Electric Light Orchestra: Out Of The Blue

Ena od bistvenih lastnosti, ki loči velike in talentirane glasbene zasedbe od tistih manjših o katerih se danes ponavadi ne govori več, je sposobnost da lahko te v kratkem roku ustvarijo tudi več zaporednih albumov, ki dobijo status mojstrovin in še leta kasneje spadajo med tiste, ki sodijo v sleherno pošteno glasbeno zbirko. Eden izmed takšnih albumov, ki bi se morali nahajati v slehernem gospodinjstvu oziroma bi jih moral vsakdo vsaj enkrat v življenju slišati, je gotovo "Out Of The Blue", največje zmagoslavje v povesti legendarne britanske art rockovske institucije Electric Light Orchestra.

Njihov karizmatični šef, pevec, kitarist in producent Jeff Lynne je po izidu izvrstnega "A New World Record" (1976) s katerim se je skupini končno posrečil komercialni preboj tudi na domačih tleh in iz njih naredil zvezdnike svetovnih razsežnosti, nadaljeval uspešni recept s prejšnjega albuma in do konca unovčil svoj izjemni kreativni navdih. Ta je v tistem času samo rasel navzgor in izpod njegovih rok so v zelo kratkem času leteli hiti za hitom (glasbo za celoten album naj bi napisal v manj kot štirih tednih), kar je iz "Out Of The Blue" po izidu naredilo ne samo za najuspešnejši ELO album, temveč po mnenju večine privržencev tudi za njihovo največjo mojstrovino. Album je skupini navrgel kar pet hit singlov, ki še danes pogosto najdejo svojo pot na radijske postaje. Vsak glasbeni gurman je gotovo že slišal ELO klasike s tega albuma kot so "Turn To Stone", "It's Over", "Sweet Talkin' Woman", "Mr. Blue Sky" ter "Wild West Hero".

Tudi drugače je bil "Out Of The Blue" ambiciozen album in obenem Lynneova poslednja avantura v simfoničnem (prog) rocku. Album bi se z lahkoto prištelo tudi pod pop rock, sploh glede na njegovo število poskočnih in melodičnih skladb (ne samo omenjenih hitov). Kljub temu pa so bili tudi tokrat orkestralni aranžmaji izjemno dovršeni in so tvorili odlično simfonično rockovsko zaledje okrog Lynneovega vokala in kitare. To velja tako za godalne aranžmaje - violinist Mik Kaminski je poskrbel za številne poslastice na svoji modri violini skupaj z obema čelistoma Melvynom Galeom in Hughom McDowellom, kot za klaviaturske pasaže v domeni Richarda Tandya, ki je bil bistven pri tvorbi mistično-atmosferičnih zaves, katerih je na "Out Of The Blue" v izobilju. Ena od posebnosti tega albuma je, da tretja stran originalnega LP-ja (ta je izšel kot dvojni album) vsebuje tako imenovani "Concerto For Rainy Day", zbirko štirih med seboj povezanih skladb, ki tvorijo simfonično usmerjeno suito s številnimi zvočnimi efekti, med njimi pihanjem vetra. To prispeva k izvrstnemu menjavanju atmosfer in naredi odličen kontrast glede na ostale dele albuma.

Čeprav gre večina skladb na albumu zaradi svoje melodične dostopnosti zelo hitro v uho in marsikatere melodije še dolgo odzvanjajo pa se ne gre slepiti pred kompleksnostjo posameznih aranžmajev in izjemnimi tehničnimi sposobnostmi vseh članov zasedbe. Poleg odlične vokalne predstave z nekaterimi očitnimi Beatlovskimi atributi je Lynne na tem albumu zapustil številne izmed najboljših kitarskih pasaž v karieri. Njegova po večini ljubezensko-sarkastična besedila niso bila nikdar kakšen višek liričnih sposobnosti, a so se odlično usedla v romantično in poskočno naravo večine kompozicij. Od 17-ih skladb, ki se nahajajo na originalni izdaji ni niti ene slabe, niti povprečne stvaritve. Lynneu se je posrečila uresničitev dolgoletnih sanj in ustvariti album, ki je nabit s samimi hiti ali potencialnimi hiti s čimer so se ELO lahko tudi po komercialni plati upravičeno umeščali za prave naslednike Beatlov, svojih velikih vzornikov. Album je znan tudi po svoji odlični naslovnici vesoljske ladje, ki je po "A New World Record" postala prepoznavni logo skupine. ELO so tako zelo dobro unovčili znanstveno-fantastično manijo, ki sta jo tisti čas povzročila Vojna zvezd ter Bližnja srečanja tretje vrste. Dodajte temu še Lynneovo zaščitno perfekcionistično produkcijo in legenda je bila rojena.

