Koprivniška voda ima v sebi nekaj upornega in kritičnega, zaradi česar lahko pred podravsko banovino vsi upravičeno snamemo klobuk z glave ter jim damo priznanje – hrbtenice upora niso zlomili niti ustaški kolaboracionizem s Hitlerjevo vizijo enega reicha, enega naroda in enega fürerja, niti socialistični čas »diktature« proletariata niti metamorfoza izprijene kapitalistične lakomnosti v nekaj, kar lahko sedaj ironično imenujemo »sanje o veliki srečni Evropi«, glasni »NE« uzurpaciji, poneumljanju in izkoriščanju pa zlahka najdete tako v poeziji kot tudi v glasbi, ki jo iz sebe izcejajo izvrstni melodiki punka – neuničljivi Overflow. Kaj je bolje? Poezija ali glasba? Zakaj bi izbirali? Overflow v svojem zadnjem, prekleto aktualnem ploščku, ki je po sadomazohistično sladkem Hit Me letos prekosil pričakovanja, s poroko Overflow ostrine in liricizma kritičnega poeta, ubitega pod škornjem fašističnega režima, poeta rodne hrvaške grude ter glasnikom socialne nepravičnosti, Mihovilom Pavlekom Miškino, pa je rezultanta izjemen album, ki bruha revolt v času, ko je revolt krvavo potreben. Ni denarja, ni dela, ni kruha, ni prosperitete, ni upanja, ugaša tudi luč svetle prihodnosti, mladina pa ostaja brez rezerve, s katero bi lahko odgovornost prelagali na boljši jutri, ki vprašanje, kdaj bo prišel.
Naloga, ki si ga je na pleča naprtal koprivniški četverec z energičnim revolucionarnim krmarjem na krmi, je bila vse prej kot enostavna. Postaviti sebe v čevlje in pozicijo, pogleda človeka, ki je pisal verze na prelomu prejšnjega stoletja, v času vzpona naci-fašistične doktrine pa bil krvniško umorjen v Jasenovcu (natančneje ne tako daljnjega leta 1942) zveni na prvi pogled vse prej kot enostavno, že s prvim poslušanjem album Overflow & Miškina pa je aktualnost verzov podravskega poeta čutena, slišana in čutena skozi sleherno poro. Stvari se v zgodovini dogajajo vedno dvakrat, je pisal Hegel: prvič kot tragedija, drugič kot farsa, očitno pa je več kot potrebno bolečo stagnacijo mentalitete in ponavljanje istih izkoriščevalskih vzorcev novodobnega zasužnjevanja servirati tako, da bodo po žmohtu posegli tudi tisti, katerim knjige, poezija in intelektualna aktivnost smrdijo. Dober posrednik je zato glasba in Overflow so tokrat s svojo prepoznavno strukturo dobro zastavljenega bridkega in obenem poskočnega punk rocka kot glasbeni katalizatorji dobro znane a nepredihane stare zgodbe opravili levji delež pri polnjenju naboja, zaradi katerega lahko že zdaj povem, da so fantje prekosili sami sebe in dodali svoji diskografski briljanci še en neverjeten in krvavo potreben briljant, ki ne kompromitira čisto nič!
Overflow so doslej penetrirali v svet z angleškimi verzi in všečnimi notami, tokrat pa ostri kitarski minimalist s stilom Nikica Jovanović, basist Zoran Piberčnik, ritmik per excellance Marko Kuhar ter neuničljivi grleni adut zasedbe, vitalni Goran Živković v svoj jezikovni kompendij vključili brutalno iskrenost domače hrvaške govorice. Koprivniško-varaždinski organizem s štirimi glavami je tokrat predihal materinski krik upora ter zveni bolj udarno in prepričljivo kot kdajkoli prej. Po popoidnem uvodu Proljetne pjesme I, ki spominja najprej na kak izdelek rijeških nebrzdancev Let 3, se razprejo vsi registri in plamen kohabitiranja lastnih idej ter tujih besed prebije plafon na polno. Overflow zazvenijo kot oni sami in primerjava tako z obalnimi heroji punka (ah, ko pomislim na Termite, pa Let 2 ...) kot tudi purgerskimi praporščaki elite (jap, pomislite verjetno tudi na Hladno pivo, ne?) je zgolj hipna in povsem nezavedna. Izjemni komad Na paši poetično poveličujo sladki vonj domače grude, ki se ji mladina ne odpoveduje, je pa z domovino vse prej kot zadovoljna. Gre torej za sociološko analizo, ki pa izžareva realnost, stvarnost in ne blodnje kakšnega pred svetom skritega kabinetnega misleca, ki blodi o stvareh, ki so povsem nebistvene. Žika, izobraženi vokalist zasedbe Overflow, se kljub diplomi ne odpoveduje dejstvu, da smo vsi, kljub temu, da živimo v mestih, bolj kmetje brez zemlje kot kralji na Betajnovi, s svojim čutenjem, videnjem in doumevanjem Miškine pa servira vse adute za zaljubljanje v celoto in posamične dele celote. Usred ciče zime je glasbeni monolit kitarskega kompaktnega udara, izvrstne ritem sekcije Overflowov kot tudi kontekstualno repetitivnostjo hipnotičnega Žikinega vokala. In nato dramilo s skladbo Bijeda. »Kruha nema / zarade nema / novaca nema / ovrha se sprema,« kriči iz slehernega kota dobro uravnoteženega frontalnega izliva besa. Nasproti narodu stojijo varuhi reda, ki varujejo oligarhe, objokani in lačni ter v obup ter stagnacijo pahnjeni Ivani brez zemlje. Zajebano je živeti na selu, vasi, v Govejem dolu, če še zemlje nimaš, polja pa ne rodijo nič ...
