Legendarni Peter Hammill, vsestranski angleški pevec, kitarist, igralec klavirja, skladatelj in poet, ki se je v kolektivno zavest glasbenih gurmanov zapisal predvsem kot vrhovni gromovnik progresivno rockovskih titanov Van Der Graaf Generator, se je leta 1977 nahajal na posebni življenjski prelomnici, saj se je v tistem času razšel z dolgoletno družico Alice. Njej in vsem (nekdanjim in potencialno bodočim) razpadlim zvezam je posvetil svoj šesti samostojni studijski izdelek s pomenljivim naslovom "Over", ki hkrati simbolizira konec neke artistične ere, predvsem prvega desetletja Hammillovega glasbenega ustvarjanja. Tovrstna spustitev na globoko osebno raven je vsekakor predstavljala nepričakovan in dokaj nenavaden preobrat za glasbenega umetnika, ki je, tako prek samostojnih, kot VDGG glasbenih dosežkov, zaslovel po mračnih, distopičnih in postapokaliptičnih liričnih tematikah v katerih ni bilo veliko prostora za pojme kot so 'ljubezen', 'zveza', 'odnos', 'simpatija' itd.
Zato ne preseneča dejstvo, da gospod Hammill osebno "Over" šteje med svoje najpomembnejše samostojne dosežke. Upoštevati je treba, da se je v času nastajanja te njegove studijske klasike, ko je hkrati poveljeval še Van Der Graaf barki, šele približeval tridesetemu letu, zato so se ga dogodki povezani s srčnimi tegobami toliko močneje dotaknili. Petru so na albumu, kot se je ponovilo velikokrat v njegovi solo karieri, pomagali kar njegovi Van Der Graaf pajdaši in sicer kratkotrajna inkarnacija banda v kateri sta se poleg dolgoletne bobnarske avtoritete Guya Evansa nahajala še VDGG povratnik na bas kitari Nic Potter ter violinist Graham Smith (ex-String Driven Thing). Ravno po zaslugi slednjega imata kompoziciji "Autumn in "Betrayed" vrsto sočnih violinskih pasaž, medtem ko se simfonični ep "This Side of The Looking Glass" šibi od razkošnih orkestralnih aranžmajev pod dirigentsko palico Michaela Branda.
V nasprotju s prehodnim albumom "Nadir's Big Chance" (1975) na katerem je Peter inovativno eksperimentiral s proto punkom, simfonično prog rockovski "Over" s fuziranjem simfonike, akustične pastorale/folka in rocka predstavlja nekakšno vrnitev nazaj k umetnikovim glasbenim koreninam. Tisto, kar je poleg njegove običajne, povsem unikatne in občudovanja vredne vokalne gromovitosti najbolj pomembno, je to, da je v tej fazi svoje kariere nekako dozorel tudi v vlogi solidnega akustičnega kitarista, medtem ko na električni kitari preseneti s peščico okusnih solaž. Prevladujoče vzdušje na "Over" je po pričakovanju in v skladu z njegovim konceptom mračno, a vendarle ne tako mračno kot so privrženci ponavadi vajeni od gospoda Hammilla, saj vanj večkrat posveti pozitivističen žarek upanja na svetlejšo prihodnost.
Narava posameznih kompozicij je v skladu s Petrovo bogato eksperimentalno tradicijo pošteno razgibana in kar se da nepredvidljiva. Tako se denimo na uvodnem energetskem katalizatorju "Crying Wolf", katerega odlikuje mogočen kitarski rif in togoten vokal, odkrito poda v epsko zasnovan trdi rock ter obenem ponudi eno najboljših kitarskih solaž iz zgodnje faze svoje samostojne kariere. "Autumn" s svojo kontemplativno, melanholično naravo sredi katere vladajo simfonični aranžmaji na klavirju in violini, predstavlja temeljit kontrast glede na udarnega predhodnika. Petrova vokalna intonacija vnovič na osupljiv način prehaja od izrazito visokih do srednjih in nizkih leg. Epska "Time Heals" je neobičajno melodična, inteligentno strukturirana, kompleksna kompozicija s svečano in melodramatično ambientalno naravo, ki bi se lahko v primeru, če bi vsebovala poudarjeno brutalno ritmično pasažo, daljšo improvizacijo ali kaotičen časovni prehod, mimogrede lahko znašla tudi na kakšnem VDGG albumu. "Alice (Letting Go)", že po naslovu in besedilu sodeč najbolj osebnostno usmerjen dosežek na albumu, je precej mračna pastoralna ekskurzija na akustični kitari z agresivnim sosledjem akordov.
"This Side of The Looking Glass" je simfonično prog rockovska epopeja z razkošnimi orkestralnimi aranžmaji in nenavadno pozitivnim, skorajda dvigujočim ambientom, kar najbolj prija vsem tistim, ki obožujejo fuziranje klasične glasbe in rocka. "Betrayed" s sunkovitimi, temperamentnimi akordi akustične kitare, borbeno razpoloženim vokalom v katerem se čuti gnev in razočaranje ter mogočnimi violinskimi pasažami predstavlja vrnitev mračnega razpoloženja, ki prevladuje skozi večino albuma. Na "(On Tuesday She Used To Do) Yoga", kjer z vso močjo zavladata ambientalna mračnost in brezup, ni mogoče spregledati Petrovega cinizma in posmeha na račun najljubših prostočasnih dejavnosti svoje nekdanje družice. Melanholična akustična melodija je pospremljena z vrsto razdraženih efektov v ozadju ter čustveno izrazito kompleksno vokalno predstavo.
Zaključni ep "Lost And Found" je prav tako potencialen kandidat za VDGG material, saj vsebuje vrsto avantgardnih vložkov, odlično kitarsko solažo, disonantne prehode , raztresene klavirske pasaže in Petrovo najboljšo vokalno predstavo na celotnem albumu. Besedilo predstavlja poetovo dokončno pomiritev z nastalo situacijo, kateri sledi radostno spoznanje, da je po novem končno 'svoboden', odrešen spon disfunkcionalne zveze, kar lepo ponazarja optimističen dvig vzdušja v zaključnem delu te izvrstne kompozicije.
Mojstrovina "Over", še en imeniten dosežek iz Hammillove samostojne zapuščine, je legendarnega glasnika postapokalipse predstavila v zanj neobičajni vlogi razočaranega poeta neiztrohnjenega srca. Samo umetnik njegovega kova je bil sposoben v glasbenem svetu tako obrabljeno in trivialno tematiko kot so osebna ljubezenska razočaranja, ki se ponavadi velikokrat izrodijo v izdaten vir patetike, predstaviti na tako inteligenten, kompleksen in izpolnjujoč način s katerim se z lahkoto dotakne poslušalčeve duše. S konceptom se še danes lahko zlahka poistovetijo vsi moški poslušalci, ki so že kdaj doživeli bližnje srečanje z 'Alico', kar pa še zdaleč ne pomeni, da se nad "Over" ne more navdušiti nobena predstavnica nežnejšega spola, saj lahko nanj gledajo tudi z nasprotnega zornega vidika.
na vrh