"Orchestral Favorites" je orkestralno-inštrumentalni album na katerem so klasicistični aspekti legendarnega skladatelja in vsestranskega umetnika Franka Zappe prvič v njegovi karieri prišli do jasnejšega izraza. Gre za njegov tretji album na katerem je sodeloval z orkestrom po "Lumpy Gravy" (1968) in "200 Motels" (1971). Po številnih rockerskih in jazzovskih projektih je bilo samo še vprašanje časa, kdaj se bo brezmejno nadarjeni in vsaj toliko duhoviti maestro vrnil k svoji prvi ljubezni ter se lotil komponiranja klasične glasbe za orkester.
Eno najbolj fascinantnih poglavij Frankove kariere je bila njegova ljubezen do pisanja klasičnih del in postopno uveljavljanje v vlogi mojstra avantgardnih oblik klasične glasbe pod zaznavnim vplivom legendarnega skladatelja Edgarja Vareseja, kateri je bil od nekdaj eden izmed njegovih ključnih glasbenih vplivov. Frankovo navduševanje nad Varesejem, ki je trajalo že od otroških let, je na redkokateremu njegovemu albumu prišlo do tako presunljivih in duhovitih izraznih oblik kot na "Orchestral Favorites", katerega mora imeti v svoji zbirki ne samo vsak dolgoletni Zappa privrženec, temveč tudi vsak ljubitelj klasične glasbe 20. stoletja.
Pri realizaciji strukturalno izjemno zahtevnih, a zvočno ves čas čudovito zabavnih oblik orkestralnih aranžmajev in ritmičnih preskokov, so mu bili v bogato oporo orkester Abnuceals Emuukha Electric Orchestra s katerim je nazadnje sodeloval na pradavnem albumu "Lumpy Gravy" ter zvesta ritmična podanika, Terry Bozzio na bobnih in Dave Parlatto na bas kitari. Večino kompozicij na albumu je ustvaril v obdobju med letoma 1967 in 1972, a je znotraj njihovih struktur vpletel številne nove ideje in jih dodobra reanžiral. Nekateri pozorni poslušalci bodo hitro ugotovili, da je bila glavnina kompozicij zamišljenih za ambiciozni "Läther" (1996) projekt, kateri ni bil za časa Frankovega življenja nikoli realiziran, čeprav se te nahajajo v nekoliko drugačnih različicah kot so tiste, ki so se pojavile ob prvem izidu tega razburljivega in nikoli povsem razumljenega projekta. Hkrati je dandanes kar težko verjeti, da je bil album Frankov poslednji dolg za založbo Warner Records oziroma Discreet Records, ki je šla kmalu zatem v pogubo, maestro pa je medtem ustanovil lastno založbo Zappa Records (kasnejši Barking Pumpkin Records), o čemer govori tudi naslovnica, katero osebno ni odobril, čeprav mu je bila menda všeč.
Izlet skozi ta čudoviti in ves čas popolnoma nepredvidljivi inštrumentalni album pomeni skok v pravcato Zappaistično mineštro popolnega avantgardnega klasicizma. Maestro je za to svojevrstno orkestralno popotovanje uporabil ritmično izjemno nabrušen ribežen skozi katerega je zmlel nadvse sočen frutek raznolikih zvočnih mineralov, kakršnega je bil zmožen postreči samo on. Ob tem ne manjka klasičnih Zappa burlesknih situacij, ko so nekateri aranžmaji in melodije nalašč strukturirani na takšen način, da imate občasno občutek, da poslušate zvočni zapis kake duhovite risanke, kjer se živali s človeškimi atributi (recimo mačke in miši) med seboj podijo in tolčejo z orjaškimi kladivi ter nakovali, medtem ko jim prašiči s kravatami v ozadju velikih stolpnic odvratno industrializiranega okolja ploskajo ter pobirajo stave. Skratka tako duhovitih oblik orkestralne glasbe kot se nahajajo tukaj boste zelo težko našli, če jih boste iskali izven mojstrovega ustvarjalnega opusa.
