Van Der Graaf Generator pevec (po potrebi pa še kitarist in igralec klavirja) Peter Hammill in ameriški kitarist Gary Lucas sta na prvi pogled prav gotovo precej nenavadna sodelavca, saj imata, če se primerja njuni glasbeni karieri, le malo skupnih povezav. Lucas, ki je bil v preteklosti že nominiran za nagrado Grammy, je priznani filmski in TV skladatelj. V svoji solo karieri je izdal več kot 20 albumov (še vedno prava 'mala malica' za Hammilla, ki je do zdaj nanizal že več kot 30 studijskih dosežkov), znan pa je tudi po svojem sodelovanju z legendarnim, žal že pokojnim mojstrom avantgarde Captainom Beefheartom (v času ko se je ta že bližal koncu svoje pestre kariere), pa tudi s (prav tako pokojnim) Jeffom Buckleyem je nekoč brusil svojo kitaro. Kljub temu da imata oba glasbenika izjemno široko glasben spekter, Lucasovo igranje kitare večinoma izhaja iz bluesa, čeprav mu ni tuj niti psihadelični rock, jazz in klasika, medtem ko progresivnorockovski pionir Hammill neguje precej drugačno skladateljsko izročilo, da se njegovo specifično igranje kitare, ki ne predstavlja nobene virtuozne umetnosti, temveč temelji predvsem na prosti improvizaciji, niti ne omenja.
Hammill, pri jezuitskem pevskem zboru izšolani vokalni gromovnik, ki je z legendarno skupino Van Der Graaf Generator ustvaril nekaj najboljših albumov v povesti progresivnega rocka, je torej glasbenik iz popolnoma drugačnega testa kot njegov najnovejši glasbeni pajdaš, a iz takšnih neobičajnih sodelovanj po navadi nastanejo najboljše plošče. Njune poti so se križale že pred leti, ko je tudi prvič vzniknila ideja za medsebojno sodelovanje, vendar sta potrebovala kar nekaj časa, da so skupne skladateljske zamisli padle na plodna tla v obliki prvega skupnega projekta z naslovom »Other World«, kateri je enakovreden dosežek obeh glasbenih umetnikov.
Hammill, ki je poleg petja ponekod odigral tudi svoje prepoznavne kitarske improvizacije ter Lucas, ki je odigral glavnino kitarskih linij, svoj prvi skupni dosežek odpreta na sila prijeten in skorajda nedolžen način, z nežnimi kitarskimi akordi in melanholično razpoloženim pevskim pristopom v režiji legendarnega VDGG gromovnika. Vse to je moč slišati na otvoritveni skladbi »Spinning Coins«. Za vsako lepo in aranžersko umirjeno skladbo pa se na albumu najde en popoln avantagardno-psihadelični odklop, tako da »Other World« ves čas plove nekje vmes med eteričnostjo in kaotičnostjo. Stara mačka ne bi bila avtoriteti na področju glasbene avantgarde, če ne bi poskrbela za precej brutalen kontrast, katerega predstavlja skladba »Some Kind of Fracas«, ki na račun disonantnih kitarskih improvizacij in efektov zveni kot stranski produkt kakšne nočne more sredi enega izmed Hammillovih postapokalitipičnih svetov. »Of Kith & Kin« ima po drugi strani skorajda elegično lepe akustičnokitarske aranžmaje, ki se tako rekoč idealno prilagajo Petrovemu neobičajno umirjenemu pevskemu pristopu.
Na »Cash« se Hamill prvič izraziteje predstavi s svojo specifično kameleonsko vokalno predstavo, ko izmenično pluje med 'nebesi in peklom', medtem ko ga v ozadju spremljajo elegantne kitarske pasaže. »Built From Scratch« je psihadelično-avantgardni inštrumental, kjer oba kultna glasbenika na veliko improvizirata z nenavadnimi kitarskimi linijami. Izjemna raznovrstnost in eksperimentalna nrav obeh eksperimentalnih vizionarjev seva na slehernem koraku, kar je najbolj razvidno na skladbah kot so »Attair of Roses«, kjer kraljuje ambientalna glasba z mehkimi kitarskimi improvizacijami, country kitara na »This Is Showbliz«, avantgardni oz. psihadelični vplivi na »Reboot« ali fusion na »Black Ice«. Na »Other World« je torej moč slišati veliko različnih glasbenih svetov in večino vplivov iz karier obeh mojstrov, pri čemer je Hammilov skladateljski in aranžerski pečat vseeno prevladujoč. Po drugi strani je vedno zabavno, ko se na isti plošči znajdeta angleški in ameriški skladatelj, oba z močno osebnostjo in specifično vizijo, saj gre že od nekdaj za dva popolnoma različna aspekta glasbenega dojemanja, pa vendar se pri posameznih idejah odlično ujameta in dopolnjujeta ter drug iz drugega iztisneta najboljše vrline. Lucas je resda imeniten kitarist, ki si pošteno zasluži vsa dosedanja priznanja, a Hammill, da s svojimi specifičnimi vokalnimi poleti ves čas vedeti kdo je pri tem projektu živa glasbena (pevska in skladateljska) legenda.
Vsi ljubitelji Hammillove solo kariere bodo imeli tudi po njegovem druženju z Garyem Lucasom na »Other World« med poslušanjem tega skupnega projekta veliko razlogov za veselje, saj je legendarni pevski gromovnik ustvaril še en album, ki s svojo intenzivno atmosfero ne pusti ravnodušnega prav nobenega oboževalca eksperimentalne glasbe s koreninami v času, ko je bil progresivni rock še mlad. Obenem pa uspešno združuje ideje imenitnega glasbenega sodelavca, kar pomeni, da posamezne Petrove skladateljske ideje z dodatkom Lucasovega pečata prikaže v neki povsem novi luči. Za glasbenika, ki studijske albume kuje skoraj vsako leto je vsaka osvežilna zvočna sprememba zagotovo nadvse dragocena in prijetna izkušnja, še posebno pri tako spoštljivi starosti, ko večina njegovih glasbenih vrstnikov nima več za pokazati nič posebno pametnega, kaj šele inovativnega.
na vrh