Zappa, Frank: Over-Nite Sensation

"Over-Nite Sensation" je predstavljal še enega izmed številnih dramatičnih slogovnih preobratov v Frankovi izjemno bogati in razburkani karieri s katerim je postavil nov mejnik pri izumljanju specifičnih in neponovljivih, večinoma avantgardno-satiričnih in visoko kompleksnih oblik popularne glasbe. Legendarni komponist se je v tistem obdobju svojega glasbenega ustvarjanja odločil, da po dveh jazz rock fusion mojstrovinah, "Waka/Jawaka" (1972) in "The Grand Wazoo" (1972), ter okrevanju po težki poškodbi s strani nekega neuravnovešenega koncertnega obiskovalca, ki ga je prisilila v skoraj enoletno koncertno mirovanje, obnovi svojo spremljevalno zasedbo The Mothers Of Invention ter posname album, ki bi bil težko slogovno bolj drugačen od obeh omenjenih predhodnikov in bi bil pravi šok v primeru, če bi šlo za katerega koli drugega glasbenega ustvarjalca kot Zappo. Na njem je namreč popolnoma opustil svoje koketiranje s kompleksnim jazz rock fusionom ter se podal v precej lahkotnejše in bolj melodične hard rockerske vode. S slednjimi se je v dotedanji karieri sicer že nekajkrat spogledoval (najbolj očitno na "Chunga's Revenge", 1970) vendar nikoli v takšni meri kot na "Over-Nite Sensation", kateremu ne manjka duhovitih kitarskih rifov, številnih spremljevalnih večglasij, udarnih ritmičnih prehodov in z bluesovskim melosom začinjenih kitarskih solaž, ponavadi povezanimi s težko rockovskim izročilom. Nove glasbene pustolovščine je kot ponavadi podkrepil s svojim značilnim občutkom za družbeno satiro in (samo) ironijo, ki mu je prinesel sloves (ali kritiko; odvisno od posameznikovega dojemanja njegove glasbe) očeta t.i. komičnega rocka.

Tedanje sanjsko moštvo na novo obnovljenih The Mothers Of Invention je bilo sestavljeno iz nekaterih starih Frankovih pajdašev na čelu s klaviaturskim čudodelnikom Georgeom Dukeom, francoskim violinskim virtuozom Jean-Luc Pontyem, vsestranskim Ianom Underwoodom na pihalih (povratnikom in edinim članom originalnih The Mothers Of Invention), njegovo družico Ruth na tolkalih in Salom Marquezom na trobenti kot tudi iz nekaterih novih obrazov na čelu z Ralphom Humphreyem na bobnih ter bratoma Fowler na trombonu in bas kitari. Spregledati pa ne gre tudi številnih imenitnih (spremljevalnih) pevskih gostov na čelu s Tino Turner in njeno spremljevalno zasedbo The Ikettes (svoje spremljevalne pevske talente je prispevala na večini skladb na albumu, še posebno pa se je izkazala na zaključni in najbolj priljubljeni skladbi z albuma, "Montana"; iz neznanih vzrokov pa njeno ime ni bilo navedeno v originalnih zaslugah za album), Kinom Vassyem na spremljevalnih vokalih, ki je v svoji karieri sodeloval tudi z Elvisom Presleyem in Kennyem Rogersom ter Rickyem Lancelottijem, ki je prispeval svoje raskavo in strastno vreščanje na "Fifty-Fifty" ter "Zomby Woof". Večino vodilnih vokalov na albumu je sicer odpel kar Frank, katerega specifični sarkastično-posmehljivi in namerno nekoliko nadležno obarvani vokal, ponavadi najboljše izpade na skladbah, ki vsebujejo straniščni humor, katerega je na tem albumu v izobilju. V besedilih večine skladb z "Over-Nite Sensation" ne manjka najrazličnejših seksualnih in družbenih aluzij medtem, ko je politična satira očitna samo na "Fifty-Fifty" ter zaključni "Montana".

