Ko govorimo o Volbeat, primerjava biološkega termina biotska raznolikost z njmi, ne bi bila daleč od resnice. In še posebej to velja za njihov zadnji album Outlaw Gangsters and Shady Ladies. Če so do sedaj bili poznani po mešanju rocka, metala, countrya in rockabiliya, so na doslej najbolj raznoliki plošči te stile pomešali še s thrashom in popom in vse skupaj v svojem stilu začinili z melodiko, ki gre v oni del možganov, ki skrbi, da se nam melodije požvigavajo še nekaj časa, po tem ko smo jih slišali. Struktura albuma je takšna, da bodo fantje zaradi nabora imeli težave pri izbiri singlov. Kar bodo nekateri skupini očitali kot skok v bolj mainstreamovske vode, pa skupini sigurno prinaša dodatne poslušalce in dodatno uveljavitev na sceni.
Sigurno pa je k novostim na albumu doprinesel tudi novi član zasedbe. Danci so pred snemanjem za koprodukcijo albuma zaprosili bivšega solo kitarista Anthraxov, Roba Caggianoja,. Med samim snemanjem je prišlo do take kemije med Robom in preostalimi člani, da je le-ta postal stalni član zasedbe. Melodika njegovih solaž preveva cel izdelek, prepričan pa sem, da je doprinesel tudi thrash ritmom na nekaterih skladbah.
Instrumentalni uvod, »Let's Shake Some Dust« obeta veliko – akustične kitare s kovinskimi strunami in mehiško melodiko pričarajo surov zvok, ki se ga ne bi branil za podlago ne Danny Trejo kot Machette, ne Clint Eastwood v katerem od svojih legendarnih westernov. Človek bi pričakoval, da se bo album nadaljeval v tem stilu, a žal s "Pearl Hart" dobimo servirano na pladenj klasično Volbeat poskočnico, ki sicer takoj zleze pod kožo, a sem po takem uvodu pričakoval kaj tršega. Podobna zgodba s nadaljuje še z "The Nameless One". Po mojem skromnem mnenju bi po intru album bolje pognal "Dead But Rising" s svojimi težjimi metalskimi riffi, v refrenu pa klasične Poulsenove vokalne linije lepo dopolnjuje Caggianova kitara. Po relativno mirnem uvodu v album, pa me je balada "Cape of Our Hero" že začela navdajati s strahom, da Danci izgubljajo ostrino.
In zgodi se "Room 24", eden od vrhuncev albuma - duet z dansko metal ikono in verjetno vrhuncem letošnjega festivala Metaldays, King Diamondom. Ženski back vokali, strašljiva melodija in podajanje verzov med melodičnim Poulsnovim vokalom in Kingovim piskanjem ter trda kitarska zvočna kulisa pričarajo za Volbeat neznačilen (pa toliko bolj za Kinga) pridih klasičnih grozljivk. Hiter "The Hangman's Body Count" izvrstno nadaljuje dogajanje v sobi 24, tako zvočno kot lirično strašljivo. Čudi me, da je "My Body", priredba uspešnice ameriške indie rock zasedbe Young the Giant, dobila mesto sredi albuma saj glede na dejstvo, da gre za priredbo in čisti pop komad, bi bilo veliko bolj logično, če bi le-ta našla svoje mesto na koncu albuma ali celo na deluxe izdaji kot bonus material. K sreči pa okus takoj popravi "Lola Montez" - klasična rock'n'roll plesna uspešnica o istoimenski plesalki iz 19. stoletja, ki je bila med drugim tudi dvorna plesalka bavarskega kralja Ludvika prvega, a je po nemških revolucijah 1848 emigrirala v ZDA, kjer je nadaljevala s provokativnimi plesnimi nastopi.
V "Black Bart" Larsen pokaže svoje bobnarske sposobnosti, saj gre za najhitrejšo sklado albuma Rob pa mu kontrira na kitari. Drugi duet Poulsen odpoje s kanadčanko Sarah Blackwood v "Lonesome Rider"ju. Gre za poskočno rockabiliy skladbo, kjer njen odlični glas Danec dopolnjuje z elvisovsko intonacijo in večglasni refren preprosto zleze pod kožo. Medtem ko tercične kitarske linije na "The Sinner Is You" pritegnejo na prvi posluh, pa cela pesem izzveni precej bledo in deluje bolj kakor mašilo kot pa kvaliteten izdelek. "Doc Holiday" je s svojimi thrash riffi pravi užitek za posluh, Poulson pa svoj vokal povzdigne na Hatefildovo raven, banjo v refrenu pa doda čisti bonus - res eden boljših komadov tega albuma in skupine nasploh. Balada "Our Loved Ones" je idealen zaključek albuma - prelepe kitarske melodije v kombinaciji z akustično kitaro in harmonije v intru z orglicam za povrh, vzbujajo primerjave z Morriconejevimi deli, Caggianove solaže in pasaže pa zaokrožajo celoto.
Volbeat s svojim zadnjim izdelkom dokazujejo, da niso muha enodnevnica in da lahko že tako zanimivi mešanici glasbenih zvrsti dodajajo še nove, a na tak način, da je vse skupaj izredno poslušljivo in nalezljivo. Največja napaka albuma je ta, da je predolg – pri štirinajstih komadih, poslušalec na trenutke dobi občutek ponavljanja in ne bi bilo težko, nekaj skladb umestiti kot bonuse na single ali deluxe izdajo. In ko smo že pri deluxe izdaji – na njej se nahaja zanimiva skladba Ecotone, ki bi jo svojim thrash metal ritmom hipoma zamenjal s katero od mlačnejših skladb albuma. Če vam je všeč mix Elvisa, Casha z Metallico ali Mercyful Fate in se radi zavrtite na rock'n'roll ritme potem vam je album pisan na kožo – natočite si kozarec (za vložene paprike, da ne bo pomote) moonshinea in na vaši glasbeni napravi navijte Volume na MAX!
na vrh