Norveška zakladnica glasbenega izročila je, z nastopom skupine Borknagar, ki že od leta 1996 konstantno niza med seboj povsem neprimerljive albume, katerih večplastnost in zvokovna različnost onemogoča enostavno kategorizacijo, pridobila še en izmed draguljev več. lani so se norveški posebneži odločili izdati album, ki bi poleg akustične glasbe premogel tudi izrazito sporočilo navezanosti na korenine. Prek besedil in melosa se razpletajo podobe zelo s folkom in klasiko začinjenega popotovanja po sedanjosti, ki takšna, kot je, ne bi bila mogoča, če jo pred tem ne bi zasitila in prepojila modrost in estetika preteklosti. Glavni tekstopisec skupine, Øystein G. Brun je sicer že od nekdaj avantgardni izraz skupine in post – black metalsko čarobnost klesal s pomočjo akustike, ta album pa, ker ostaja strogo dosledno akustičen, ohranja organsko prvinski izraz.
Kako pa ta deluje v praksi pa pokaže že prvo poslušanje albuma Origin, kjer vas, metalski naslovnici navkljub, preseneti starikav pridih komada 'Earth Imagery'. Akustična kitara in piščali pričarajo skoraj srednjeveško zasanjano megleno pokrajino. Med krošnjami decembrsko ogolelih dreves veje hladen veter. Vintersorgovi vokali se razdelijo v več plasti in z občasnimi večglasji prikličejo v spomin akustično poslastico skupine Opeth, album Damnation. Vprašanja o obstoju ter nespregledljivo sinergijo med človekom in naravo- navkljub trudu, da bi se človek naravi, ki mu je dala v resnici malo, a vseeno dovolj, da si jo je lahko začel lastiti ter jo preoblikovati po svojih vizijah, utrgal ter si jo povsem podredil. Rdeča nit, ki navdihuje, je v bistvu berljiva povsem kot naturalistična poezija, skupina pa filozofsko opeva svoj ep vesolju ter človekovi vmeščenosti vanj.
'Grains' povrne človeka k njegovim izvorom. Opozarjanje na naša nenaravna stanja in ravnanja se nadaljuje, v tem upiranju naravnemu pa leži razlog naše stagnacije in zasužnjenosti večnemu uporu. Redefinacijski pristop, ki ga Øystein kot maksimo svojega pisanja uveljavlja že od prebojnega prvenca Borknagar iz leta 1996, kaže, da so se veljaki black metala tokrat vokalno le uskladili. Prej so si mikrofon podajali Garm (sedaj član skupin Arcturus in Ulver), nato ga je zamenjal sedanji Dimmu Borgirovec ICS Vortex, ki je prej bolj slišal na ime Simen Hestnæs. Leta 2001 pa so našli pravo recepturo ter se ustalili pri kristalnem vokalu nadarjenega vokalista Vintersorga, ki se je dotlej klesal v svoji skupini Vintersorg ter Fission. Nadarjenost in nagnjenost k temu, da ubira pot melodičnih harmonij in eksperimentov, daje plošči Origin možnost izpeljati zvočno kakafonijo estetike in čarobnosti lepo dosledno od začetka do konca. Bobnarski prispevek Asgeira Mickelsona, ki je prej tolkel po opnah v skupinah Spiral Architects in Insahn, dramatično povezuje drugače precej krhek sanjski tok melodije v konglomerat ritmične celote. Brez pretiravanj in nakladanja. Presune vas nedvomno klaviaturistični soprispevek Larsa A. Nedlanda, ki klaviature zlorabi do te mere, da začnete verjeti, da gre za dejansko konstantno godalno prepletanje aranžmajev s Hammondi, orglami in tradicionalnimi piščalmi. Krajina je pričarana. Za to, da je lahko končni rezultat celo težji, kot če bi vas zasula salva distorzije in kričečega petja. 'Oceans Rise' pričara plimovanje neusmiljeno dvigajočega se morja, ki biča kamnite obale norveških fhordov. In tokrat gre za starejšo stvaritev iz leta 1988, ko so klesali album The Archaic Course.
Manj obremenjeno zveni akustično preprostejši kratki interludij skladbe 'Sings' se dopolni s temačnejše in bolj zloveščim tempom skladbe 'White'. Orkestracija je bogata in filmska. Borknagar zvenijo kot kristalno zveneča akustična verzija Dimmu Borgirjev. S tem, da tu ni prostora za prisilno satanizacijo. Borknagar so bolj častilci matere Narave. V vaše misli se prikrade občutek, da bi zmogli preživeti tudi povsem brez električnega toka. Samo s petrolejko in baročnim zvokom igrivih lutenj, kitar, piščali ter kelihi polnimi medice, v kaminu pa bi prasketal ogenj.
'Cynosure' je sicer naslov, ki ste ga pred kratkim lahko slišali pri inspirativnem prvencu skupine Father, Borknagar pa se tematike lotevajo precej bolj trubadursko. Flavta daje tisto dimenzijo, zaradi katere občutje vzvišenosti ne bi bilo enako. Zahvala za to gre nedvomno flavtistični norveški ikoni, Steinarju Ofsdalu, ki je za album prispeval vse posnetke flavt.
