Motörhead: Orgasmatron

Po mnenju Lemmya bo kot leto velikih dogodkov v svetovne letopise zapisana številka 1986. Predvsem velja tu omeniti tri pomembne dogodke: ameriškega napada na Libijo, Maradonine slavne "božje roke", ki je Argentino pripeljala v finale svetovnega nogometnega prvenstva v Mehiki, ter najpomembneje zaradi izida Orgasmatron, prvega Motorhead albuma po celih treh letih težkega pričakovanja. Še najbolj smešno je dejstvo, da se gospod niti ni zmotil. Maradona je z Argentino postal svetovni prvak, Motorhead pa so s Orgasmatron ponovno stopili na pota stare slave. Še najkrajšo so očitno potegnili Američani, ki so od Gadafija ponovno dobili zaušnico.

Pa pustimo te neumnosti. Leta 86 se Lemmyeva sodrga vrača. Glasnejša in nevarnejša kot kdajkoli prej. Orgasmatron, prvi pravi Motorhead album od "Robbo" avanture, predstavi dva nova obraza, ki že po tradiciji ne izgledata ravno božansko. Phillip Campbell ter Wurzel tvorita udarno kitarsko kombinacijo, ki Motorhead zvok oplemeniti s še dodatno mero kaosa, popolnega brezvladja, nazadnje opaženega nekje pred letom 476, medtem ko Lemmyevo neandertalsko basovsko brnenje datira v obdobje ledenih dob. Vsemu skupaj poizkuša vsaj malce organizirano podobo dajati nekdanji Saxon bobnar Peter Gill, katerega brezbrižno bobnanje močno spominja na Philtya. Renici na ljubo od Motorhead česa drugega sploh ne gre pričakovati. Lemmyeva banda vse od uvodne Deaf Forever naprej ustvarja neznosen trušč, ki bi zelo verjetno bolje učinkovalo od marsikaterega sredstva za deratizacijo.

Orgasmatron je v marsikaterem pogledu korak naprej, no, vsaj kar se Motorhead tiče. Očitno je Lemmy od lekcije Another Perfect Day odnesel marsikatero poučno. Ena od teh je spoznanje, da možakar zmore tudi sam. Zatorej ga nam Orgasmatron predstavi v precej bolj samozavestni podobi, ob kateri ostajajo podobe starih dni le še bled spomin. Ko že govorimo o samozavesti je potrebno omeniti brutalen napalm, ki ga neposredno na vaša ušesa izvaja Nothing Up My Sleeve, genocid nad pršicami vaše postelje v režiji Ain't My Crime, ter konec koncev kastracijo vaše celotne soseske, katere recept je predpisal Doctor Rock. Ob vseh teh cvetkah ostaja danes legendarna naslovna skladba še najbolj "vljuden" Lemmyev dokument. Če pojem vljudnost sploh obstaja v njegovem besednjaku. Po besedilu Orgasmatron sodeč verjetno ne! Neverjeteno ogaben skupek brnenja velja za enega boljših Kilmistrovih dosežkov, medtem ko Lemmy v vlogi pravega poeta s polno mero cinizma in črnega humorja, brezkompromisno obračunava z vso golaznijo tega sveta. Ob tem ji s svojo podobno brezkompromisno podobo pomaga Built For Speed, še ena legendarna "motorna" stvaritev, ki je zaradi svojega izrazito odpadniškega značaja, kot nalašč rojena za razne bikerske avanture. Srhljiva zadeva s svojo neverjetno rušilno močjo pred sabo melje v prah vse kar ji prekriža pot, medtem ko je ob značilni neotesanosti Lemmyeve lirike resnično težko verjeti, da je možakarju že štirideset let.

Fantazija od rock & rolla, ki nosi prisrčno ime Orgasmatron, je še eden v vrsti Lemmyevih poizkusov lobotomije. Če ga boste zdržali do konca, pomeni, da je le ta popolnoma uspela, kar pomeni, da bom verjetno tudi sam v prihodnje imel probleme s aktivacijo svojih možganskih celic. Še dobro da jih za Motorhead človek sploh ne potrebuje.