Glasbeno je "Over-Nite Sensation" eden izmed najbolj dostopnih in najmanj kompleksnih albumov v Frankovi karieri s številnimi krajšimi skladbami, katerim pa seveda ne manjka značilnih glasbenih izzivov in preprostost posameznih aranžmajev je pogosto varljiva. Frank je na tem izdelku prvič dokazal, da lahko ustvari album s katerim lahko doseže tudi širše občestvo, katero še pred leti ni imelo nobenega posluha za njegove številne burkaške eksperimente. Verjeli ali ne, album je ob svojem izidu doživel celo zaznaven komercialen uspeh na ameriških glasbenih lestvicah in postal Frankov prvi album, ki si je prislužil zlat status. Za tako raznovrstnega glasbenika s stalnim in izjemno zvestim poslušalstvom je bilo to samo še vprašanje časa, zagotovo pa je k temu nekaj prispevala tudi pomanjkanje običajnih pikrih političnih satir, ki so marsikoga odvračale, da bi se dejavneje poglobil v Zappa glasbeni multi-univerzum. Tudi ta podatek priča o neobičajni dostopnosti "Over-Nite Sensation", ki poleg duhovitih in kreativnih hard rockerskih pasaž vsebuje še občasne primesi funka, progresivnega rocka s poudarkom na jazzovskih aranžmajih ter kančke nekaterih drugih glasbenih zvrsti. Na albumu se je obenem nahajalo obilo koncertnih favoritov na čelu s "Camarillo Brillo", "I'm The Slime", "Dirty Love", "Zomby Woof" ter "Montana", ki so se skozi leta uveljavile kot redni ali občasni gradniki Frankovih nastopov.

Že uvodni takti (za Frankove razmere) izjemno lahkotne "Camarillo Brillo" napovejo, da je ta album radikalno drugačen od preteklih komično-veličastnih jazz rock fusion epopej ob pomoči big banda. V osnovi gre za lahkoten hard rock s šaljivim besedilom v katerem ne manjka seksualnih aluzij. V naslovu skladbe pa je zaznati tudi parodijo na račun kalifornijskega mesta Camarillo, ki se rima na Brillo, kar je sicer ime nekega podjetja za proizvodnjo straniščnih pripomočkov. Frankovo sofisticirano menjavanje bluesy akordov ter duhovita in kreativna uporaba pihal v ozadju so ključni gradniki ene izmed najboljših in najbolj priljubljenih izmed bolj melodično obarvanih stvaritev njegove kariere. V vzdušju skladbe je moč zaznati tudi nek mehiški priokus, zlasti po šaljivem verzu o mehiškem ponču. Na "I'm The Slime", katero odpre kratka, a nagajiva solaža, nastopi prva družbena satira na albumu (na račun nekaterih "zabavnih" TV programov). Uporaba pihal v ozadju, številni efekti na kitari ter raztresen ritem dajejo kompoziciji izjemno komičen podton. Frankovemu narativno obarvanemu vokalu, ko namerno zveni kot kak perverzni družbeni odpadnik dajejo še poseben čar izvrstni ženski spremljevalni vokali Tine Turner in The Ikettes v refrenu ter šaljiva pihalna sekcija. Skladbo v zaključku razširi še prepoznavna, burkaška Frankova kitarska solaža.

"Dirty Love" je še ena izmed krajših in melodičnih, hard rockersko obarvanih skladb, ki se je s svojim spevnim in prepoznavnim refrenom skozi leta uveljavila kot ena izmed najbolj priljubljenih Frankovih klasik. Udarna ritem linija je podkrepljena z izjemno šaljivim besedilom v Frankovi vokalni interpretaciji in bogatimi spremljevalnimi vokali. Izborno. Na "Fifty-Fifty" se v vlogi norega vreščača predstavi neukrotljivi Ricky Lancelotti, kateri je prispeval enega izmed najbolj prepoznavnih vokalov v Frankovi diskografiji sploh. Družbo na vokalu mu v refrenih dela tudi sam Frank. Poleg burkaških vokalov je ta skladba prava poslastica za vse ljubitelje inštrumentalnih virtuoznosti. Solo demonstracijo si namreč najprej privošči George Duke na sintetizatorju (Duke je bil na splošno eden izmed vodilnih pionirjev na področju uporabe sintetizatorjev), sledi mu Ponty z gurmansko solažo na violini, na koncu pa vpade še Frank s š eno izmed tistih njegovih "gate (ali še boljše modrce) trgajočih" kitarskih solaž. Še posebno izborno pa zveni zaključna pihalna sekcija, ki se v zaključku pridruži razposajenim kitarskim pasažam. To odlično kompozicijo ves čas kar razganja od pobalinskosti in neukročenih strasti za kar je gotovo najbolj zaslužen Lancelotti.

