"Out Of The Tunnel's Mouth" je najnovejši studijski izdelek izpod skladateljskih in producentskih prstov legendarnega kitarista Stevea Hacketta s katerim se po akustičnemu predhodniku "Tribute" (2008) na katerem se je poklonil nekaterim glasbenim vzornikom vrača na domače progresivno rockovske poljane na katerih se je nazadnje nahajal na odličnem "Wild Orchids" (2006). Na naslov albuma, besedila in samo vzdušje je vplivala drastična sprememba v Steveovem zasebnem življenju, saj se je leta 2008, po več kot tridesetih letih zakona, ločil od brazilske slikarke Kim Poor, katera je bila med drugim tudi avtorica skoraj vseh njegovih naslovnic.
V času, ko je bila bivša žena njegova glavna muza ji je posvetil inštrumental z naslovom "Kim", ki je medtem postal solo standard, vendar se bo to kot kaže na koncertih temeljito spremenilo. Kakorkoli že, navidezno srečnega zakona je konec in gospod Hackett se na "Out Of The Tunnel's Mouth" predstavlja z nekaterimi manjšimi novostmi, čeprav skladateljski recept ostaja utemeljen na standardnem izobilju inštrumentalne raznovrstnosti s posebej izbranimi in tempiranimi trenutki za njegove karakteristične kitarske podvige, ki imajo tudi po vseh teh letih še vedno možnost odvzema sape.
Posamezne stvaritve na "Out Of The Tunnel's Mouth", ki so vse po vrsti najmanj dobre, če že ne odlične, dokazujejo, da je v njegovem glasbenem izražanju še vedno ostalo veliko anglosaksonske melanholije, kar se lahko sliši predvsem v čudoviti in nepredvidljivi mešanici bogatih, večinoma simfoničnih aranžmajev, speljanih okrog mavričnih kitarskih pasaž. Ne manjka pa tudi različnih elementov svetovne glasbe, jazza, folka pa tudi nekaterih trših, rockerskih trenutkov, kar ni nobeno presenečenje, čeprav je spet našel nove načine prek katerih jih je uspel pregnesti na ustrezen način, da jih je naredil dovolj zanimive tudi za najbolj razvajene izmed privržencev. Morda je najboljši podatek v prid dejstva, da se je možakar v zadnjem času precej "zresnil" ta, da na albumu ni najti nobene šaljive skladbice v nasprotju z njegovimi preteklimi običaji, ko je notri rad vrinil tudi kakšen povsem burlesken trenutek.
Ob posrečeni produkciji utegne biti marsikdo presenečen, ko bo izvedel, da je bil album v celoti posnet v Steveovi dnevni sobi. Seveda pa ni potrebno fantazirati, da bi mojster Hackett slučajno vanjo naenkrat spravil vse sodelujoče glasbenike med katerimi je zaslediti kar nekaj fascinantnih imen. Poleg že standardne asistence s strani dragega brata Johna na flavti sta se mu tokrat pridružili tudi dve progresivno rockovski legendi; njegov predhodnik pri Genesis, kitarist Anthony Phillips na 12-strunski kitari ter Yes basist Chris Squire. Slednji je Stevea celo začasno ogrel za skupen projekt (tretji član naj bi bil legendarni priložnostni bobnar Simon Phillips), a je le tega zaenkrat preložil nekam v prihodnost.
Težko si je zamisliti bolj ustreznega spremljevalnega kitarista od Anthonya Phillipsa, saj sta si njegova in Hackettova kitarska tehnika zelo podobni, sploh kar se tiče načina igranja akustične kitare. Med gostujočimi glasbeniki ne gre pozabiti na prisotnost kultnega basista Nicka Beggsa (Kajagoogoo), bržkone največjo pridobitev v Steveovem spremljevalnem bandu ter madžarskega violinista Ferenca Kovacsa, člana madžarske fusionistične zasedbe Djabe s katero je imel Steve že vrsto skupnih nastopov. Kovacs je s svojo violino v nekatere kompozicije vnesel vrsto klasicističnih in etno motivov ter tako prispeval še dodatne začimbe za ambientalno obogatitev posameznih skladb.
"Out Of The Tunnel's Mouth" je zelo dobro uravnotežen med inštrumentalnimi in vokalnimi stvaritvami, nekako kot je pričakovati od takšne legende simfoničnega progresivnega rocka. Pompozni "Fire On the Moon" se ponaša z zavidljivo kontrastnostjo, saj umirjene motive, ki spominjajo na otroško uspavanko, sekajo dramatični prehodi v večglasja ter subtilne, skorajda jokajoče, kitarske pasaže.
