Ni možno soditi na en mah ali vnaprej polniti strani s klišejskimi hvalnicami ali kritikami - za oceno plošče Our World Died Yesterday je potrebno malce več truda in časa, da bi dojeli kaj vse vam je ponujeno v naelektrenih plasteh enega hrupnejših izdelkov letošnjega leta. So Nikki Louder avantgardni nosilci hrupa? Morda, vsekakor pa so kamniški garažni rockerji iz leta v leto pomembnejši faktor določanja kvalitete slovenske klubske scene, ki pa se uspešno seje tudi izven okvirjev preozke in hrupa manj vajene domovine. Podzemni svet domačega dvorišča je za skupino takšnega kova enostavno preozek in premalo odprt.
Po letu 2007, ko so vokalist in kitarist Blaž Sever ter bratska naveza bobnarja Luke in basista Petra Cerarja prvič zaorali ledino glasbenega ustvarjanja, se lahko kamniški mladci pohvalijo s precej čislanim EP-jem Silent Bird, predlani izdano ploščo Alain, I'm Sorry ter povsem svežim nosilcem kaotičnega hrupa, plošče Our World Died Yesterday. Katarzična kombinacija Nirvanine vizije punka, strasti skupin Sonic Youth ter At The Drive in ter decibelske težnje po preglasitvi celotnega sveta poraja povsem svojevrstno podlago užitnega in sonično nasitenega rocka. Morda spominjajo na zlato dobo devetdesetih, ko so svet klesali zdaj že napol pozabljeni glasbeni nekonformisti. Čas za rockovsko alternativo je bil tedaj zrel in normativi dovoljenega so se kljubovalno ukinjali, glasba pa se je prek precej benignega pojma grungea ter alternative osvobajala trendseterstva čistih form, pod navidezno zanemarjenim videzom vizualnega minimalizma pa se je pisala zgodovina zvočnega eksperimenta, ki še traja.
Glasba devetdesetih in poznih osemdesetih predstavlja le ogrodje, na katero se obešajo konture novega milenija na trmasto samonikli način. Nikki Louder so slovenski ekvivalent tem strujam, časovnemu razkoraku navkljub pa je njihov glasbeni izraz še kako aktualen in času primeren. Gre za revolt in za artistični poskus servirati vam nekaj svežega, pa čeprav takega, ki vas spominja že na kaj napol pozabljenega, a pozor - Nikki Louder nosijo povsem samostojen par jajc in povsem lastno identiteto, ki ne posnema preteklosti zaradi posnemanja samega!
Trije studijski izdelki so vsekakor dobra popotnica, s katero lahko skupino Nikki Louder jemljete kot bolj kredibilni faktor na slovenskem glasbenem nebu, pa čeprav kvantiteta ni vedno tudi porok za kvaliteto - večkrat se dogaja ravno obratno sorazmerje obeh plati. Nikki Louder so vsemu navkljub potrdili, da imajo po dolgometražnem prvencu Alain, I'm Sorry še kaj za povedati. Dokaz je post punkerski izdelek plošče Our World Died Yesterday, ki je plošča posebne vrste. Še močnejši odmerki hrupa zvenijo na prvi pogled anarhično, hrupno ter nacefrano, energični izlivi glasbenega libida pa dokazujejo, da je za izjemen zvok dovolj le dobro uglašena kitara, brneča debela distorzija, močen set zvočnikov ter ojačevalcev ter glava polna necenzuriranih idej. Nikki Louder so surrealisti, ki s kompaktnim predajanjem notranjim nagibov spletejo eksperimentalno kopreno izjemnih rifov ter v najslabšem primeru le zelo poslušljivega grmenja, pod plastmi piskov ter trušča pa se najde izjemno užitna plast glasbenega. Iz niza devetih skladb bruha strast ter eruptivna domiselnost nagonskega. In kemija se plete od prvega trenutka stopnjujoče se mrzlice komada Hyperchimp, kateremu sledi niz izjemnih skladb, kot so Hipsters, Elephant, že dodobra klubsko preverjeni Yo Voy, slavospev igralki Audrey Horne, med manj hrupu zavezanimi pa je nedvomno nepretenciozni obliž na vašo dušo - sklepni komad Quiet Buzz. Favoritov za največji hit plošče je kolikor je skladb na plošči, namesto fraktalov posamičnega pa je tisto, kar vas vodi naprej med polurnim letom na krilih kreative, je celota, ki stoji trdno in organsko povezano. Nikki Louder zvenijo kompaktno ter tekoče povezani, že otvoritveni niz akordov skladbe Hyperchimp pa dokazuje, da so se fantje v teh dveh letih odrekli še zadnji trohici, če že želite, komercialnega, trdozvočni orgazem pa lepi ogromen obliž na drugače precej zdolgočaseno dušo slehernega ljubitelja kontroverzne estetike. Poleg klasične oblike CD-ja, vam dajo na izbiro tudi klasični, zbirateljem ljub in toplejši vinil. Na obeh pa je enak nabor rušilne energije ter nepretenciozne agresivne prvinskosti. Za popolni šus v glavo je potreben minimalistični nabor najosnovnejših ritmov, ki ne nabijajo, ne nakladajo in ne dolgovezijo. Zvok je uničujoč in nesramno umazano sladek, primeren pa tako za uživanje na obroke kot na način takojšnega užitja na eks, plošča pa lirično izzveni v popolnem ravnotežju teme in luči, poleg gluhote pa ste deležni enostavne in popolne zvočne penetracije.
Apokaliptičnosti se nikakor ne naveličamo, mar ne? Tokratni konec sveta pa se na nikakor R.E.M.-ovski način sveti nekoliko bolj mrakobno in zlovešče. Nikki Louder so na svojem drugem dolgometražcu potrdili, da so skupina, na katero velja ostati pozoren ter jim priznati več kot le uspeh za posrečen desant na vaše čute in možganske sinapse. Z znojem in krvjo svojega DIY imperativa so stkali izdelek, zaradi katerega njihova zvezda lahko sveti le še svetleje in ponosneje. Razlogi za to so samoniklost, efektivnost, upornost, energičnost, polnokrvnost in inovativnost pri redefiniranju koncepta garaže 21. stoletja. Brez prenapihnjenosti, arogance in izumetničenosti so iz leta v leto boljši, empirični dokaz dviga za stopničko višje na lestvici osebnega razvoja pa predstavlja nedvomno njihov najboljši album doslej - plošča Our World Died Yesterday.
na vrh