Legendarni britanski space rockerji Hawkwind sodijo med tisto peščico nepozabnih progresivno rockovskih skupin sedemdesetih, ki še v 21. stoletju navdušujejo z izdajanjem kakovostnih studijskih albumov. Takšne primere prog rock pionirjev, ki so dandanes kar se produkcije nove glasbe tiče še vedno relevantni, bi bilo mogoče prešteti na prste ene roke. »Onward« je že njihov petindvajseti studijski dosežek in po odličnem »Blood Of The Earth« (2010) še en album, ki te revitalizirane mojstre združevanja različnih oblik klasičnega rocka in elektronsko obarvanih ambientalnih nians s pomočjo katerih s takšno navidezno lahkoto ustvarjajo raznolika vzdušja vesoljskih potovanj, pokaže kot kolektiv, ki ostaja zvest svojemu izvirnemu zvočnemu izrazoslovju in se je hkrati uspel prilagoditi izzivom in vplivom sodobne glasbene produkcije.
»Onward« tako s kombiniranjem mogočnih kitarskih pasaž, psihadelično obarvanih vokalov, kompleksnih ritmičnih improvizacij, elektronskih tekstur in inteligentnih besedil z zaščitnim poudarkom na znanstveni-fantastiki v marsičem nadaljuje tam kjer je končal izvrstni »Blood Of The Earth« (2010), se pravi, da je naphan s pustolovskimi idejami, kakršne se pač pričakuje od teh nepredvidljivih očakov nebrzdanega space rockerskega eksperimentalizma. Edina stalnica v kolektivu kot ponavadi ostaja neuničljivi originalni kitarist in pevec Dave Brock, sila karizmatični možakar in večni inovator, ki je ključen za to, da so Hawkwind na sceni zdržali tako dolgo in da imajo še danes toliko zvestih privržencev. Od starih Brockovih pajdašev je tu vnovič kultni klaviaturist in bas kitarist Tim Blake (ex-Gong), ki je od leta 2007 vnovič član teh legendarnih space rockerjev. V vlogi posebnega gosta na skladbi »The Hills Have Ears« pa se pojavi tudi originalni kitarist Huw Lloyd-Langton, ki se je večkrat vrnil in zapustil Hawkwind kolektiv, saj ima v zadnjem času težave s slabim zdravjem (legionarska bolezen).
Album je izšel v obliki dvojne izdaje in vsebuje več kot osemdeset minut glasbe, vendar nobena izmed skladb na njem ni uporabljena kot mašilo, kar je več kot impresivno, medtem ko band vseskozi kar žari od energičnosti in elana kot da ne bi šlo za več kot štiri desetletja staro skupino. Njihova karakteristična sposobnost združevanja širnih ambientalnih valovanj, utemeljenih na elektronskih vzorcih sintetizatorskih palet ter težko rockerskih kitarskih rifov se lepo pokaže že na uvodnem »Seasons«, ki je glede na omenjene prvine popolnoma karakteristična Hawkwind skladba, a z modernim pristopom in produkcijo. Kataklizmični ambient zveni kot, da bi se Hawkwind vesoljska ladja podajal v sredico črne luknje. Vokalne naloge so si med seboj porazdelil Brock, kateri odpoje glavnino vokalov, basist Mr. Dibs in bobnar Richard Chadwick. Paleta ambientov je, kot se to nekako pričakuje od Hawkwind, ves čas izjemno raznovrstna.
»The Hills Have Ears« je denimo agresivna fuzija elektronskih ritmov na čelu s ponorelimi bobnarskimi krošeji in brutalnimi kitarskimi rifi, kakršnih se ne bi sramovali tudi kakšni težki metalci. Vseeno pa najbolj navduši nenehno spreminjanje na splošno futurističnega vzdušja iz pretežno kataklizmičnega v umirjeno skrivnostnega in uporaba digitalno pretlačenih sintetizatorskih vzorcev, katerim dela družbo Brockov psihadelični vokal. Eterični »Mind Cut« je akustično obarvan dosežek s prijetno pastoralno melodijo, kjer Hawkwind nazorno demonstrirajo svoj s strani mnogih kritikov iz preteklosti prevečkrat spregledan smisel za grajenje izjemne ambientalne subtilnosti. »System Check« je kratka kontrola vesoljskega Hawkwind plovila, ki služi kot uvertura v »Death Trap«, kjer se ob valovanju raztresenih elektronskih vzorcev lahko nazorno slišijo prepoznavne (proto)punkerske tendence s katerimi je ta legendarna skupina eksperimentirala že v prvi polovici sedemdesetih.