Album odpre romantično-dramatični "Turn To Stone", veliki hit in ena najboljših ter najbolj znanih skladb v povesti ELO. Izjemni romantični patos, ki prežema ta odlični pop rocker izhaja iz izjemno subtilne Lynneove vokalne predstave, sanjavih orkestralnih aranžmajev, poskočnega ritma in preprostih, a podmazanih kitarskih pasaž. Ta sanjska kombinacija povzroči, da njen sijajni melodični refren še dolgo po koncu skladbe odzvanja v ušesnih receptorjih glasbenih sladokuscev. O zimzeleni priljubljenosti te klasike govori tudi to, da je bila skupaj z "Mr. Blue Sky" in "Don't Bring Me Down" (z naslednjega albuma "Discovery", 1979) uporabljena v enem delu kultne britanske znanstveno-fantastične nanizanke Dr. Who. Naslednji hit, "It's Over" je še ena izmed tistih imenitnih ELO power balad, ki navdušujejo s svojo dramatično izpovednostjo, subtilne naravo orkestralnih aranžmajev in številnih izvrstnih vokalnih harmonij. Kljub temu, da gre za poezijo zlomljenega srca pa je njeno vzdušje razen dramatičnega zaključka vse prej kot žalostno in orkestralni aranžmaji zvenijo precej dvigujoče.

Na "Sweet Talkin' Woman", še enem hit singlu, ELO na odličen način ponovno demonstrirajo svojo sposobnost združevanja različnih elementov rock glasbe; od simfoničnega rocka, pop rocka pa do glam rocka. Ne manjka pa tudi kanček diska, sploh kar se tiče ritem linije v refrenu. Po baročnem uvodu na godalih preide v izjemno poskočni pop rocker, ki navdušuje s svojim skorajda plesnim refrenom, ki ga odlikujejo imenitne vokalne harmonije in okusni orkestralni aranžmaji. Na "Across The Border", ki v uvodu vsebuje efekt oglašanja lokomotive pridejo do izraza nekateri elementi bluesa prek poskočnih Lynneovih rifov medtem, ko kombinatorika godal in bogate palete klaviatur (med njimi mini moog) zagotavlja simfonično širino. Po vpadu latino motiva na godalih ima poslušalec resnično predstavo, da se na vlaku pelje nekam čez mehiško mejo. "Night In The City" je zanimiv zaradi dramatičnih godalnih aranžmajev, raznolikih spremljevalnih vokalnih harmonij in nekoliko mračnega refrena, ki spomni na nekatere njihove pretekle stvaritve preden so izraziteje zakorakali v pop rock. "Starlight" je inkarnacija romatične prefinjenosti z elegantnim stopnjevanjem na klavirju, številnimi ezoteričnimi zavesami melotrona, angelskimi vokalnimi harmonijami in izvrstnim refrenom, ki še dolgo ne gre iz ušes pa čeprav ni nikoli postala hit.

"Jungle" ima zanimiv eksperimentalen uvod z džungelskimi zvoki živali prek posebnega efekta na sintetizatorju ter raznovrstna eksotična tolkala v domeni bobnarja Beva Bevana. Gre za poskočno, posrečeno kombinacijo med simfoniko, rockom in elementi etna z obveznim pop rock refrenom. Skladba, ki odzvanja šaljivo plat skupine. "Believe Me Now" je zelo kratka in nekoliko bolj mračna stvaritev s številnimi dramatičnimi orkestralnimi aranžmaji ter efekti. Na naslednji kompoziciji, umirjeni in melanholični "Steppin' Out" pride Beatlovsko izročilo skupine še do posebno poudarjenega izraza. Lynneova barvita vokalna predstava na odličen način pripravi prostor za osrednji simfonični refren z imenitnimi spremljevalnimi vokalnimi harmonijami. Nekajkrat v refrenu uporabijo tudi vokoder. V enem od zaključnih verzov pa se po dramatični orkestralni sekciji notri za kratek čas "prikrade" tudi prirejeni del Lennonove "Imagine".