Na "Nomads" je uspešno uporabil nekatere elemente svetovne glasbe, predvsem flamenka prek temperamentnih pasaž na akustični kitari. Tu se v ozadju lahko razločno sliši tudi Phillipsovo akustično spremljavo. Sčasoma se vključi tudi angažirana tolkalna sekcija, ki poskrbi za zanimiv zasuk. Steveovo petje je skozi celoten album na pričakovani, emocionalno bogati ravni. No, na tej latinski ekstravaganci pride njegov melanholični vokal prav do posebnega izraza.
Odlični "Emerald And Ash", kjer vlada čarobni keltski melos, je celo eden izmed boljših Hackettovih dosežkov v zadnjih nekaj letih, saj prijetno obudi spomine na nekatere njegove "prastare" mojstrovine, pa čeprav uporaba vokoderja počasi postaja že zelo predvidljiva. Izobilje akustičnih harmonij, prepojenih s simfoničnimi aranžmaji, je tista pridobitna kombinacija, ki tudi po vseh teh letih najbolj navdušuje Steveove privržence. V drugem delu prek udarne kitarske fraze nastopi izjemno zanimiv preobrat v dramatično inštrumentalno sekcijo s številnimi pentatoničnimi lestvicami, kar je še en dokaz, da Hackett ni zgubil niti kančka svojega eksperimentalno-pustolovskega duha.
Avanturistični inštrumental "Tubehead" je s svojimi agresivnimi, skorajda trdo rockerskimi motivi prav tako posebno poglavje zase. Na njem ne manjka rožljajočih basovskih linij in duhovitih do ognjevitih kitarskih pasaž, ki dokazujejo, da mojster tudi glede hitrosti igranja primarnega inštrumenta še zdaleč ni rekel zadnje, medtem ko mu usklajeno sledijo nekateri pripadniki izmed elitne gostujoče druščine.
"Sleepers" je nadvse zanimiva kombinacija mediteranskega in keltskega melosa, saj so Steveove subtilne pasaže na akustični kitari z očitnim priklonom njegovemu velikemu vzorniku Andresu Segovii v ozadju podkrepljene z bogatimi valovi melotrona. Večinoma umirjen tempo z usklajeno mešanico akustike in orkestracije odlično sede k Hackettovem vokalu, ki ponovno izžareva izjemno ambientalno toplino. Seveda pa vnovič ne manjka nenavadnih, skorajda avantgardnih, inštrumentalnih preobratov, ki bodo osrečili vse dolgoletne privržence.
"Ghost In The Glass", kjer se čudoviti pastoralni odtenki na akustični kitari mešajo z orkestralnimi zavesami, je še ena priložnost za mojstra romantičnih aranžmajev, da pričara osupljivo ambientalno lepoto. "Still Waters" vnovič poskrbi za navdušujoč kontrast. V primerjavi s predhodnikom deluje celo nekoliko "umazano", čeprav ima spet nek samosvoj šarm, predvsem prek vnosa hipnotičnih ženskih večglasij, medtem ko so Steveove kitarske kaprice tako ali tako poglavje zase.
Najlepše presenečenje, predvsem za vse ljubitelje svetovne glasbe, pa se nahaja na koncu albuma pod naslovom "Last Train To Istanbul" na katerem se je mojstru Hackettu s pomočjo vnosa nekaterih etnografskih okraskov, predvsem prek flavte, električnega sitarja in violine pa tudi z razburljivo tolkalno sekcijo, posreči ustvariti prvovrstno orientalsko vzdušje s katerim poslušalca z lahkoto v duhu prenese v potniški vagon legendarnega vlaka Orient Express med vožnjo proti enemu izmed najbolj romantičnih turških mest.
Steve Hackett je iz ustja tunela prikorakal z novo mojstrovino ob kateri bodo imeli vsi dolgoletni privrženci veliko razlogov za veselje, saj ponuja vse tisto s čimer je v preteklosti zaslovel, hkrati pa prinaša tudi nekatere dokaj sveže ideje. Presenečenje? Ne, zgolj še en dokaz, da legendarni kitarist ostaja v elitni druščini najboljših svoje obrti in ne kaže nikakršnega znaka pešanja idej, kvečjemu je ločitev poskrbela za manjši mladostni preporod tudi pri prekrvavitvi nekaterih skladateljskih običajev.
na vrh