Ameriški sekstet Whitechapel po mnenju mnogih spadajo med ene najbolj odmevnih imen deathcore scene kljub temu, da je skupina pridobila prepoznavnost zaradi močnega spogledovanja z death metalom, kar so doslej dokazali s štirimi albumi. Največ odobravanja pa je skupina pridobila z albumom This Is Exile. Vseskozi do aktualnega albuma, Our Endless War, je skupina držala kvaliteto, poskušala nove stvari, a obenem ni nikoli zavila v kakšne posebne eksperimentalne skrajnosti.
Trenutni peti album po intru udari s skladbo Our Endless War, ki je zaradi močnega hardcorovskega naboja odlična skladba za samo otvoritev albuma. Poleg hardcorovskega hitrega tempa skupina hitro pokaže, da brez breakdownov ne gre. In ravno v teh breakdownih se sliši, da so Whitechapel začeli prisegati še bolj na moč nizko uglašenih kitar. Tu se pojavijo prve polemike o sami zvočni sliki albuma. Whitechapel sicer niso opustili hitrih skladb, vendar je vedno večji poudarek na groovu in breakdownih, ki pridejo zaradi samih sedemstrunskih in celo osemstrunskih kitar do najboljšega izraza. Pri hitrejših skladbah pa same kitare zvenijo bolj umazano, kar ne daje najboljšega vtisa.
V katero smer so zavili Whitechapel, še najbolje dokazujeta skladbi The Saw Is The Law in Let Me Burn. Kljub nizkim kitaram skupina ne bo posegala po čem bolj kompleksnem, kar je dandanes znano pri djent skupinah. Še vedno ima prednost udarnost, ne pa tehničnost. Res pa da bi se dalo potegniti kakšno vzporednico z modernimi tehničnimi skupinami, kar se tiče same produkcije. Elementov death metala skupina ni opustila v celoti, dober primer je tu skladba Blacked Out, v kateri je prisoten hitri death metalski riff v stilu Vader. Temu primerni so tudi hitri bobni Bena Harcleroda. Ben je namreč s prihodom v skupino leta 2011 prispeval, da so bobni na višjem in bolj dodelanem nivoju. Njegov smisel za groove in hitrost je izjemen. Ben je preprosto tipičen primer modernega ekstremnega bobnarja.
Whitechapel kljub morebitnim očitkom še vedno izstopajo. Imajo smisel za pisanje skladb, morebitno monotonost pa razbija kitarist Ben Savage z melodičnimi pasažami in solažami, kljub temu da je kar nekaj solaž prispeval gostujoči kitarist, Ben Eller. Svetla točka je tudi vokal Phila Bozemana, ki premore brutalni krulež, ki bi ustrezal marsikateri brutalni death metal skupini. Bozeman izstopa predvsem po svojih hitrih linijah, ki so času delovanja postale že njegov trademark. Občasno pa se zatakne pri določenih besedilih, poleg družbene kritike Bozeman preveč poudarja emocionalno stran, kar pa pelje v precej neizvirna besedila, ki spominjajo na osnovnošolska besedila Maxa Cavalere.
Glavni problem albuma predstavljajo določene filler skladbe, ki nikakor ne pridejo do pravega izraza. Ta težava je namreč prisotna bila tudi na prejšnjih dveh izdelkih. Skupina si očitno ne vzame dovolj časa, da bi naredila izstopajoči album. Kolikor se kaže potenciala na začetku, se ta v nadaljevanju dokaj izgubi, ki se ponovno kaže proti koncu. Our Endless War se konča obetavno z daljšo skladbo Diggs Road, ki je melanholična, obenem še najbolj melodična. To daje vtis, da skupina še ima ideje, a če se zaključi, album ni presežek. Je zadovoljiv izdelek, ki potrjuje konsistentnost ter občasne poskuse z novimi idejami.
Whitechapel so ponovno naredili album, ki kljub sposobnim glasbenikom ne predstavlja nekaj nadpovprečnega. Vsekakor pa je Our Endless War za samo deathcore sceno več kot dober izdelek. Upanje sicer še vedno ostaja, da si bo skupina vzela več časa in naredila morebitni Magnum opus.
na vrh