Dark Sphere: Ophiuchus

Začetki pomurske black metal zasedbe Dark Sphere segajo v leto 2008, ko so je bend kot trio z delovanjem začel na pogorišču skupine Temačnost. Dark Sphere so v postavi Gothmog (kitara), Jumbo (vokal) in Kain (bas) odigrali nekaj koncertov in posneli prvi demo, nato pa zaradi različnih pogledov razpadli. Gothmog je v roku dveh let okrog sebe zbral novo postavo, ki se je hitro ustalila in posnela pravi studijski prvenec Ophiuchus.

Dark Sphere se na svojem prvencu spopadejo s kompleksno, mistično konceptualno zgodbo o ozvezdju Ophiuchus, bolj znanem kot Kačenosec ali Serpentarius. Ozvezdje Kačenosca je na svoj seznam ozvezdij uvrstil že Ptolomej, danes pa je ozvezdje tudi uradno na seznamu 88 ozvezdij, ki jih priznava Mednarodna astronomska zveza. Ozvezdje predstavlja moškega, ki drži kačo, tako da jo s svojim telesom deli na dva dela. V astrologiji ozvezdja Kačenosca ne priznavajo, saj sonce v tem trinajstem zodiakalnem znamenju preživi zgolj 19 dni. Za bolj zlovešč prizven ozvezdju pa je poskrbel Nostradamus, ki ga je povezal z apokalipso. In ta koncept skozi dobre pol ure albuma zaživi v pravi luči! Esenca Dark Sphere leži v melodičnem black metalu, punca in fantje pa ga obogatijo s simfoničnimi deli, ki na trenutke spomnijo na ustvarjanje Dimmu Borgir, melanholična in mistična atmosfera pa Dark Sphere mestoma približuje gotskemu metalu, medtem ko kitarski deli poskrbijo za thrashy trenutke albuma. Mistični koncept 13. nebesnega znamenja skupina uspešno prenese v glasbo, saj ta zveni brezčasno in izvenzemeljsko za kar poskrbijo mogočne, atmosferične klaviaturske pasaže. Prav klaviature v največji meri bogatijo v osnovi preprost black metal, saj v celoto vnesejo atmosfero srhljivosti, temačnosti in predvsem skrivnostne eteričnosti. Za surovost in neposrednost pa poskrbijo kitarske fraze, ki so večinoma osnovane na tremolo trzanju čez riffe, a poskrbijo za razgiban spekter kitarskih pasaž, Gothmog pa navduši z razdelanimi in premišljenimi solažami. Te poleg klaviatur ustvarijo sijajno sliko brezčasnosti in zvenijo kot soundtrack vesolja, če bi tam obstajal zvok. Žal pa za plusi pridejo minusi, ki jih lahko očitamo predvsem precej povprečni ritem sekciji in rahlo enoličnemu vokalu. Gothmog resda uspešno poskrbi za agresivnost, surovost in hladnost kar se tiče vokalnega udejstvovanja, a mu manjka več samosvojosti, karizmatičnosti ter kondicije. Vsekakor pa bi si album višjo oceno prislužil, če bi fantje več pozornosti namenili produkciji. Tako pa inštrumenti večinoma zvenijo topo in prazno, z izjemno klaviatur in kitarskih solaž.

Ophiuchus je soliden debitantski album, ki jasno kaže, da imajo Dark Sphere ogromno potenciala, le še izkoristiti ga morajo. Izboljšav pa bi si želel predvsem na produkcijskem področju, boljši navezavi ritem sekcije na eni, in kitare ter klaviatur na drugi strani.