Iced Earth: Overture of the Wicked

Jon Schaffer je z Iced Earth v 22 letih ustvaril enega največjih metal bandov, čigar kariera je splavila nekaj odličnih plošč, ki so se zapisale v enciklopedijo metala. Verjetno najvišje mesto pod naslovom Iced Earth dosega album Something Wicked This Way Comes (1998), ki ga je zaključila trilogija Something Wicked This Way Comes, s katero so Iced Earth začeli zgodbo o liku Set Abominae, ki sega prek več tisočletij. Ogromen pečat skupini je pustil neverjetni vokalist Matt Barlow, ki je skupino zapustil leta 2003, na prejšnji plošči The Glorious Burden (2004) pa ga je zamenjal izvenserijski Tim "Ripper" Owens. V kampu Iced Earth je nato za debela tri leta zavela globoka tišina, žejo fanov pa je pred kratkim vendarle potešil Schaffer in naznanil, da se trilogija nadaljuje!

Zgodba se bo nadaljevala na plošči Framing Armageddon, ki izide poleti, prve dražljaje za brbončice pa ponuja EP Overture of the Wicked, ki ponuja prvo novo skladbo skupine po treh letih, Ten Thousand Strong. Če so nekateri, po sicer zame osebno zelo dobri izdaji The Glorious Burden, podvomili v to, da je Schaffer še sposoben napisati odlično ploščo, Ten Thousand Strong dokazuje, da so Iced Earth še kako živi in brcajo s polno močjo. Nova skladba je klasičen, udarni val heavy/thrash metala, ki bi jo brez večjih težav lahko uvrstili na legendarno ploščo Something Wicked This Way Comes. Ten Thousand Strong začne 15 sekundni falzetni krik neverjetnega Ripperja, za katerega je težko verjeti, da prihaja iz človeških glasilk. Owens preprosto ne preneha z dokazovanjem, da je verjetno celo najboljši vokalist novejše generacije. Halfordu in drugim se lahko še kako tresejo hlače. Ten Thousand Strong je pravi epski masaker, z neverjetnim "sing-a-long" refrenom, ki zveni povsem naravno in neprisiljeno, kar je bil morda največji minus plošče The Glorious Burden, če izvzamemo epsko trilogijo Gettysburg. Očitno fantom vseeno precej bolj ležijo fantazijske zgodbe z globino kot pa zgodovinske stvaritve...

Glavnino EPja predstavlja na novo posneta kultna trilogija Something Wicked This Way Comes, ki predstavlja diskografski dragulj skupine in brez dvoma enega vrhuncev heavy metala. Puristi so se že ob novici, da bo SWTWC na novo posneta križali, sam pa Schafferjevo potezo povsem strinjam, saj bo tako veliko lažji prehod na nadaljevanje epske sage, pa čeprav vsi vemo, da je trilogija z Barlowim vokalom neopisljiva. A to je Iced Earth preteklost, ki je za nami, ostaja pa še v kako prijetnem spominu, tu je Iced Earth novega stoletja, z Ripperjem na tronu!

Produkcija "nove" trilogije je izvrstna, mnoge bo sicer zmotila nižje uglašena Schafferjeva kitara, osebno me to ne moti preveč, bas je potisnjen nekoliko v ospredje in nore bas linije v Prophecy tako dobijo malce večjo vlogo. Če česa ne gre očitati na novo posneti mojstrovini, ki to tudi ostaja, so to solaže, ki so glede na originalno trilogijo občutno izboljšane. Prav žal mi je, da Tima Millsa, ki je solaže odigral na EPju zaradi osebnih razlogov ni več v skupini. Troy Steel bo imel težko nalogo zapolniti Millsovo mesto. Na novo posneta Prophecy dobi precej bolj srhljivo atmosfero, Ripper pa vzdevku primerno trga gate! Birth of The Wicked je doživela najmanj sprememb, zveni precej podobno kot originalna skladba. Največjih "popravkov" je bil deležen zaključek trilogije The Coming Curse, ki vsaj v samih uvodnih trenutkih močno razočara, saj se je Schaffer odločil opustiti neverjetni klavirski intro v originalno skladbo. Močno upam, da ga slišim na plošči Framing Armageddon, saj naj bi trilogija doživela še nekaj sprememb. The Coming Curse odlično zapolnijo fantastični bobni Brenta Smedleya in ponovno odlična Millsova solaža, komad pa precejšnje presenečenje ponudi z uporabo sitarja in bobnov, ki skladbi dodajo zloveščo egipčansko oz. vzhodnoazijsko atmosfero, ambient pa le še nadgradi razširjeni zborovski del.

Z Overture of the Wicked ja Schafferju povsem uspelo zastavljeno. Dvomesečno čakanje na ploščo bo tako še težje. Uničeni pa so strahovi, da so se Iced Earth izpeli. Če bo Framing Armageddon zvenel vsaj približno tako kot Overture of the Wicked, prepričan sem sicer, da bo še veliko boljše, lahko mirne duše rečem, da bo to izdaja, ki bo zasedala vrhove najboljših plošč letošnjega leta.