Ian Anderson je nekoč izjavil, da Jethro Tull brez dolgoletnega kitarskega virtuoza Martina Barreja ne morejo obstajati. Po njegovem bi bilo vztrajanje pod istim imenom ob morebitnem slovesu kitarskega tovariša popolnoma nesmiselno. Leta 2011 se je pripetilo, da sta Ian in Martin končala njuno dolgoletno sodelovanje in Jethro Tull so, po več kot štiridesetih letih, prenehali obstajati. Od tedaj sta se, vsak na samosvoj način, usmerila na samostojno pot. Najbolj ironično, če že ne tragikomično, pri vsem skupaj je to, da tako Martinovi kot Ianovi koncertni nastopi še vedno pretežno slonijo na Jethro Tull materialu, medtem ko navezanost na zapuščino slovite progresivnorockovske skupine ostaja prisotna tudi v studiu.
Medtem, ko je Martin na akustično usmerjenem albumu »Away With Words« (2013) dokaj uspešno prehajal med novimi verzijami dolgoletnih Jethro Tull favoritov ter solo stvaritvami, je na koncertnem albumu »Order of Play« skoraj popolnoma 'zaplul' nazaj v preteklost in se mimogrede spomnil še na nekatere svoje blues heroje, ki so pomembno vplivali na njegovo kitarsko tehniko. Martin je za koncertne nastope okoli sebe zbral dober spremljevalni band za katerega pa bi bilo morda boljše, če bi raje ostal na inštrumentalni bazi, se pravi brez pevca.
Vokal Dana Crispa je namreč precej nekompatibilen znotraj Jethro Tull zapuščine, obenem pa mu kronično primanjkuje Ianove karizme in čustvenega žara, kar klasikam v trenutku odpihne dušo. Precej bolj je prepričljiv med petjem priljubljenih blues standardov kot sta denimo »Crossroads« (orig. Robert Johnson) in »Watch Your Step« (orig. Bobby Parker), kjer se njegov vokal kot za stavo odlično 'usede'. Martinu, katerega kitarski prispevek na »Order of Play«, kot ponavadi, ni mogoče prehvaliti, je v zadnjem času spet zadišal blues, zato ni presenečenje, da je nekatere Jethro Tull standarde reanžiral na nekoliko bolj bluesovski način.
»A New Day Yesterday« je bil že v originalni podobi, na Tull albumu »Stand Up« (1969), bluesrockovska skladba, tokrat pa je dal Martin še večji poudarek njenim blues elementom in jo popolnoma prilagodil Crispovemu vokalu, kar poraja precej mešane občutke. Enako velja za »Catfish Rising« (1991) standard »Still Loving You Tonight«. Toliko boljše, z izjemo vokalne interpretacije, je izpadel »Minstrel In The Gallery«, kjer je Martin kar precej ostal zvest izvirni verziji. Prijetno izpadeta tudi večkrat 'pozabljeni' klasiki »To Cry You A Song« ter »Teacher«, kateri so Jethro Tull v kasnejših letih le redkokdaj izvajali. Pohvaliti je potrebno tudi prispevek Richarda Beesleya, ki je s pomočjo saksofona in klarineta prepričljivo nadomestil odstotnost tradicionalne Ianove flavte, kar je skorajda ključno, da Martinova zasedba ne izpade zgolj kot še en Jethro Tull tribute band.
Martinove kitarske umetnine so poglavitni in edini res dobri razlog za poslušanje »Order of Play«, ki je v vseh drugih pogledih povsem pogrešljiv, če že ne nepotreben koncertni posnetek. Med sleherno izvedbo (z izjemo blues klasik) namreč opominja na žalostno dejstvo, da Jethro Tull standardi brez skupnega sodelovanja med Martinom in Ianom, nimajo več tiste prave duše, pa naj bo njihova izvedba s tehničnega vidika še tako navdušujoča. Na morebitno vprašanje 'ali obstaja vsaj kanček možnosti za združitev Jethro Tull' bi Martin verjetno odgovoril z besedami 'prestar sem za to sranje', vendar kljub temu, podobno kot Ian, še vedno neizmerno uživa v dolgi senci svoje nekdanje skupine.
na vrh