Odlični inštrumental »Southern Cross« je pravcati izlet v transcedetentalne ambientalne nianse in resničen odklop od zemeljske težnosti, kjer Tim Blake ob programiranju digitalnih vzorcev kraljuje na svojih sintetizatorskih teksturah, medtem ko melanholične kitarske pasaže poskrbijo za popolno space rockersko nirvano. »The Prophecy« je imenitna fuzija subtilnosti in energičnosti, kjer space rockerska psihadelika ob moderni produkciji dobi epske razsežnosti. Brockove kitarske pasaže se izvrstno prelivajo z eteričnimi valovanji sintetizatorjev in mogočnimi bobnarskimi prehodi, kar povzroči, da aranžmajska kompleksnost in melodičnost ves čas stojita skupaj z roko v roki. Kratki eterični inštrumental »Electric Tears« je prelepa sintetizatorska uvertura v »The Drive By«, še en imeniten dosežek, ki plove med številnimi veličastnimi ambientalnimi meandri, saj vnovič ne manjka usklajenega kombiniranja valujočih, sekvenciranih elektronskih vzorcev in pretanjenih kitarskih slideov. V svojem drugem delu kompozicija postane popolnoma elektronsko zasoljena in že na meji trance ritmov, kar so v sedemdesetih pionirsko, še preden je to postalo popularno, začele uvajati prav skupine kot so Hawkwind.
»Computer Cowards« je duhovit eksperiment na račun računalniških hekerjev in še ena skorajda karakteristična Hawkwind stvaritev s številnimi šegavimi digitalnimi efekti, rezkimi kitarskimi frazami in elektronsko kompresiranimi 'punkoidnimi' ritmi ob vmesnimi, skozi vokoder potegnjenimi, posmehljivimi verzi. Kratki inštrumental »Howling Moon« je naslednji transcedentalni odklop s številnimi improvizacijiami in nepredvidljivimi efekti med katere sodi tudi zavijanje volkov. Sledijo tri skladbe, ki so bile posnete v živo med koncertno turnejo leta 2008 in katere se na »Onward« nahajajo v obliki bonus skladb. Hawkwind so imeli že od nekdaj pogosto navado, da so nekatere nove kompozicije prvič predstavili kar v živo, včasih popolnoma spontano med koncertnim nastopom. Melodični antem »Right To Decade« je kar se tiče zlitja melodičnega refrena z elektronskimi ambientalnimi valovanji celo ena najlepših stvaritev v dolgi Hawkwind karieri, kjer še posebno zasije Brockov izjemni kitarski talent, ki se je staral kot dobro vino, medtem ko je njegov klasični psihadelični vokal tako ali tako že od nekdaj ena od prepoznavnih znamk njihovega izročila.
»Aero Space Age«, ki je ena izmed štirih skladb na »Onward« na kateri je svoj skladateljski prispevek pustil žal že dolgo pokojni nekdanji Hawkwind pevec in poet Robert Calvert (1944-1988), ima poudarek na skozi disonantne efekte potegnjeni vokalizaciji. Kot pove že naslov, gre za še eno stvaritev s futurističnim besedilom o vesoljskih raziskovanjih in vizijah kibernetične prihodnosti. Inštrumental »The Flowering Of The Rose« je še en kompleksen dosežek s celo parado duhovitih improvizacij na kitari, sintetizatorju, bobnih pa tudi bas kitari, kjer se časovni prehodi in ambientalne nianse menjajo z bliskovito naglico. Naslednji inštrumental, »Trans Air Trucking«, je zabaven elektronski kolaž psihadeličnih manierizmov na kompleksnih sintetizatorskih teksturah z nekoliko mistično, celo rahlo 'hindu' atmosfero. »Deep Vents« je kratka inštrumentalna uvertura v »Green Finned Demon«, ki po strukturi in vzdušju zveni kot da bi bil ustvarjen nekje sredi sedemdesetih k čemur veliko pripomore Brockov nezgrešljivi vokal in popolnoma psihadelični sintetizatorski vložki. Zaključna space rockerska orgija, še en popoln odklop, sploh nima naslova, temveč je preprosto označena s simbolom pike, kar simbolično označuje zaključek albuma. Tu se Brock, Blake in preostala Hawkwind tovarišija z ustrezno tempiranim elektronskim sekvencioniranjem, mogočnimi bobnarskimi krošeji, energičnimi kitarskimi rifi in dramatičnimi vokalizacijami vnovič izkažejo kot velemojstri kreiranja kompleksnih in razvejanih ambientov, ki poslušalca popeljejo na nepozabno potovanje v oddaljene galaksije, kar je bilo že od nekdaj izvorno glasbeno in konceptualno poslanstvo te legendarne skupine.
»Onward« je po izvrstnem predhodniku »Blood Of The Earth« še en imeniten dokaz, da so večni kozmični vojščaki Hawkwind v 21. stoletju glasbeno in konceptualno relevantni bolj kot kdajkoli po koncu sedemdesetih in včasih se zdi kot, da bi odkrili čudežni eliksir mladosti. Stari maček Dave Brock ob pomoči starega pajdaša Tima Blakea in mlajših tovarišev uspeva ustvarjati pustolovsko izzivalno in koreninam zvesto glasbo, ki vsebuje vse značilnosti teh pionirjev progresivnega rocka, a je hkrati izvrstno prilagojena moderni produkciji, kar je nekaj nad čemer je ob nastopu novega stoletja že zdavnaj obupala večina njihovih vrstnikov. Upajmo, da bo Hawkwind vesoljska ladja tako zavzeto in prepričljivo kot na svojih zadnjih dveh studijskih albumih še dolgo odkrivala nove glasbene galaksije.
na vrh