Sledi še ena burkaška poslastica "Zomby Woof", katera poleg udarnih hard rockerskih kitarskih pasaž in mogočne uporabe bobnov, vsebuje tudi številne elemente jazza prek kompleksne rabe pihal in klaviatur. Še posebno navdušuje odličen refren s spremljevalnimi ženskimi vokali, ki nastopi po vsaki kompleksni, raztreseni in jazzovsko obarvani inštrumentalni sekciji. Tudi tu se na glavnem vokalu repenči vselej strastni Lancelotti, ki včasih zveni že skoraj kot kak nenasitni rosomah ali žeruh (namerno se trudi zveneti zlobno, a v resnici izpade groteskno smešno). Frankove na milje prepoznavne vesoljske kitarske solaže, ki še dodatno obogati skladbo pa sploh ni treba omenjati. Zagotovo še eden vrhuncev albuma. Na izjemno zabavni "Dinah-Moe Humm", kjer se duhovito mešajo elementi funka, jazza in hard rocka, poslušalca v srednjem delu preseneti precej sočna sekcija, ki spada med ene izmed seksualno najbolj provokativnih v Frankovi karieri. Slednji si v prvem delu sicer privošči eno izmed svojih najbolj zabavnih vokalnih predstav, ki že skorajda meji na rap (kakih deset let prej preden se je sploh pojavil ta termin). Tu si privošči tudi nekaj nagajivih šal z erotični izlivi, ki so že skorajda na meji mačizma posebne disciplinske komisije za ugotavljanje posebnih talentov izbranih grupijevk. Sledi precej sočen "posteljni dialog", kjer se slišijo tolkala, ki naj bi simulirala tresenje posteljnih rekvizitov, navodila ter vzdihi ugodja (močno upam, da v resnici ne gre za posnetke rekreativnih dejavnosti z Gail Zappa, temveč "samo" za "razgovor" z eno izmed Iket). Seveda ne prva, ne zadnja demonstracija tovrstnega straniščnega humorja, ki mu je v karieri prinesel vsaj toliko privržencev kot mu jih je odnesel.

Zaključna "Montana", ena izmed najbolj priljubljenih in prepoznavnih del Frankove kariere pri kateri ponovno aktivno sodeluje Tina Turner s svojimi Iketami, pa je bila samo še jagoda na vrhu smetane tega odličnega albuma. Besedilo je parodija na komercializacijo zasebnega kmetijstva in govori o nekemu bedaku, ki sanjari, da bi se preselil v Montano, kjer bi si poleg poljedelstva lahko ustvaril velik biznis na račun gojenja sviloprejk oz. iz pridelovanja svile. Skladba je po strukturi najbolj lahkotna izmed vseh del na albumu in besedilo je v Frankovi maniri odpeto v kar se da šaljivemu tonu. Izvrstne ženske spremljevalne harmonije, še posebno v refrenu in v zaključku, so za vse prste polizat, odličen pa je tudi uvod na bobnih. Po prvem refrenu sledi tudi daljša in precej kompleksna kitarska solaža. Kljub navidezni dostopnosti in vsesplošni melodičnosti pa gre v resnici za še eno precej kompleksno kompozicijo, strukturirano na izjemno neobičajen način. K dodatni komičnosti prispevajo tudi uporaba vibrafona ter občasne norčave spremljevalne harmonije. Vseeno pa ga ni čez izvrsten zaključek, ko se v spremljevalne vokalne harmonije poleg Franka in žensk vključi še Kin Vassey, ki daje s svojimi "jipi-o-aj- taje" refreni skladbi tisti primerni, kavbojski pridih značilen za nekdanji divji zahod, kjer leži Montana. Baje je bila Tina tako navdušena nad končno verzijo skladbe, da je v studio na poslušanje povabila tudi svojega tedanjega moža, razvpitega Ikea Turnerja, ki je po minuti poslušanja v svojem tipičnem slogu izjavil "kaj za hudiča je to sranje?" Morda je tudi to eden izmed vzrokov zakaj gospa Turner ni bila navedena pri zaslugah za album. Prava škoda, ker bi ta podatek zagotovo prispeval k še večjemu komercialnemu uspehu albuma

"Over-Nite Sensation" je še danes eno izmed najbolj dostopnih in priljubljenih del iz Frankove brezkončne glasbene zakladnice in brez dvoma še ena mojstrovina tega neuničljivega genija, ki sodi na polico slehernega dobro stoječega gospodinjstva. Z njim je Frank zakorakal v svoje komercialno najuspešnejše obdobje. Še konec 60-ih let, ko je s svojo tedanjo spremljevalno zasedbo širom ZDA veljal za nevarnega odpadnika in provokatorja, če že ne za revolucionarni element (ta sloves je med ameriško (in rusko) skrajno desnico sicer obdržal vse do konca), bi bil zanj kakršen koli večji komercialni uspeh svojevrstna senzacija brez primere. To obdobje je bilo obenem tudi izjemno kreativno in v njem je v kratkem roku ustvaril nekaj ključnih albumov svoje neverjetne in izjemno plodovite kariere.