Pri definiranju zasedbe Ignite lahko človek prav zlahka pade med predalčkanjem v zanimivo dilemo ali gre pri zasedbi za HC, sodobno različico MTV-jevsko orientiranega modernega rocka, punka ali česar povsem tretjesvetnega. Resnica je, da so s tem mešanjem vplivov Ignite uspeli vnesti ravno dovolj intrige, da po njih zlahka posežejo brhke mlade deklice kot tudi dobri zabavi in melodično ostrim kompozicijam naklonjeni bradači, svoj pečat všečnosti ter seme zasvojljivosti pa so Ignite zasejali z ostrejpimi in manj poliranimi klici plošč Call On My Brothers, In My Time, nato pa produkcijsko bolj dovršenima in polnima izstrelkoma srčnosti ter galantne kritike sodobne družbe v obliki albumov Past Our Means in A Place Called Home, nato pa je v svet leta 2006 penetriral tudi izjemni album Our Darkest Days. Po naključju mi je pri dobrem prijatelju in izjemnem ljubitelju bolj prioštrene HC melodike v roke priromal prav poseben zaklad – za evropsko turnejo leta 2007 izdani plošček ekstremno redke edicije omenjenega ploščka, ki je publiki postregel tudi z dvema dodatnima skladbama. Kot krik revolta v ravnem pravem času me iskrica novoodkrite starodobne izjemnosti napolni do konca in naprej zavoljo več faktorjev, ki jih z veseljem podelim z vami.
Najprej je tu dejstvo, da se mojstrovina prepozna že na prvi posluh, nato pa je tu dejstvo, da so Ignite vse prej kot običajna Orange County zasedba. Glasba je izjemno dovršena, bolj kot izjemni kitarski zid izjemnih rifov ter bobnov in basa pa je tu ključen večoktavni, multioktanski presunljivi tenor izjemnega vokalnega ekspresionista Zolija Teglasa, ki prekosi vso konkurenco pevcev, ki zmorejo iz sebe stisniti le dva ali tri tonsko nejasno zastavljena grlena krika. Teglas je izven konkurenčnih primerjav s slednjimi, če pa temu dodate še inteligentno spisana besedila, ki podajajo ogledalo ameripki realnosti, socialni neenakosti ter ponujajo obenem tudi rešitve v obliki uglasbenih vinjet ter prebliskov, je mera skoraj dopolnjena do tistega roba, zaradi katere nadaljnje argumentiranje niti ni več potrebno. Ali toliko bolj? Ne gre za trendovsko zastavljeno igro na prvi posluh, Ignite pa so vse prej kot komercialno pogojeni, saj so korenine, naravnost in iskrena drža glavni adut tega zelo poslušljivega albuma, ki pa se ne odreka z melodičnostjo težkim zvokom in spontanim eksplozivnim pozivom k spontanem obratu v mosh pitu.
Kar je skupnega vsem skladbam je popolna strukturiranost ter naravna naravnanost k ekstremni spevnosti, kar se odvija od uvodnega Intra dalje, s potenco srce prebadajočega Bleedinga pa pridejo v prvi plan vsi aduti. To so izjemne kitarske pasaže, izjemni bobni in Zolijev všečni izliv melodičnega gneva, ki obračunava z vsemi kratilci svobode in dušnosti. Po 11.septembru 2001 je država zdrsnila v krog strahu, krč tesnobe pa je s seboj v odrešitev prinesel kratenje svoboščin in pravice govora (in misli). Fear Is Our Tradition povzema vse predikate ameriške družbe po padcu dvojčkov, en izjemni spevni vrhunec pa se preliva kar v drugega in konca dejansko ni. Kvintet izjemnih glasbenikov prinese tu na plan nove plasti izjemne glasbene navdihnjenosti, skladbe, kot so izjemni Let It Burn, punkoidni in proti tiraniji tempirani Poverty For All, strupeno dobri My Judgement Day in takoj zatem perfektni Slowdown, pa kar polnijo ušesa in duha. Navdiha je toliko, da polzi iz vseh por, adutov za postavljanje plošče na piedestal izjemnosti pa domala toliko, kot skladb na albumu. Kljub temu ne morem mimo dejstva, da se lastnemu setu izjemnih testosteronskih bomb, kot so Three Years, super pospešeni Know Your History ali z graffinovsko spevnostjo kronani Strength, prilijejo v skledo tudi tuja izjemna jajca.
Tokrat v podobi Ircev z izjemno politično noto – izjemnih U2. Sunday Bloody Sunday v izvedbi zasedbe Ignite ne kompromitira sanjavosti in zloveščosti, obenem pa kitarsko pospeši kolesje pripovedi o krvavem masakru civilistov na ulicah Belfasta, akustični sklepni finale izjemno spevne skladbe Live For Better Days pa album sklene tako, da se sočni žmoht albuma ne skazi in ne propade zavoljo parih potegov po neelektrificirani kitari. In nato še malce povratka v Zoliju domačo zavetje madžarskega podeželja. Predstavljajte si meglice nad poljem, po katerem je pred časom hodila Atilova armada, sedaj pa prek polja zaveje madžarski napev mlade dame, ki ji po pisku elektrificiranih kitar pritegne v materinščini nato še Zoli. Nakocinjeni finale glavnega dela plošče pa je nato kronan še z dvema izvenserijskima dodatkoma. Last Time zahrumi z močjo desettonskega kladiva, kot piko na i pa vam ušesa napolni demo različica skladbe Bleeding, ki je namerno brutalno nezaljšana, iz zvočnikov pa domala zaveje vonj placa za vaje, v katerem Ignite v kelih genialnosti zlivajo svoj znoj, kri in čisto melodično povezanost s svojimi astralnimi sferami nadsvetnega navdiha.
Morda se vam zdi, da je vse preveč lepo, da bi bilo resnično ali pa celo sumite, da hvalospev ni povsem popolnoma upravičen, vendar sam izcejam iz sebe predvsem to, kar se kemično odvija v mojem lastnem telesu, moji lastni duši in v mojih lastnih mislih. Ignite so morda res iskrica iz gostega melodičnega kresila, ki zna zanetiti lep plamen revolta, plamenica pa lepo osvetli vse tiste temne kotičke časa in družbe, v katerem živimo. Morda za nekoga naivna melodika ni popolnoma v sozvočju z duhom revolucije in upora, vendar menim, da je poziv k nenasilni intelektualni revoluciji v 21.stoletju bolj na mestu kot barbarsko rožljanje z orožjem. Nasilje poraja nasilje. Our Darkest Days je tako nezamenljiv traktat k osebni odgovornosti, s svojim samosvojim, melodično prežetim atipičnim izvajanjem HC punkoidnosti pa daje upanje, da se da lepo nadgraditi žanrsko monotonijo ter bo s tem preživel tudi klonirano zveneči glasbeni univerzum zasedb, ki zvenijo, kot bi bile ustvarjene iz gensko podvojene celice ovce Dolly, ki jo Fat Mike skriva v kleti svojega Fat Wreck Recordsa. Raritetni izliv genialnosti daje tokrat unikatno dokazilo, da lahko kaj dobrega in sočnega v igro starih veteranov prinesejo tudi dobro podkovani mladci iz Orange Countyja. Ignite so tako izjema, ki ne potrjuje pravila, da je glasbeni navdih kakorkoli povezan z geografskim poreklom kraja, v katerem se mladi in malo manj mladi entuziasti odločijo poprijeti za inštrumente ter narediti nekaj »samo svojega«. Slednje uspe le redkim, Ignite pa so to stanje glasbenega zena popolno absolvirali!
na vrh