S posvetilom mrtvi prijateljici (Kad u noći sve se smiri) se Overflow odločijo boriti proti temi in brezupu, človek pa pomisli, da Žika objokuje izgubo Sreče in Prihodnosti bolj kot meseni pokojni nesojeni sopotnici na poti skozi življenje. Udarni komplet izvrstne godbe, liricizma ter nadstandardne produkcije vodi na sprehod do naslednjega groba še ene mrtve prijateljice, ki pa podaja manj optimistično noto s pesimističnim pridihom sivega svinčenega neba. Tmurno je nebo, hladen zimski hlad pa ob rahlem tempu bobnov z minimalističnim dotikom klavirskih tipk vodi na megleno pokopališče spominov, kjer se prebuja nekaj vročega, upornega in žgočega. Pjesma međimurskog zlatara je cinični 'fakof', ki prek speva srečnih ljudi, ki to niso, poudarja bedo časov, kjer smo vsi srečni zavoljo imaginarne igre cifer in ničel na naših računih, delo in dostojanstvo človeka pa je moč meriti z globino denarnic. Smo res prispeli do dna svoje človeške plitkosti, sprašujejo Overflow in Miškina, odgovor pa ponudijo v izjemnem spletu skladbe Invalidova pjesma. Udarni val punk rocka na potenco pove zgodbo človeka, ki je imel vse – življenje, pesem na ustih, žito v dlaneh in bogastvo mladosti in sreče v prsih, nato pa je nastopil čas brezumnega poziva v boj za napačne ideale. Biti vojno za politike, ideologe, izme take in drugačne vrste je neumen, na limanice (samo)uničenja pa so se ujeli mnogi, številni pa se še bodo, pred vojno, nesmislom morije, zavajanja pa svari kompaktni dvojec punkerjev in poetov v podobi Overflow in Miškine. Vpreženi smo v uzde in vajeti lastnega fijakerskega zavajanja dajemo sedaj samovoljno v roke bebcem v saboru, parlamentu, senatih tako doma kot v »modrem« Bruslju, Pjesma kirijaškog konja pa je stampedni galop po gazu vseh nas, ki nas z biči za nepokorne, lažno lučjo za zaslepljene in praznim upanjem za zasanjane ponujajo prav vsi delegati novega sistema novega svetovnega reda. Overflow so ostri in dobri interpreti, udarni val brutalne godbe pa vodi izjemni plošček do finala neusmiljeno in brez olepšav. Usodo nosimo na svojih plečih ter v svojih dlaneh vsi sami, kaj pa nameravamo storiti pa je na nas samih, dragi moji. Finalni izzven dobi album v podobi sklepnega speva skladbe Orač, ki strne smisel skladbe v verze, ki povedo vse: »I budi i raste, donosi nam ploda / Hoče li več jednom doći i sloboda?«. Bo, ko bomo po njej posegli sami, nemo dopolnjujejo in odgovarjajo Overflow, sugerirana nota revolta pa je razumljiva sleherniku, ki premore malce intelekta in občutka za stvarnost.
Overflow so s ploščo Overflow & Miškina prestopili iz polja pozitive in energične brezskrbnosti na tla klenega političnega upora, iz pasive brezciljne suburbije k eksistenci s smislom za vse in ne samo zanje same. Plošča je tako večplastna, da ponuja obilico potešitve tako za tiste, ki iščejo zgolj dobro glasbeno sprostitev znotraj nakopičenih tenzij kot tudi za tiste, ki iščejo v glasbi in besedilih globino, smisel in tisto, kar v srži vsega dobrega pomeni »žmoht«. Tudi s pomočjo besed davno preminulega poeta se občutek aktualnosti sporočil zasedbe Overflow nikjer ne izgublja in nikjer ne puhti v nič. Plošča je kompaktna, suverena in brez praznih polnil, ki bi kradla čas in pozornost, četverec pa si je tokrat dejansko oprtal za pas najboljšo ploščo, kar so jih do danes oprtali, ne da bi s tem podcenjeval visoko raven kvalitete, ki so si jo postavljali od prvenca Through The Departement Store dalje. Fantje so medtem odrasli v može, ki sedaj, ko pozivajo k revoltu in revoluciji, vse tudi razumejo, s poklonom padle žrtve revolucije. Revolucija žre svoje otroke, po Leninu, Trockem, pa morebiti bolj aktualnih likih, kot so bili Gandhi, Lennon in nenazadnje tudi Miškina pa je dejstvo, da se zavoljo tistih, ki so padli pod meči, kroglami in kritikami »pravovernih«, mainstream ideologov ter nestrpnežev ne smete odpovedovati svoji drži, svoji misli, svoji poti in svojemu poslanstvu postati človek, ki lahko bedo današnjega sveta spremeni v blaginjo boljšega jutri za naše zanamce. Del poti je tudi spust na realna tla in okušanje grenkobe časov, ki nam dandanes vse prej kot prizanašajo, a se s sistemskim programiranjem v pasivne robote, pokorne brezidejnim in izgubljenim oligarhom v političnih foteljih moči ne smemo (in če ste še količkaj živi niti ne moremo) nikoli strinjati. Overflow & Miškina povedo vse to in še več, izjemen presežek letošnje Dallasove produkcije pa si zasluži še kaj več kot stoječe ovacije tistih, ki jim je uspelo koščke mentalne sestavljanke prevesti iz koščkov v celostno sliko!
na vrh