'The Human Nature' se vrne meditativno k že obdelanim temam z začetka plošče. Pravzapšrav manjka nadaljevanju nek idejni preboj, ki bi interno evolucijo pripeljal še korak naprej. Tako se vam druga polovica sicer izvrstne in malo več kot polurne odisejade zvoka in dobrega okusa zazdi že skoraj malce prenaporen za poslušanje v eni sapi. Zazdi se vam vse enako ali pa vsaj podobno. 'Acclimation' se tako znova posveti človeku, ki ni simbiotsko bitje ampak je virus uničenja. V sfero svetnega zadevamo kot veter v zastekljena okna in hočemo vdreti še globlje kot smo doslej. Zadnja meja sveta sicer še ni padla. Evolucija podaljšuje agonijo. In temu svetu bo sledilo vesolje. Tokrat pa so oči kvarteta uprte precej nižje – v tosvetno starikavost ter motive arhaičnega kosanja človeka s samim seboj in naravo.
Veliki finale albuma je namenjen skladbi 'The Spirit Of Nature', ki se od poslušalca poslovi v slogu uverture albuma. Ponavljanje je pač mater modrosti. In ravno v preveč kristalni podobi pobeljene Borknagarovske krajine človek pozabi na čas in prostor ter na vso žgočo tematiko, ki jo ozaveščeni ekologi prepletejo v klobčič kontemplacije in melodije. Tokrat nas ziblje melodija, ki poje zadnjo hvalnico Naravi ter pojenja v popolnem minimalizmu vzorcev in tekstur. Origin se sklene v mojstrsko izpeljanem suspenzu vsega odvečnega. Tok teče dalje. Tok misli se nadgrajuje tudi po tem, ko v zvočnikih potihnejo še zadnji tresljaji pompozne muzikaličnosti.
Borknagar so bili nedvomno presenečenje zame kot za povsem naključnega poslušalca. Po prvem šoku sem posegel po celotni diskografiji ter kmalu ugotovil, da v primeru skupine Borknagar ni mogoče vleči skupne premise med nobenim izmed sedmih draguljev njihove dozdajšnje ponudbe. Gre za evolucijo. Gre za strast in za znanje ter za filozofsko držo dozorelih mož. To je pot, ki spominja na trdno pot skupin Ulver, Green Carnation ali meni najljubših Opeth. Vsi našteti so dosegli svojevrsten vzpon bližje k razsvetljenju in so z vsakim albumom bližje cilju, vi pa hrepenite po tem, da bi vam kmalu ponudili nekaj, kar bi potešilo nenasitno lakoto po še. Mnenje: na nek svoj arhaičen in nebrneči način se, umirjenosti navkljub, odločam, da bi lahko ta album štel med dragocenejše bisere moje kolekcije – zelo za!
Kako pa ta deluje v praksi pa pokaže že prvo poslušanje albuma Origin, kjer vas, metalski naslovnici navkljub, preseneti starikav pridih komada 'Earth Imagery'. Akustična kitara in piščali pričarajo skoraj srednjeveško zasanjano megleno pokrajino. Med krošnjami decembrsko ogolelih dreves veje hladen veter. Vintersorgovi vokali se razdelijo v več plasti in z občasnimi večglasji prikličejo v spomin akustično poslastico skupine Opeth, album Damnation. Vprašanja o obstoju ter nespregledljivo sinergijo med človekom in naravo- navkljub trudu, da bi se človek naravi, ki mu je dala v resnici malo, a vseeno dovolj, da si jo je lahko začel lastiti ter jo preoblikovati po svojih vizijah, utrgal ter si jo povsem podredil. Rdeča nit, ki navdihuje, je v bistvu berljiva povsem kot naturalistična poezija, skupina pa filozofsko opeva svoj ep vesolju ter človekovi vmeščenosti vanj.
