"Outsider" je skupno 24. studijski album Uriah Heep in prvi brez legendarnega basista Trevorja Bolderja, ki je maja 2013 preminil zaradi raka na trebušni slinavki. Vmesna dekada delovanja skupine med letoma 1998 in 2008 je bila za Uriah Heep povsem sušna kar se studijskih izdaj tiče. Dobili pa smo kopico razno raznih kompilacij in koncertnih posnetkov. V zadnjih šestih letih pa dostavljajo tako Uriah Heep že tretji studijski album.
»Wake the Sleeper« je prinesel korenit obrat k pionirski retro-zvočnosti skupine, z mnogimi slogovnimi karakteristikami, ki današnje Heep smiselno zbližujejo z njihovo klasično ero delovanja sedemdesetih let. Tudi »Outsider« zadržuje tovrstno usmeritev. Očitno so Uriah Heep sklenili, da bodo na zrela leta delovanja zasedli takšno nišo, ki bo najbolj sprejemljiva za njihove dolgoletne privržence, ki so skozi dekade vztrajanja s skupino prav tako korenito osiveli in dozoreli. Roko na srce rgre po drugi plati za vrsto ležernosti, ki si jo lahko z rutino in izkušnjami delovanja v biznisu preko 40. Let tudi privoščiš. Evolucija skupine je ustavljena, prefinjenost rabe vzvodov ugajanja množicam pač ne.
Tu je torej znova tista čokata Hammond zavesa, ki magnificira vselej jasno izpostavljeno kitarsko frazo značilne Mick Box gravure, zabeljena z dovršeno in nalezljivo melodičnostjo vodilnega vokala Bernie Shawa, atmosferično podkrepljenega z značilnimi vokalnimi harmonijami. Obenem lahko zaključimo, da prinaša »Outsider«, za razliko albumov »Wake« the Sleeper« in »Into the Wild«, daleč najbolj angažiranega Russella Gillbrooka na bobnih. Mož je vnesel do tega dne v Heep glasbo največ svojega lastnega bobnarskega značaja, na albumu pa izstopa zlasti izdatnejša raba in izpostavitev dvojnega bas boben pedala, ki plemeniti osnovne ritmične strukture in razgibava dinamični razvoj skladb (The Outsider).
Uriah Heep ostajajo tudi z novim albumom rutinirani tvorci kompaktnosti in velike melodične izdelanosti vodilnih glasbenih form. Skupina je tako izkušena v postavljanju aranžmajev, da ne more storiti napake. V teh rutiniranih sferah izkoriščajo preverjeno recepturo, s katero delujejo predvidljivo in do neke mere hipoma osvojljivo. »Outsider« nosi znova silno zgoščeno, dinamično, kompaktno in domala »koncertno« zvočnost v produkciji. Skupina je znova snemala v studiu »v paketu«, enovito! Kot bi igrala koncert. Večino solaž je Mick Box položil v prvem poizkusu. Velika odlika torej, ki je garant velike zvočne avtentičnosti Uriah Heep. Tudi ta album, tako kot vrsta preteklih Uriah Heep albumov, poseduje, ob dovršeni muzikaličnosti, tudi atmosferični element bombastike (pompoznosti).
»Outsider« prinaša malho besedil, ki z verzi izkazujejo, da so se Uriah Heep sporočilno izpeli, obrabili. Uporabljajo besedne zveze, ki so jih uporabljali v besedilih starejših albumov, obenem pa ta poetična »osirotelost« štrli (izstopa) na točkah, kjer prehajajo skladbe v repeticije refrenov, kar deluje naivno (npr. pootročena Rock the Foundation, Looking At You ali Jessie). K sreči ni nobene skladbe na albumu, ki bi nosila tako »tumpast« refrenski napev, kot ga poseduje Nail on the Head s prejšnjega albuma »Into the Wild«.
Izmed zadnjih treh albumov skupine, velja »Outsider« za najbolj "svetlega". Je izrazito optimistično naravnan album, na kar opozori takoj otvoritvena skladba Speed Of Sound , kot tudi takoj za njo zapeljivo zibajoči rock n' roll-er in prvi predstavitveni single albuma za skladbo One Minute. V tem kontekstu se razvija tudi Looking At You, ki bi lahko bila, glede na visoko kompaktnost melodičnih form, mirne duše izbrana za še en single albuma Naslovna skladba je še ena tistih, ki želi priklicati magijo hitov tipa Free N' Easy. Dobrodošli zasuk atmosfere prinaša najboljša skladba albuma Can't That Take Away, ki se zgleduje v drama momentu po vibraciji skladb Uriah Heep albumov »Sonic Origami« (1998) in »Sea Of Light« (1995) – zlasti zavoljo kitarskih fraz Micka Boxa in seveda s temeljno razliko, da Uriah Heep tudi na tem albumu ne uporabljajo sintetizatorjev, pač pa izključno čokatost Hammond linij.
Uraih Heep se ugodno počutijo v tej »status quo« situaciji. Izkušnje in rutina jim stojijo ob strani, zato ne morejo storiti kreativnega spodrsljaja. Skladno s pričakovanji, smo dobili pričakovani album skupine. Je znova zelo kvaliteten. »Stoji« kredibilno in izpolnjuje vse zahtevane glasbene standarde Uriah Heep stereo-tipskosti zadnjih šestih let. »Outisder« ne prinaša nikakršnih idejnih izzivov. Tako v slogovnem, kot zvočnem smislu.
na vrh