Interpol: Our Love To Admire

Bilo je le še vprašanje časa, kdaj bo Interpol "pohopsala" velika založba. Po izrednem preboju že s samim prvencem "Turn On The Bright Light" (2002), kot tudi nadalje z albumom "Antics" (2004), je fantom zrasla samozavest. Želeli so si poizkusiti in preizkusiti nekaj povsem novega, drugačnega. "Our Love To Admire" je prvi album kariere Interpol, kjer fantje vnašajo v svoj zvočni izraz klaviature in je hkrati album, ki prinaša daleč več atmosferične raznobarvnosti ter motivske raznolikosti glede na predhodnika. Skovanka "status quo" je z "Our Love To Admire" za skupino presežena in Interpol se posrečeno uspešno razvijajo navzgor in naprej. To skovanko bodo morali biti sposobni preseči tudi oboževalci skupine, ki so nemara zahtevali nadaljevanje zgodbe slišane na prvih dveh albumih.

Sam raziskovalni pogum skupine se izkazuje že v otvoritveni Pioneer To The Falls. Gre za upočasnjeno ritmično gibanje, ki preseneča z impulzivnostjo samega odrezavo skalovitega utripa, katero dejansko prikliče pred oči počasno kotaljenje tonaže skal odkrhnjene skalne police visoko v gorah. Skladbi pomaga dihati tipični preprosti enostrunski motivski lajež Kesslerjeve kitare, ki dodatno para eter s poudarjeno uporabo reverb efekta, kateri ulito nadgrajuje splošno čisti naravni zven kitare, ujet na distanco ozadja. Kar pa vnaša ledeni mraz v atmosfero, je nezamenljivo votlo in enoplastno petje Paula Banksa – najmočnejšega izmed vseh Interpol atributov lastne artistične razpoznavnosti na polju rock glasbe. Po izbiri takšnega pričetka albuma, ki ga lahko imenujemo malodane progresivni glasbeni rekviem, preseneti hkrati s to izbiro seveda polnilo njenega ozadja s pomočjo klaviatur. Atmosfera je čvrsta in prepričljivo grabežljiva, vzdušje albuma vseskozi kataklizmično, turobno nepovratno, zelo, zelo "evropsko melanholično". No I In Threesome, je v osnovi "rock a Billy" komad, a premeteno skrivenčen do maksimuma ravno zaradi Banksovega srhljivega vokala, brez akordne kitarske drže in atmosferičnega ogrinjala klaviatur. Genialno preoblečeno recikliranje, kapo dol fantje! Zgoščeni atmosferični kondenz se znova nabere na asociacijskem korteksu poslušalca ob plazeči se The Scale. Album dobi blažji adrenalinski vbrizg šele ob The Heinrich Manuever, kjer tudi rockersko naposled steče v višji prestavi. To je tipična Interpol stvarca, ki dokazuje neposredno veliko sposobnost skupine v kodiranju rock'n'roll šablon, v prepoznavno izročilo sebi lastne glasbene ekspresije. To je tisti trenutek, ki (neposrečeno atmosferično, neposrečen je že sam namig) zbližuje Interpol s polpreteklo zgodovino dark post punkerstva poznih osemdesetih prejšnjega stoletja (enostrunsko repetitivno trzanje, odločna bas noga s poudarjenim vmesnim kontrastom ter bežen Joy Divisionovski Banksov vokal). Mammoth je nadgradnja prejšnjega komada. Ta je v riffu tako preprost, da je celo elementarna riffovska ločnica med kakšnimi Queens Of The Stone Age in Interpol na tej točki zabrisana, seveda pa je vzdušje v Mammoth povsem z drugega planeta (Interpol planeta). Who Do You Think? proti koncu albuma se atmosferično povsem približa Mammoth. Zmes preprostih potez, zloženih "Interpolovsko" skupaj. Poleg Pioneer To The Falls, je Pace Is The Trick drugi trenutek plošče, ki v domiselnosti osnovnega motiva dosega višji nivo pozitivnega receptorskega vznemirjenja. Tu preseneča preprosto enolično Kesslerjevo "bingljanje" na dveh do treh tonih, ki v isti sapi potrjuje pravzaprav kako esencielno je, v svojevrstnem dojemanju izročila rock glasbe Interpol. Tretji trenutek, ko uhlji ob slišanem še posebej strumno zastružijo pa je Rest My Chemistry. Izreden je kontrast v refrenu med krhko enostrunsko melodijo in skalovito ritem linijo, katera v predrefrenu skrajno okameni z odrezavim kitarskim riffom. Posebna melodija opozarja na duhovitost in svežino idej, skladba je polna zvočnih kontrastov in nadgrajena z Banksovim čutnim vokalnim pristopom. Wrecking Ball je trenutek višjega eksperimentiranja na novi plošči, ki prične neusmiljeno streljati kovice  v album "Our Love To Admire", kot bi bil zabojnik cerebralne paralize, ki se utaplja v jezeru sanj popolne kaotične psihadeličnosti, tavajoče breznu pogube naproti. To pa je le ogrevanje saj zaključna The Lighthouse, v tovrstnem nadaljevanju dokončno z milostnim strelom zakoviči album in ga atmosferično povsem omrtviči. Črnina do koder sega oko, pozdravljena! 

Tudi "Our Love To Admire" vsebuje vse značilnosti Interpol zvoka in sloga. Še več. Evolucijsko sta zvok in slog skupine nadgrajena, kar dokazuje, da so Interpol skupina, ki nosi neupogljivo tendenco hrabrosti po raziskovanju lastnega artističnega dometa, kateri je v tem primeru s ponujeno svežino nove plošče v vseh pogledih vzklil na ugodnih tleh. "Our Love To Admire" je presneto dober album, ki ohranja vse zaščitne znamke zasedbe Interpol. Hkrati s tem dokazuje, da je skupina sposobna razvoja na način vnosa svežih elementov v svoj zvok in slog ter ob tem ohranjati temeljne atribute sebi lastne prepoznavnosti, kar lahko ponudi danes le malo skupin. Torej Interpol so ena tistih mladih skupin s preloma prvega v drugo tisočletje, kateri je začuda uspelo ujeti ritem zdravega evolucijskega napredka, kar danes zagotovo ni vodilo glasbene industrije, ki sama umetno kreira in uničuje skupine, na podlagi vnaprejšnje previdnosti zagarantiranega profita, brez spraševanj o potencialni artistični perspektivnosti teh umetnih "tvorb" (beri: skupin). Upajmo, da bo v takšnem nasprotju, avtentičen razvoj Interpol na tak produktiven način, ki ga potrjuje album "Our Love To Admire" trajal čim dlje.