Za imenom Vagabunda se skrivata dva izkušena slovenska glasbenika. Matevž Pavčnik (ex-Mit) in Jure Jurca (ex-Chaosstar). V prvi vrsti sta to kitarista, komponista, aranžerja in producenta. Fanta sta v letu 2014 izdala svoj prvi studijski dokument in sicer EP z naslovom »Away«. Na njem so tri smele avtorske skladbe zaigrane v duhu akustičnega dueta dveh folk kitar, ki ju vodi Juretov vokal. Ime Vagabunda se je na slovenskem glasbenem zemljevidu dobro prijelo, zlasti zavoljo številnih nastopov obeh fantov, v že omenjenem formatu dueta. Zato poznamo ime Vagabunda v prvi vrsti kot akustični duet, izdani EP pa je seveda posledično tako tudi odzvanjal.
Tako je šlo pričakovati, da bo studijski prvenec nadaljevanje zgodbe začrtane z EPjem. Narobe. Po tem kar prinaša »Open«, je vez z EPjem »Away« sicer sledljiva, vendar pa sta fanta z novim dokumentom preskočila nasproti novim artističnim izzivom svoje evolucijske glasbene poti. Najprej sta integrirala v svoje vrste dodatnega člana in Vagabunda so z bobni prerasli v trio. Glede na glasbeno ozadje iz katerega izhajata Jure In Matevž prvi šok nad poslušanjem albuma »Open«, hitro uplahni, saj sta oba nekoč že »žgala« električne kitare! Te sta namreč vključila tudi v aranžmaje večine točk albuma »Open«. Pred nami je namreč hard rock album, ki prinaša, za razliko od brhkih milozvočnih krajin naravno akustičnega tena EPja »Away«, v prvi vrsti krepostno bero rock'n'rollerske srboritosti (uvodna Bubbblegum), ki je mestoma podprta s ščepci blues kinetike in celo s poizkusi evociranja občutij, ki so značilna za spogledovanja s southern rockom ter surfom (Broken Bone). Vagabunda se hudomušno obregnejo skozi nalezljivo hardrockovsko nagajivko My First Blues Xmas tudi ob primes kabaretnega špas teatra (kitica nakazuje blago navdahnejnost nad izročilom Queen klasike Lazing on a Sunday Afternoon).
To še ni vse. Jure je iz čistega muzikalično vokalnega pristopa presedlal na izdatno rabo srednje intoniranega, možato zapeljanega vokala, ki je odločno podprt z raskavim,zadovoljivo mastnim in občasno celo robatim tenom, kar silno godi k slečenem in neposredno formatiranem hard rocku skladb. Tega bi se Jure lahko v celoti posluževal tudi znotraj strogo akustične At the Busstop (izvedena je v maniri akustičnega dueta), kjer tak vokalni pristop, uporabljen v barvnem kontrastiranju mid-eight pasaže, ugodno učinkuje. V tem delu skladbe (kjer pristopi Jure z drugačno barvo glasu), si namreč Vagabunda privoščijo motivsko modulacijo, s čimer učinkovito spreobrnejo samo vzdušje v točki ter tako poskrbijo za vnos potrebne dinamike, v siceršnjo pregovorno občo zvočno omejenost, ki jo prinaša »unplugged« formatiranje skladb. Drugi polnokrvni akustični trenutek albuma prinese zaključna For Lana, ki je v muzikaličnem izplenu zavoljo tipske postavitve akordne linije, poleg My First Blues Xmas, najhitreje osvojljiv del albuma.
Juretu se je vokal z leti odebelil in znižal. Zato toliko bolj ugaja njegov srednje intoniran pristop, kateremu dodaja hripavost. Prav višje vokalne lege akustičnih točk, v katerih poje Jure s čistim vokalom, izkazujejo nekoliko stanjšano vokalno držo, zato nemara ne bi bilo odveč v prihodnje takšne lege prilagoditi, da bi rangu vokala bolje ustrezale in tako v izvedbenem smislu dostavile v skladbi še večji ekspresivni pečat.
Na albumu »Open« (naslov albuma je na moč posrečen in zelo pomenljiv) sta Jure in Matevž dejansko pustila stvari povsem odprte. Glede na material EPja »Away«, sta sicer nakazala evolucijski premik v sfere hard rocka, katerega prednost je v tem, da deluje preprosto, neposredno, v komponiranu brez slehernega kompliciranja in kar je glavno. Deluje samosvoje, to je prepoznavno dovolj, da je mogoče reči, da Vagabunda že s temeljnimi koraki uspešno definirajo svojo artistično prepoznavnost
Vagabunda vedo, da prinaša v njihovem primeru »sveta preproščina« zmagoviti poker asov in tega pravila se vseskozi pridno držijo. Zato skladbe zavoljo kompaktnega formata, energetsko tudi zelo dobro in zelo hitro primejo. Kot pravi naslov albuma, ostaja pot evolucije v prihodnje odprta. Matevž in Jure sta v karieri kot duet, preigrala mnogo priredb svetovno znanih izvajalcev, ki so žanrsko in slogovno oddaljeni miljo vsak sebi. Zato so Vagabunda za preizkušanje v vodah različnih žanrov povsem odprti, visoko dojemljivi in pravzaprav z albumom »Open« nakazujejo, da pravzaprav že v iztočnicah glasbenega vizionarstva pravzaprav stremijo k temu svobodoljubnemu preizkušanju. Bend je medtem, ob integraciji stalnega basista, že prerasel v kvartet, kar zgolj potrjuje, da se razvojno (po naravni poti) že širi naproti novim artističnim glasbenim dimenzijam.
Vagabunda - My First Blues Xmas (uradni video):
na vrh