Osibisa: Osibisa

Ganski glasbeni šamani Osibisa so nedvomno ena izmed najpomembnejših jazz rockovskih zasedb vseh časov, ki pa je vendarle največ pripomogla k  razvoju in popularizaciji svetovne glasbe. V glasbeno povest so se na začetku sedemdesetih zapisali s svojo unikatno mešanico jazza, funka, fusiona, r&b-ja, latina, karibske glasbe in afriških ritmov, medtem ko je pred nastopom osemdesetih po pričakovanju nastopila postopna zvokovna komercializacija prek absorbiranja elementov diska. Zlati časi skupine pa so nastopili že z istoimenskim prvencem, katerega se lahko brez zadržkov razglasi za jazz rockovsko mojstrovino in pionirski izdelek na področju fuzije rocka in svetovne glasbe.

Skupino sta leta 1969 ustanovila ganski saksofonist Teddy Osei in bobnar Sol Amarfio. Osei se je že leta 1964 ob podpori ganske vlade preselil v London, kjer je nastal tudi glavni "štab" zasedbe, da bi si pridobil klasično glasbeno izobrazbo. Originalna inkarnacija skupine je poleg njega in Amarfia vsebovala še iz Antigve izvirajočega Wendella Richardona na glavni kitari, Grenadčana Spartacusa R (pravo ime Roy Bedau) na bas kitari, Trinidadčana  Roberta Baileya na klaviaturah in Nigerijca Lasisija Amaoa na tolkalih in tenor saksofonu.

Kombinacija treh afriških in treh karibskih glasbenikov je bila ključna, da so v njihovi glasbi prevladovali po izvoru več tisočletij stari ritmi afriških ljudstev. Mešanje tovrstnih ritmov z elementi jazza, rocka in funka je povzročilo razvoj popolnoma unikatnega zvoka s katerim so se že na milje razlikovali od drugih sorodnih jazz rockovskih in progresivno rockovskih skupin. Še največ zvokovnih sorodnosti bi se lahko našlo v zapuščini zgodnjih Santana ter Earth, Wind & Fire.

Njihov istoimenski prvenec iz leta 1971 bi bilo še najlažje opisati kot jazz rock-world fusion pod močnim vplivom afriško-karibskega glasbenega izročila. Prvi pozitiven vtis naredi še pred poslušanjem odlična, skorajda ikonska naslovnica albuma, katera je bila delo slavnega britanskega oblikovalca in ilustratorja Rogerja Deana (najbolj je zaslovel z naslovnicami za skupine kot so Yes, Uriah Heep, Asia, Budgie, itd). Leteči sloni so kmalu postali zaščitni, tako rekoč prepoznavni znak skupine.

Med afriške savane in džungle nas popelje že uvodni inštrumental "Dawn", kjer Osei ob jutranjem žvrgolenju ptičev in oglašanjem škržatov najprej ponosno oznani afriške korenine skupine, nakar se v naslednjem trenutku oglasijo harmonični ritmi plemenskih tolkal ter vse skupaj zazibajo v razposajeni ples raznovrstnih glasbil. Tovrstne folklorne vložke kmalu obogatijo odebeljena, funkovsko začinjena bas linija, temperamentni izbruhi saksofona in sočni zvoki Hammond orgel. Richardsonove kitarske fraze vsebujejo močan bluesovski podton z negovanjem priostrenega občutka za improvizacijo, znotraj katerega ni mogoče spregledati vplivov velikega Jimija Hednrixa. S prebrisanim vnosom flavte med posameznimi saksofonskimi aranžmaji poskrbijo tudi za sapico folka.

"Music For Gong Gong" vsebuje skorajda plesno melodijo za kar poskrbijo divji ritmi raznovrstnih tolkal ter veličastni, big bandovski pihalni aranžmaji, cepljeni s funkovskimi bas linijami. Navkljub prešerni, karibski melodiji, odmerijo veliko prostora za duhovite solistične improvizacije, medtem ko topli zvoki hammondk tudi tokrat opravljajo vlogo povezujočega inštrumenta med tolkali in pihali. Uvod "Ayiko Bia" vsebuje pravcati plemenski bojni poziv, medtem ko je celotno besedilo v pristnem dialektu enega izmed ganskih plemen. Fuzije razbeljenih pasaž na hammondkah in razvejanih pihalnih aranžmajev se ne bi sramoval noben jazz rockovski band z začetka sedemdesetih, medtem ko bi za odlično kitarska solažo drago plačal vsak bluesovski ali rockovski band tistega časa. Divji ritmi tolkal tudi tokrat vzdržujejo šamansko vzdušje antičnih prednikov, ki gotovo niso niti sanjali, da bo njihova glasba kdaj prodrla do zahodno-severnjaških ušes bivših kolonialističnih gospodarjev, kaj šele, da bo kdaj na široko cenjena.