'Grains' povrne človeka k njegovim izvorom. Opozarjanje na naša nenaravna stanja in ravnanja se nadaljuje, v tem upiranju naravnemu pa leži razlog naše stagnacije in zasužnjenosti večnemu uporu. Redefinacijski pristop, ki ga Øystein kot maksimo svojega pisanja uveljavlja že od prebojnega prvenca Borknagar iz leta 1996, kaže, da so se veljaki black metala tokrat vokalno le uskladili. Prej so si mikrofon podajali Garm (sedaj član skupin Arcturus in Ulver), nato ga je zamenjal sedanji Dimmu Borgirovec ICS Vortex, ki je prej bolj slišal na ime Simen Hestnæs. Leta 2001 pa so našli pravo recepturo ter se ustalili pri kristalnem vokalu nadarjenega vokalista Vintersorga, ki se je dotlej klesal v svoji skupini Vintersorg ter Fission. Nadarjenost in nagnjenost k temu, da ubira pot melodičnih harmonij in eksperimentov, daje plošči Origin možnost izpeljati zvočno kakafonijo estetike in čarobnosti lepo dosledno od začetka do konca. Bobnarski prispevek Asgeira Mickelsona, ki je prej tolkel po opnah v skupinah Spiral Architects in Insahn, dramatično povezuje drugače precej krhek sanjski tok melodije v konglomerat ritmične celote. Brez pretiravanj in nakladanja. Presune vas nedvomno klaviaturistični soprispevek Larsa A. Nedlanda, ki klaviature zlorabi do te mere, da začnete verjeti, da gre za dejansko konstantno godalno prepletanje aranžmajev s Hammondi, orglami in tradicionalnimi piščalmi. Krajina je pričarana. Za to, da je lahko končni rezultat celo težji, kot če bi vas zasula salva distorzije in kričečega petja. 'Oceans Rise' pričara plimovanje neusmiljeno dvigajočega se morja, ki biča kamnite obale norveških fhordov. In tokrat gre za starejšo stvaritev iz leta 1988, ko so klesali album The Archaic Course.
Manj obremenjeno zveni akustično preprostejši kratki interludij skladbe 'Sings' se dopolni s temačnejše in bolj zloveščim tempom skladbe 'White'. Orkestracija je bogata in filmska. Borknagar zvenijo kot kristalno zveneča akustična verzija Dimmu Borgirjev. S tem, da tu ni prostora za prisilno satanizacijo. Borknagar so bolj častilci matere Narave. V vaše misli se prikrade občutek, da bi zmogli preživeti tudi povsem brez električnega toka. Samo s petrolejko in baročnim zvokom igrivih lutenj, kitar, piščali ter kelihi polnimi medice, v kaminu pa bi prasketal ogenj.
'Cynosure' je sicer naslov, ki ste ga pred kratkim lahko slišali pri inspirativnem prvencu skupine Father, Borknagar pa se tematike lotevajo precej bolj trubadursko. Flavta daje tisto dimenzijo, zaradi katere občutje vzvišenosti ne bi bilo enako. Zahvala za to gre nedvomno flavtistični norveški ikoni, Steinarju Ofsdalu, ki je za album prispeval vse posnetke flavt.
'The Human Nature' se vrne meditativno k že obdelanim temam z začetka plošče. Pravzapšrav manjka nadaljevanju nek idejni preboj, ki bi interno evolucijo pripeljal še korak naprej. Tako se vam druga polovica sicer izvrstne in malo več kot polurne odisejade zvoka in dobrega okusa zazdi že skoraj malce prenaporen za poslušanje v eni sapi. Zazdi se vam vse enako ali pa vsaj podobno. 'Acclimation' se tako znova posveti človeku, ki ni simbiotsko bitje ampak je virus uničenja. V sfero svetnega zadevamo kot veter v zastekljena okna in hočemo vdreti še globlje kot smo doslej. Zadnja meja sveta sicer še ni padla. Evolucija podaljšuje agonijo. In temu svetu bo sledilo vesolje. Tokrat pa so oči kvarteta uprte precej nižje – v tosvetno starikavost ter motive arhaičnega kosanja človeka s samim seboj in naravo.
Veliki finale albuma je namenjen skladbi 'The Spirit Of Nature', ki se od poslušalca poslovi v slogu uverture albuma. Ponavljanje je pač mater modrosti. In ravno v preveč kristalni podobi pobeljene Borknagarovske krajine človek pozabi na čas in prostor ter na vso žgočo tematiko, ki jo ozaveščeni ekologi prepletejo v klobčič kontemplacije in melodije. Tokrat nas ziblje melodija, ki poje zadnjo hvalnico Naravi ter pojenja v popolnem minimalizmu vzorcev in tekstur. Origin se sklene v mojstrsko izpeljanem suspenzu vsega odvečnega. Tok teče dalje. Tok misli se nadgrajuje tudi po tem, ko v zvočnikih potihnejo še zadnji tresljaji pompozne muzikaličnosti.
Borknagar so bili nedvomno presenečenje zame kot za povsem naključnega poslušalca. Po prvem šoku sem posegel po celotni diskografiji ter kmalu ugotovil, da v primeru skupine Borknagar ni mogoče vleči skupne premise med nobenim izmed sedmih draguljev njihove dozdajšnje ponudbe. Gre za evolucijo. Gre za strast in za znanje ter za filozofsko držo dozorelih mož. To je pot, ki spominja na trdno pot skupin Ulver, Green Carnation ali meni najljubših Opeth. Vsi našteti so dosegli svojevrsten vzpon bližje k razsvetljenju in so z vsakim albumom bližje cilju, vi pa hrepenite po tem, da bi vam kmalu ponudili nekaj, kar bi potešilo nenasitno lakoto po še. Mnenje: na nek svoj arhaičen in nebrneči način se, umirjenosti navkljub, odločam, da bi lahko ta album štel med dragocenejše bisere moje kolekcije – zelo za!
na vrh