Tudi kremeniti metalci pa se bodo morali, prej kot kasneje, sprijazniti, da so Opeth svojo zvokovno evolucijo pripeljali na naslednji stadij artističnega in zrelostnega razvoja, medtem ko so preteklost pustili daleč za seboj.
na vrh