"Akwaaba" vsebuje nadvse igrivo melodijo, izgrajeno na podlagi fuzije saksofonskih aranžmajev in energičnih pasaž na hammondkah, medtem ko karibska tolkala v navezi z melanholičnimi kitarskimi pasažami to pot poskrbijo za čudovito romantično-idilično vzdušje. "Oranges" je v skladu s svojim imenom prepojen s pristno poletno atmosfero. Karibsko-plesni ritmi so prepojeni z bluesovskimi kitarskimi triki, ki v navezi z borbeno razpoloženimi saksofoni ustvarijo izjemno prijetno melodijo. Ta zveni nekako tako kot, da bi se križalo glasbo iz starih filmov o Jamesu Bondu s karibskim folklornim glasbenim izročilom.

"Phallus C" je ritmično najbolj kompleksna kompozicija na albumu, kjer se izmenja cela malha različnih ritmičnih variacij na račun afriških bobnov in tolkal. Besedilo in večglasni refren je tokrat v angleščini, vendar je po pričakovanju prisoten močan afriški naglas. Razposajeni udarci tolkal vnovič ustvarijo divji šamanski ples, medtem ko vmesni zvoki piščalke poskrbijo, da si predvajanje te duhovite kompozicije ne bi bilo težko predstavljati v sklopu prihajajočega nogometnega prvenstva v JAR. Imenitnih kitarskih, orglarskih in saksofonskih variacij je vnovič v izobilju, kar ponovno potrdi izjemno inštrumentalno podkovanost vseh članov skupine in njihovo ljubezen do zvočnega eksperimentiranja.

Zaključna socialno-angažirana mojstrovina "Think About the People" vsebuje odlično jazz rockovsko melodijo s pomočjo križanja temperamentnih saksofonskih pasaž in melanholičnih kitarskih linij, medtem ko vse skupaj povezujejo bojno razpoloženi karibski ritmi, kar nekoliko prebudi v spomin zgodnje Santana mojstrovine. Medtem ko je vokal tokrat presenetljivo posrečen in vsebuje celo sapico soula, za največji posladek vendarle poskrbijo Oseijeve saksofonske vragolije, medtem ko Baileyevi vložki na orglah ne zaostajajo dosti za podvigi takšnih orglarskih mojstrov kot so bili denimo Keith Emerson, Jon Lord ali Pete Bardens. Sporočilo besedila bi si bilo lahko zlahka predstavljati na raznih dobrodelnih prireditvah ali kot poziv za osvoboditev Nelsona Mandele.

Osibisa prvenec nas s pomočjo unikatne fuzije jazz rocka, funka in svetovne glasbe popelje v osrčje afriških savan in džungel s krajšim postankom na karibskih otočjih. Potomci starodavnih afriških ljudstev so uspešno izpolnili svoje poslanstvo ter ob pravem času, ko sta jazz fusion in progresivni rock doživljala največji razcvet, v jazz rockovsko pregneteni različici uspeli zahodnjaškim ušesom približati glasbeno zapuščino svojih dedov. Odlične, predvsem pa raznovrstne in unikatne jazz rockovske kompozicije ter vpliv, ki ga je imel na razvoj ter popularizacijo svetovne glasbe, so glavni vzroki, zakaj si je album prislužil status mojstrovine, čeprav je imela skupina v nadaljevanju kariere še veliko skritih asov. Vsak ljubitelj jazz fusiona in svetovne glasbe, katerega slučajno zanima tudi afriška kultura, bo album zlahka vzljubil. "Osibisa" je doživel lep uspeh na tedanjih glasbenih lestvicah, medtem ko se je "dobri glas razširil v deveto vas" in je skupina v nadaljevanju kariere sodelovala s številnimi pomembnimi jazz glasbeniki, Steviejem Wonderjem, Thin Lizzy, Uriah Heep, itd.