Osibisa, legendarni ganski prvaki afrobeat jazz rock fusiona, so se po dolgih letih studijske odsotnosti, vrnili z odličnim novim albumom, ki se v angleškem prevodu glasi "Fourth Generation" ali po domače Četrta generacija. Multi-inštrumentalist Teddy Osei, ustanovitelj skupine in dolgoletni poglavar, naslov plošče ni izbral po naključju, saj je okoli sebe zbral mlajšo generacijo glasbenikov od katerih je večina prvič nastopila v vlogi članov te kultne afriške glasbene atrakcije, ki ljubitelje jazz etno fusiona navdušuje že več kot štirideset let.
Poleg nekaterih novih imen se je vnovič vrnil tudi dolgoletni ritem kitarist/pevec Gregg Kofi Brown, ki si v skupini služi kruh že 22 let. Večino solaž je sicer odigral kultni kitarist Alfred Kari Bannerman, prav tako dolgoletni sodelavec. "Osee Yee" je tudi zadnji album za žal že pokojnega originalnega pihalista Mac Tontoha, kateri se je leta 2010 žal za vekomaj poslovil od tega sveta.
Večina albuma je utemeljena na razgibanih, večplastnih afriško-karibskih ritmih, pihalih in nič manj slojevitih 'šamanskih' vokalnih harmonijah, kar poskrbi za nepozabno vzdušje, pravcato potovanje po širnih prostranstvih savan in gostih džunglah. Skladbe kot so uvodni inštrumental "Osuno", "Watusi" in "Ayioko" so čudovita zmes tradicionalne afriške glasbe, funka in jazz fusiona.
Ljubitelji pop rockovskih klasik pa bodo najbolj uživali ob poslušanju po funkovsko nagruvanega "Lifetime" ter ob odlični priredbi zimzelenega standarda 'tihega' Beatla Georga Harrisona z naslovom "My Sweet Lord". Posebno omembo si zasluži tudi naslovna skladba, kjer pihala kot sta flavta in trobenta, prideta do prav posebnega izraza. Nekdo je pred davnimi leti slog Osibise označil za 'happy music', kar ni daleč od resnice, saj na "Osee Yee" dokazujejo, da v njihovi glasbi še danes ves čas vlada razigrana, pozitivistična, skorajda praznična atmosfera.
Osibisa skozi celoten album prepričljivo in z modernim pristopom nadaljujejo z usmeritvijo, ki jim je prinesla kulten status ter sredi sedemdesetih na zahodu omogočila popularizacijo tradicionalne afriško-karibske glasbe. Razen moderne produkcije bi nekdo, ki skupine ni spremljal že od začetka sedemdesetih, zlahka pomislil, da gre pravzaprav za pozabljeni album iz tistega časa. Ravno to pa je tudi tisto kar si je večina privržencev najbolj želela; klasični Osibisa, a na osvežilen, sodoben način.
Skupine z več kot 40-letnim stažem, ki še danes presenetijo z albumi na ravni njihovih najboljših dosežkov, bi se lahko naštelo na prste obeh rok. Osibisa so z "Osee Yee", katerega se lahko upravičeno razglasi celo za njihov najboljši dosežek po albumu "Heads" (1972), dokazali, da brez dvoma sodijo mednje. In to navkljub žalostnemu dejstvu, da marsikdo od tistih, ki je spremljal zmagoslavni pohod jazz fusion in prog rock scene na začetku sedemdesetih, sploh ne ve, da so še aktivni.
na vrh