"Orchestral Favorites" se odpre na izrazito epski način s "Strictly Genteel", kateri je bil originalno finale albuma "200 Motels". Na splošno gre za eno izmed njegovih najbolj spregledanih del, katerega je le redkokdaj izvajal v živo. Izjemoma se je pojavil na repertoarju Frankove poslednje turneje, leta 1988. Ta verzija razmeroma dosledno sledi njeni originalni inačici izpred osmih let, le da je glavni motiv oplemeniten z barvitimi orkestralni aranžmaji. Mogočna pihalna sekcija tvori pompozne simfonične okraske, medtem ko izjemno ritmično razgibanosti dodatno zabeli duhovita uporaba orglic. Tudi burleskna ambientalna magija je enako močna kot na originalu. Nekateri glasbeni kritiki so večkrat napenjali svoje mišice s kritikami, da je Frankovo komponiranje brez izjeme temeljilo na pisanju kompleksnih in disonantnih melodij. Toda, če bi vsaj nekoliko prisluhnili večini del na tem albumu, bi se morali večkrat ugriznit v jezik. Vsakdo kdor bo pozorno prisluhnil albumu, bo zaznal kopico izjemno prijetnih melodij, med njimi celo nekatere najlepše v Frankovi karieri.
Eno izmed redkih izjem brez vsebnosti melodične kohezije predstavlja avantgardistični "Pedro's Dowry", ki je zame še najšibkejša stvaritev na albumu, kar pa še zdaleč ne pomeni, da bi se ga moralo prezreti, saj vsebuje polno malho ritmičnih norčij in duhovičenj z uporabo najrazličnejših efektov. To pomeni, da se Frank in tovarišija lotijo ropotanja z avantgardnimi, ves čas raznolikimi vložki na tolkalih, medtem ko so se v ozadju pretakajo burkaški motivi na trombonu in violini. Dolgoletni ljubitelji Frankovega opusa bodo zaznali tudi obširno rabo ksilofona, njegovega najljubšega tolkalnega inštrumenta. Ta svojevrstna avantgardistična orgija se nepričakovano, a skladno prelije v izjemno kratki "Naval Aviation in Art?", kateri vsebuje srhljivo melodijo na violini in disonantne orkestralne vložke v ozadju.
"Duke of Prunes" je predelana različica zimzelene skladbe z legendarnega albuma "Absolutely Free" (1967). Tu se je maestru posrečila celo nadgradnja, saj je uspel zaobjeti tisto, kar je najboljše na originalni verziji ter vanjo vplesti vrsto svojih značilnih "galaktičnih" kitarskih fraz. Svoje je naredil tudi učinek orkestra, kateri se je vnovič izkazal na vseh frontah ter ritmične norije fantastične naveze Bozzio-Parlatto. Skozi številne duhovito-inteligentne ritmične meandre in epske pihalne aranžmaje se kompozicija ves čas vrača k njeni osrednji melodiji, katera se v ušesih zlahka zasidra.
Album se zaključi še z eno "200 Motels" klasiko, popolno klasicistično-avantgardistično mineštro "Bogus Pomp", katera je z več kot trinajstimi minutami trajanja najdaljša in najbolj kompleksna, a tudi najbolj vznemirljiva in zabavna stvaritev na celotnem albumu. Skozi dramatične plasti orkestralnih aranžmajev se prebijajo disonantni zvočni efekti, vse skupaj pa povezuje izjemna ritmična razgibanost na relaciji med Bozziom in Parlattom. V nekaterih trenutkih zvenijo posamezni aranžmaji povsem raztreseno in disonantno, a se že v naslednjih trenutkih povsem spontano oblikujejo v izdelane in lepe melodije. Srhljivi trenutki pa se vse prevečkrat pretvorijo v čisto komedijo. Čeprav bo ta skladba še bolj zasijala, ko jo bo Frank odigral v sodelovanju z londonskim simfoničnim orkestrom, je tudi ta verzija zelo dobra in si zasluži čisto desetico.
"Orchestral Favorites" je še ena svojstvena umetnina, ki dokazuje, da je bil Zappa skozi celotno kariero izjemen mojster glasbenih form, ne glede na žanrsko obliko. Celo znotraj izrazito kompleksnih stvaritev so bile njegove muzikalne forme jasno in precizno začrtane ter nalezljive, če že ne duhovite. Posamezni aranžmaji na albumu so bili ob odlični uporabi orkestralne godbe odigrani z izjemnim humorjem, kateri je zelo blizu tistemu, kakršnega ponavadi najdemo na Frankovih "rockovskih" albumih s prisotnostjo vokalov. "Orchestral Favorites" je naphan s čudovitimi orkestralnimi kompozicijami, katere se šibijo pod težo svojstvenega Zappa humorja, kakršnega je lahko pričaral samo genialni skladatelj, ki je živel zato, da bi nenehno ustvarjal umetnine. To večkrat spregledano mojstrovino še posebno priporočam vsem privržencem Frankovih klasicističnih ekskurzij pa tudi ljubiteljem njegovih zgodnjih inkarnacij iz šestdesetih let prejšnjega stoletja.
na vrh