Pablo Honey je bil izdan leta 1993, na vrhuncu grunge gibanja, leto pred smrtjo Kurta Cobaina. Radiohead so spretno izkoristili popularnost žanra in se s hitom Creep zasidrali v srca večine introvertiranih najstnikov tistega časa (priznam, tudi sam sem bil med njimi). A pesem je prerasla svoje okove in še vedno jo lahko slišimo za zaprtimi vrati mnogih nejevoljnih in težavnih pubertetnikov.
Na prvem CD-ju najdemo album kot je bil izdan leta 1993, seveda tudi z velikim hitom Creep. Slišimo v glavnem grungersko, distorzirano jamranje, tako vokalno kot instrumentalno. Od časa do časa slišimo vplive tudi indie rocka in Brit popa. Skratka, nič pomembnega in novega. Velika Britanija ni nikoli ne vem kako sprejela grungea. Le dve skupini sta bili popularni v izvajanju tega sloga - Radiohead in Bush. Bush so bili mnogo bolj uspešni v doseganju pravega grunge občutka, medtem ko so bili poskusi Radiohead bolj jalovi in le bogovom se lahko zahvalimo, da jih je srečala pamet in so pričeli ustvarjati glasbo, ki jim je mnogo bolj pisana na kožo.
Drugi CD vsebuje nekatere redke posnetke skupine, katerih bodo gotovo hvaležni najbolj vneti privrženci skupine. Na drugi zgoščenki se nahajajo tudi nekateri demo posnetki. Ti posnetki pokažejo Radiohead še iz nekoliko bolj surovega vidika, vendar pa se tudi tam vidi kako zelo zrel zvok so imeli še preden so bili pri založbi.
Glasbeno bi nekako lahko rekli, da so Radiohead skočili na vlak grunge glasbe, ki je bila takrat popularna praktično vsepovsod. Njihova različica grungea je bila bolj slaba, preveč klišejska, srednješolska, vendar pa jim je s pesmijo Creep uspelo ustvariti himno za vse neprilagojene srednješolce in to jim odprlo vrata do svetovne slave. Zato še toliko bolj preseneča, da se v prihodnje niso podrejali pritiskom založb in trendov, temveč so z vsakim albumom postali bolj inovativni. Tukaj so ustvarili glasbo, ki ni nič posebnega, je zelo preprosta, brez domišljije, drži se klišejev, zato je toliko bolj presenetljivo, da so že na naslednjem albumu naredili takšen kvalitativen preskok. Na tem albumu izpadejo še precej naivno, slepo sledijo grungerskim trendom, tu pa tam se sliši še vpliv indie rocka in Brit popa, a nikjer ne duha ne sluha o kakšni lastni ideji. Res neverjetno je kar je sledilo!
Pablo Honey prikaže Radiohead na vrhuncu svojega samopomilovanja v smislu besedil. Thom Yorkeje kot tekstopisec na prihajajočih albumih strašansko napredoval, vendar pa je v njegovem glasu ostala tista patetičnost, ki se najbolj opazi prav na tem prvencu. Zanimivo je, da se je Yorke iz poeta srednješolskih težav prelevil v globokega družbeno-kritičnega filozofa in vizionarja, kar se vidi že na albumu The Bends.
Pablo Honey ni ne vem kako dober album. Čuti se, da so bili Radiohead še relativno neizkušeni in so iskali svojo marketinško nišo. V smislu uspeha so z albumom dosegli izjemno veliko, po mojem celo več kot so si zaslužili. Glasba ni pretresljiva, ni ne vem kako melodična in Radiohead so tudi kot glasbeniki sila povprečni. Pablo Honey je produkt svojega časa, v katerem lahko Radiohead uspeh vidijo le s finančne plati, saj album ne doprinese nič glasbeno pomembnega. Za vse ljubitelje tega albuma pa to ponovno izdajo priporočam, saj se na njej nahaja obilica skritih zakladov. Vsi tisti, ki pa želite začeti z Radiohead, raje počakajte na kakšen drug izdelek, kjer so njihove sposobnosti bolj očitne.
na vrh