Sledi suita "Concerto For The Rainy Day", že prej omenjeni simfo prog rockovski konceptualni venček o vremenskih spremembah, katero odpre "Standin' In The Rain" s pravimi posnetki dežja v uvodu. Sčasoma prek efekta grmenja preide v dramatično sekcijo prek stopnjevanja na godalnih aranžmajih in Tandeyevo solažo na klaviaturah. Tudi tu ne manjka melanholični Beatlovski refren ob vmesnih efektih grmenja ter dramatičnih pasažah na klaviaturah in godalih. V nadaljevanju sledi izjemna romantična balada "Big Wheels", brez dvoma ena najlepših, če ne celo najlepša stvaritev v povesti skupine. Slednje velja predvsem za prelep refren z angelskimi vokalnimi harmonijami, ki so pravi paradiž za slehernega glasbenega gurmana in se na izjemen način prilegajo ob orkestralnih zavesah melotrona in ostalih inštrumentov. Način na katerega so grajene vokalne harmonije in stopnja patosa, ki ga Lynne vloži v svoje petje, se lahko zlahka kosa tudi z najboljšimi stvaritvami Queen, velemojstrov vokalne dramatike. Brez dvoma ena najboljših stvaritev v njihovi zgodovini, čeprav pogosto ostaja spregledana. "Summer Lightning" kompozicijo preusmeri v bolj vesele in optimistične vode. Izvrstne orkestralne aranžmaje in izvrstno spremljavo na akustični kitari bogatijo odlične vokalne harmonije ter številni efekti dežja in groma. Suito zaključi optimistični in izjemno poskočni "Mr. Blue Sky", še en veliki hit, kjer ponovno zasije sonce. Tudi ta klasika ne skriva svojih spogledovanj z izročilom Beatlov, predvsem prek šaljivega besedila in poskočnega ritma. Kljub navidezni preprostosti gre za skrbno strukturirano skladbo s številnimi preobrati glede menjavanja motivov. Po začetnih ploskih rok in šegavo poskočnega ritma nastopi zabaven refren ter subtilni okraski na Lynneovi kitari. Še posebno pa navdušijo operetne in zborovske vokalne harmonije v njenem zaključnem delu.

"Sweet Is The Night" je še en zabaven pop rocker z imenitnim refrenom in nezgrešljivim britanskim črnim humorjem v besedilu. Ljubitelji progresivnega rocka bodo prišli na svoj račun prek ambientalno-eksperimentalnega inštrumentala "The Whale". Tu se skupina prek sanjavih efektov oglašanja kita, raznovrstnih pasaž na klaviaturah in številnih ambientalnih orkestralnih zavesah za kratek čas ponovno vrne k svojim prog rock koreninam in ponudi še eno ezoterično poslastico. "Birmingham Blues" je kot pove že njegov naslov neortodoksen blues rocker in kot tak za skupino iz Birminghama predstavlja enega izmed tistih neobičajnih eksperimentov, kakršne so si ponavadi vselej vsaj enkrat na albumu radi privoščili. Ta šaljiva stvaritev temelji na šegavih orkestralnih aranžmajih, pozibavajočem ritmu, ploskih rok in nekaterih zanimivih Lynneovih kitarskih pasažah. Če bi že moral izbrati najmanj zanimivo stvaritev z albuma bi se verjetno odločil zanjo.

Album zaključi izvrstni "Wild West Hero", zadnji izmed petih hit singlov. Po uvodu z efekti jahanja konj preide v melanholično sekcijo na klavirju in Lynneovim srce parajočim vokalom. Zanimivo, da je "kavbojske" pasaže na klavirju v tej skladbi odigral čelist Melvyn Gale. Sčasoma se prek številnih orkestralnih pasaž v ospredje prebije optimističen in mogočen refren z besedilom ob katerem si ni težko zamisliti osamljenega kavboja, ki jaha proti sončnemu zahodu. Od bonus skladb z aktualne ponovne izdaje velja izpostaviti odlični pop rocker "Latitude 88 North", kateri vsebuje posebno magičen refren, kakršnega so sposobni ustvariti samo ELO. Ta bonbonček, ki je imel ob nastanku narejen samo refren, je Lynne v končni obliki dodelal prav za potrebe ponovne izdaje "Out Of The Blue.

"Out Of The Blue" tudi po desetletjih ostaja zimzelena klasika rock glasbe in po mojem tudi najboljši album (z "A New World Record" takoj za petami) v povesti te legendarne skupine. Temu je prikimal tudi Lynne, ki je oba albuma v spremnih besedah označil za njihova največja dosežka. ELO so v času izida "Out Of The Blue" dosegli vrhunec svoje kariere in kreativnosti, igrali pred razprodanimi arenami na odru v obliki vesoljske ladje z naslovnice ter postali ena izmed komercialno najuspešnejših zasedb tistega časa. Lepi časi niso dolgo trajali, skupina se je z naslednjim albumom "Discovery" podala v kratko, a izjemno zanimivo disko avanturo, nakar je sledil neizbežen postopen zaton komercialne in kreativne uspešnosti, vendar dokler so bili na vrhu glasbenega sveta, so pisali eno najlepših pravljic o uspehu. Kdor te mojstrovine slučajno še nima v svoji zbirki rock klasik naj se ne obotavlja in kar se da hitro popravi to napako.